V zadnjem delu druge sezone predstavita izkušnje Aleksa, transspolnega moškega, ki ga spolno privlačijo osebe vseh spolov. Odkrivanje svoje spolne identitete je bilo zanj naporen proces, saj je svojo zmedenost povezoval z biseksualnostjo.

Aleks pravi, da je imel občutek, da zanj ni prostora na tem svetu, ker ga svet ne sprejema takega, kot je. Kot pravi, imajo transosebe zaradi vse te stiske, ki jim jo družba daje, zelo veliko mentalnih težav. Depresija, anksioznost, samopoškodovanje, samomorilne misli, poskusi samomorov ... to je zelo pogosto v njihovi skupnosti. Jessica Lynn je mednarodna transspolna govorka in edina svetovna ambasadorka Kinseyjevega inštituta. Jessica potuje po svetu in poučuje splošno javnost in medicinsko skupnost o tem, kaj to pomeni biti transspolna oseba.

Kot pravi Jessica, je velika težava, ker osebe s transspolno identiteto pogosto ne dobijo strokovne pomoči. Psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti se z njimi namreč ne želijo ukvarjati, ker mislijo, da nimajo dovolj znanja. "Jaz imam enake težave kot vi, ne verjamem, da bi morale transspolne osebe hoditi k posebnim psihologom, ki poznajo to področje. Transspolnost je le en del mene. Vi imate rjave lase, jaz imam blond lase, višja sem od vas, všeč so mi mini cooperji, rada imam mačke, rada imam pse. To je le en del mojega opisa. Imam enake težave, zakaj bi potrebovala specializiranega psihologa, ki se ukvarja s težavami transspolnih oseb. Zato sem prepričana, da potrebujemo več psihologov, ki bodo sprejeli, da je to pač del tega, kar smo. Zato moramo podreti te ovire in pomagati ljudem razumeti," poudarja Jessica Lynn.

Kot pravi Aleks, se mu v Sloveniji zdi problematično to, da pri strokovnjakih ne morejo biti neprepričani. Zato se ne pogovarjajo odkrito, ne izražajo dvomov, saj si želijo tranzicije. Kot pravi strokovnjaki, ki so na poti medicinske tranzicije, niso tam zato, da dajejo podporo. Oni so tam zato, da te ocenijo, ali ustrezaš njihovim merilom, da si transoseba. Zato je za osebe, ki mislijo, da so trans, po njegovem mnenju nujno, da se udeležujejo čim več queer dogodkov, saj so tam lahko iskreni, dobijo pa tudi primerne informacije.

Zelo majhen odstotek transspolnih oseb, ki so se odločili za tranzicijo, ta proces obžaluje. Vendar se te primere potem izpostavlja in analizira povsem nesorazmerno s številom uspešnih tranzicij. Jessica Lynn pravi, da jo to izjemno razjezi, "saj se zelo malo ljudi odloči za detranzicijo. Običajno je to zaradi religije ali pritiska družinskih članov. Ampak če slediš pravilom WPATH-a, torej svetovne organizacije, potrebuješ svetovalca, ki te spremlja na poti do operacije. Mislim, da je 0,001 odstotka transspolnih oseb, ki ugotovijo, da so se napačno odločili, statistika je resnično majhna. Mislim, da je vzrok za detranzicijo pritisk družine, religije, sicer pa ljudje, ki se odločijo za detranzicijo, ne prevzamejo spolne identitete, ki so jim jo pripisali ob rojstvu, ampak katero od nebinarnih spolnih identitet."

Doktorica Nina Perger, ki je opravila prvo kvalitativno raziskavo na populaciji ljudi z nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami, pojasnjuje, da telo v družbi ne obstoji na objektiven način, saj mu vedno pripisujemo neke družbene pomene. Spreminjanje telesa s kirurškimi posegi je tako sprejemljivo in zakonito, dokler se z njim osebe gibljejo k približevanju lepotnih idealov, "zaradi tega je dostop do teh tipov intervenc olajšan. Kar pa ne velja za preoblikovanje transspolnih teles, saj že v izhodišču pojav tako transspolnosti kot nebinarnosti ni nekaj, kar je družbeno zaželeno. Zato je podvrženo izrazitim regulacijam."

Ustvarjalci podkasta Evolucija užitka vas vabijo k poslušanju zadnjega dela druge sezone, ki ga najdete v svoji aplikaciji za podkaste ali na spletni strani Prvega. Vabijo vas tudi, da jim pišete na evolucijauzitka@rtvslo.si in jim razkrijete, kaj bi radi izvedeli v tretji sezoni podkasta Evolucija Užitka. Prvi del bo med podkasti 8. marca prihodnje leto.