Pri tem pa ločimo "ledeno kopanje", kjer temperatura vode znaša največ 0 stopinj Celzija in moramo včasih celo izrezati ledeno luknjo, in "zimsko kopanje", kjer je temperatura običajno nekaj stopinj nad ničlo.

Ledeno kopanje poznajo na več koncih sveta. Na Finskem in na Švedskem je ta tradicija povezana skupaj s savnami. Kopanje v ledeni vodi poznajo le kot način za osvežitev po obisku savne ali za odpravo stresa. V ta namen imajo tudi v led izrezane luknje, ki jih stalno vzdržujejo. Obisk savne in kopanje v ledeni vodi na Finskem imenujejo "avantouinti", samo v Helsinkih imajo deset savn, ki imajo zunaj možnost za ledeno kopanje.

Ledeno kopanje kot oblika posta
Na Kitajskem se ledenega kopanja največ udeležujejo na severu države, v reki Songhua. S kopanjem so začeli v poznih štiridesetih letih, do zdaj pa naj bi v vodo skočilo že okoli 200.000 ljudi. Vsako leto v reki napravijo tudi luknjo s premerom od deset do 25 metrov. Najmočnejša tradicija ledenega kopanja in potapljanja vlada v Rusiji. Tam plavajo v mrzli oziroma ledeni vodi predvsem iz zdravstvenih razlogov, poslužujejo se ga tudi športniki. Kot ritual ga poznajo v Ortodoksni cerkvi, kjer je sestavni del posta. Ledeno kopanje poznajo tudi v Severni Ameriki, kjer so ljubitelji tovrstnega plavanja združeni v posebnih klubih, znanimi kot »klubi severnih medvedov«.

Običajno tovrstni dogodki pritegnejo kar nekaj medijske pozornosti, nekateri pa jih izkoristijo tudi za dobrodelne dejavnosti.

Jure Rejec