Knjižni junak naj bi imel takrat 40 let, glavni junakinji naše zgodbe pa jih imata več kot dvakrat toliko. Pogovarjali smo se z Ellie Hamby in Sandy Hazelip, Američankama, ki sta šli okoli sveta pri dobrih osemdesetih. Lani sta v osemdesetih dneh obiskali vseh sedem celin, zdaj pa 'potujoči babici' nadaljujeta daljša potovanja po posameznih celinah.

Ellie in Sandy sta najboljši prijateljici. Stari sta 82 let, a obe še vedno delovno aktivni. Mnogi ju poznajo kot 'Potujoči babici', saj skupaj potujeta, odkrivata svet in različne kulture. Eleanor Hamby živi v mestu Abilene v ameriški zvezni državi Teksas, rojena pa je bila v Oklahomi, kjer je odraščala na veliki farmi. Po poklicu je dokumentarna fotografinja, s pokojnim možem pa sta bila pred tridesetimi leti ena od začetnikov zdravniške misije v Zambiji, tam je nekaj let celo živela in tudi zdaj v Zambiji preživi vsaj dva meseca na leto. Tam je spoznala tudi Sandy.

Sandra Hazelip živi v kraju Eastland v Teksasu, po poklicu je zdravnica, njeni področji sta predvsem geriatrija in paliativna oskrba, je strokovna direktorica hospica v Abileneu. Že dvajset let kot zdravnica prostovoljka sodeluje v Zambiji. Ellie takole pojasni začetke njunega prijateljstva. "Postali sva res dobri prijateljici, ko je Sandyjin mož leta 1999 umrl in je začela hoditi na medicinske odprave, ki sva jih vodila z možem. Pet let zatem je nenadoma umrl še moj mož. Sandy je takrat sodelovala pri ustanavljanju geriatrične bolnišnice v mojem kraju, a se ni želela preseliti sem. Poklicala me je kakšen mesec po smrti mojega moža in rekla: 'Ponudbo imam zate! Če lahko nekaj dni na teden prespim pri tebi, te peljem ven na večerjo.' To je bilo pred več kot osemnajstimi leti."

Kot pojasnjuje Ellie, Sandy dve noči na teden prespi v njeni hiši, takrat sta običajno dolgo pokonci, spijeta veliko kave in načrtujeta vse skupaj. "Po najinem prvem skupnem potovanju, na katerem se je zgodilo veliko zanimivega, sva ugotovili, da bi lahko tudi naprej potovali skupaj. Podobno gledava na življenje, imava podobne želje. Ampak najpomembnejša lekcija je naslednja: obe sva doživeli tragično izgubo in ljudje dostikrat obupajo, ko izgubijo bližnje. Najina moža sta bila čudovita človeka … A Gospod ni le zaprl vrata, sočasno je odprl okna in po dveh tragičnih izgubah se je rodilo čudovito prijateljstvo."

In začela so se njuna skupna potovanja …

"Poleg odprav v Zambijo je bilo najino prvo skupno potovanje leta 2008 s transibirsko železnico. Radi imava vlake, zato večina najinih potovanj vsebuje tudi prevoze z vlakom, vsaj delno. Nato sva bili v Jugovzhodni Aziji, tretje večje potovanje pa je bilo v Sirijo, tam sva bili, ko se je začela vojna, leta 2011. Vmes pa sva seveda še naprej hodili v Zambijo na zdravniške odprave," še pove Sandy.

Če ju kdo vpraša, zakaj potujeta, odgovorita: 'Zakaj ne bi?' Kdaj in kako pa se jima je porodila ideja, da bi pri 80-ih šli za 80 dni okoli sveta? Zgled je bil seveda roman Julesa Verna.

"Pred približno štirimi leti, v pričakovanju 80. rojstnega dne, sem nekega večera Ellie omenila: 'Ne bi bilo zabavno iti okoli sveta v osemdesetih dneh pri osemdesetih letih?' Ellie je bila takoj za stvar, naredili sva že vse načrte, rezervirali lete, hotele – a najine načrte je ustavil covid! Ampak NAJU covid ni ustavil, naslednje leto, leta 2023, ko sva bili stari 81, sva se lotili tega podviga," odločno pove Sandy.

Njun moto je bil – v prostem prevodu – '81 in še vedno v pogonu', rima se v slovenščini žal izgubi. Časa za načrtovanje podviga sta imeli torej več kot dovolj, še večja pa je bila izbira možnih destinacij. "Nekega večera sva začeli pripravljati načrt poti – Ellie je z odprtim računalnikom sedela na enem koncu kuhinjskega pulta, jaz na drugem koncu s svojim računalnikom in predlagala sem, da narediva seznam. Rekla sem: 'Najprej napišiva vseh sedem celin.' Narekovala jih je in jaz sem jih zapisala. 'Zdaj zapišiva vsa glavna mesta, ki jih je obiskal Phileas Fogg, glavni junak romana Julesa Verna.' Narekovala jih je, jaz zapisala. 'Zdaj pa poišči vsa čudesa sveta: sedem naravnih čudes, sedem čudes starega veka in sedem čudes novega sveta.' Narekovala je, jaz zapisala, nato pa sva vzeli zemljevid sveta in začeli na njej označevati te kraje tako, da bi jih lahko na potovanju obiskali čim več," našteva Sandy.

Potovanje okoli sveta sta začeli na – presenetljivo – Antarktiki, ki ni najbolj enostavna izbira. Ju je pa navdušila, sploh Ellie. "Antarktika je gotovo ena najbolj vznemirljivih pokrajin na svetu, zelo malo ljudi ima možnost stati na njenih tleh in občudovati to veličastnost, čudovito pokrajino, ledene gore, pingvine … Vse tam je 'vau', navdušujoče, rada rečem, da je to 'Oz trenutek', saj veste, kot v Čarovniku iz Oza … Ko prvič vidiš Antarktiko, ko imaš možnost stati na njenih tleh – to je res izjemna izkušnja!" je navdušena.

Ellie nima težav z mrazom, Sandy bolj navdušena nad tropskimi kraji

Na lanskem potovanju okoli sveta sta Ellie in Sandy obiskali še Velikonočni otok, Argentino, Madrid, Laponsko, Rim, London, Zanzibar, Zambijo, Egipt, Indijo, Nepal, Japonsko, Bali in Avstralijo. In ne le, da sta tako obkrožili svet, šli sta tudi z Antarktike v arktični krog, s skrajnega juga planeta na skrajni sever. Na Laponskem sta si ogledali severni sij, se vozili s sanmi z jeleni in srečali Božička. Nepozabnih izkušenj je bilo tako zelo veliko, in če je Ellie poudarila Antarktiko, so Sandy najbolj navdušili toplejši kraji. "Seveda nama je bilo povsod všeč, ampak lokacija, ki je meni najbolj prirasla k srcu, je otok Bali. O moj bog! Kamorkoli pogledaš, so rože, čudovito je! Odraščala sem v Forth Worthu v Teksasu, in takrat, pred sedemdesetimi leti, ni imelo veliko ljudi lepo urejenih zelenic okoli hiše. Ko smo imeli družinsko srečanje s strici, tetami, bratranci, smo vedno šli v botanični vrt v Fort Worthu in se skupaj fotografirali med lepim cvetjem, se sprehajali med njim … To je bila moja 'cona udobja'. In potem pristaneva na Baliju in vidiva en lep vrt za drugim. Mislila sem si: 'Vau, to je dom,'" je navdušena Sandy.

Spomini na njuna potovanja so predvsem lepi, slabih izkušenj ni bilo veliko, pravita. Verjetno gre za to zahvala tudi njunemu pozitivnemu in optimističnemu pogledu na svet in veri v dobroto ljudi. Nikoli nista dvomili, da bosta telefon ali fotoaparat, ki sta ju izročili v roke neznancem, da ju fotografirajo ali posnamejo kratek videopposnetek, tudi dobili nazaj. Še več.
"Bili sva v Avstraliji, po nočnem oletu sva zjutraj prileteli v Sydney in bili gostji jutranje oddaje na tamkajšnji televiziji. Poslali so nama taksi, ki naju je odpeljal z letališča v studio, šele nato sva se odpravili v hotel. Na potovanju si sicer nikoli ne privoščiva dremeža čez dan, ves dan raziskujeva, ampak po nočnem poletu in tv-intervjuju sva potrebovali nekaj ur spanja. Preoblekli sva se v pižami in zaspali, a ne za dolgo, po približno pol ure naju je zbudil požarni alarm: 'Ogenj, ogenj, pojdite ven!'. Dim je začel polniti najino sobo … Hitro sva pograbili najina nahrbtnika, v katerih so bili denar in dokumenti, in tekli po stopnicah kar nekaj nadstropij niže," se spominja Ellie. Ko sta prišli iz hotela, so tja že pridrveli gasilski tovornjaki, kar nekaj časa pa so potem morali stati zunaj na zelenici, da so ogenj spravili pod nadzor. "Ko sva bili tam kakšno uro, je do naju prišla starejša gospa, bila je čistilka v hotelu, v rokah je imela 300 avstralskih dolarjev. Bila je starejša, gotovo je slabo zaslužila s tem delom, ni imela veliko denarja, pa je vseeno prišla do mene in rekla: 'Mislim, da ste to izgubili, ko ste tekli po stopnicah.' Res je bil moj denar, videla sem, da je bil nahrbtnik odprt. Izročila mi je denar, sama do takrat sploh nisem vedela, da sem ga izgubila … Gospa bi ga brez težav obdržala, gotovo ga je potrebovala, a mi ga je vrnila. To je bila res lepa izkušnja."

Kot sta povedali, sta imeli tudi manj prijetne, nekaj srečanj s policisti, tudi precej živce parajočih, ampak vse sta preživeli, konec je bil torej vedno dober. "Res imava pozitiven odnos do vseh in vsega. Ugotovili sva, da ko se pojavi težava, se nobena od naju ne zlomi, ne padeva v jok in ne jamrava 'kaj pa zdaj', ampak takoj začneva iskati rešitev za težavo," je dejala Ellie.

Radi bi srečali Zigija

Prav poseben spomin s potovanja okoli sveta pa je povezan s Slovenijo, čeprav naše države še nista obiskali.

"Glavni junak najinega potovanja je bil iz Slovenije! Ko naju ljudje prosijo za potovalne nasvete, jim vedno poveva, da je najboljši nasvet – nasmeh! To je najboljše, kar lahko narediš. Neverjetno je, kako svet drugače reagira že samo, če se nasmehneš. Drugi nasvet je: verjemi v dobroto ljudi. In s Sandy trdno verjameva, da je svet poln dobrih ljudi. Seveda so tudi slabi, tega se zavedava, ampak veliko več je dobrih, samo odpreti moraš svoje srce in stopiti v stik z njimi. Kakorkoli, najina zgodba z 'Zigijem', vsaj mislim, da mu je bilo tako ime, tega imena ni lahko izgovoriti … Ja, verjetno je Žiga, ampak midve sva ga klicali Zigi. Bili sva na postaji Šindžuku v Tokiu na Japonskem, to je najbolj prometna železniška postaja na svetu s 3,5 milijona potnikov dnevno. S Sandy vse za potovanje urediva sami, rezervirava lete, hotele, vse organizirava … In takrat sva želeli na goro Fuji. Ampak vse je bilo v japonščini, nihče ni govoril angleško, bili sva v težavah. Nosili sva majici z napisom 'V 80-ih dneh okoli sveta pri 80-ih' in nemočno stali sredi železniške postaje. Približal se nama je mlad fant in rekel 'Poznam vaju! Sem Žiga iz Slovenije in bral sem o vaju v časopisu. In zdaj smo tukaj na Japonskem skupaj! In videti je, da imata težave.' Bil je mlad moški, star okoli 28 let, ne nekdo najine starosti! Rekli sva, da imava res težave, da želiva kupiti vozovnice za goro Fuji in se ne znajdeva. Odgovoril je: 'Vesta kaj, to, kar sem imel v načrtu za danes, ni tako pomembno, zato bom vama gospema pomagal priti do vozovnice za goro Fuji.' In res nama je pomagal in naslednji dan sva šli na goro Fuji! Zato vedno trdiva, da nas ne sme biti strah ljudi, ne glede na to, od kod so, in tudi on je bil eden tistih, ki verjamejo v dobro v ljudeh. Res, Zigi iz Slovenije … Ko ste rekli, od kod ste, sem takoj pomislila, da je tudi Zigi iz Slovenije. Res bi radi spet stopili v stik z njim, saj zgodbo o njem pripovedujeva po vsem svetu. On je bil tudi prvi na tem potovanju, ki naju je prepoznal, od takrat dalje so naju prepoznavali vsepovsod. Bil je čudovit človek, zelo nama je pomagal, obenem pa tudi prvi, ki je prišel do naju in rekel, da naju pozna."

Potem morata prav gotovo čim prej priti tudi v Slovenijo. Sta pa bili našim koncem blizu že med potovanjem okoli sveta, ustavili sta se namreč v Rimu. "Res je, bili sva. In res načrtujeva priti v Slovenijo na enem od naslednjih potovanj, absolutno! O Sloveniji sicer ne veva veliko, kajne Sandy?" jo je pobarala Ellie, Sandy pa ji je odgovorila, da "vesta le, da je tam vsaj en zelo prijazen fant".

Ker bi Sandy in Elly tega prijaznega fanta, domnevno je Žiga, ima okoli 28, 29 let, februarja leta 2023 pa je bil na Japonskem, res radi spet slišali ali videli, v njunem imenu prosimo vse, ki Žigo morda poznate, da nam to sporočite. Kdaj bosta spet v Evropi, popotnici sicer še ne vesta.

Pravkar sta se vrnili s 30-dnevnega popotovanja po Južni Ameriki

"Odločili sva se namreč, da bova zdaj šli naenkrat na eno celino, tam preživeli en mesec in si čim več ogledali. Ena celina naenkrat torej. Letos sva tako v Južni Ameriki videli precej več kot na lanskem potovanju okoli sveta, uživati želiva v kulturi, ljudeh ene celine naenkrat. Dokler nama bosta Gospod in zdravje naklonjena, želiva tako spoznavati posamezne celine," je dejala Sandy.

Njun moto letos je torej, v slovenščini žal brez rim: '82 jih imava in nisva še končali'. Naslednje leto, pri 83-ih, pa bo geslo v prostem prevodu ’Stari sva 83 in še veliko imava za videti.' Zelo dobro ta njuna gesla poznajo družbena omrežja, sploh na Tik Toku sta postali znani in priljubljeni kot 'Travelling Grannies', potujoči babici. Imata svojo spletno stran, popotniški blog, pa tudi dobro obiskana profila na Instagramu in Facebooku, najdete ju celo na omrežju X in platformi YouTube. Sta sami sproti objavljali zapise, fotografije in videe ali sta imeli pri tem pomoč?

"Ugotovili sva, da sami ne bova zmogli potovati in objavljati obenem. Zato sva najeli mlado dekle, ki je urejalo najine profile, midve pa sva ji pošiljali material, fotografije, zapise za blog … Njena zamisel je bila tudi, da objavljava še na Tik Toku, to sva začeli šele dva ali tri tedne pred koncem potovanja. Ampak je bilo takoj precej divje … Eden od posnetkov je zbral kar 6,4 milijona ogledov. To je bil tak 'Ups!' trenutek. Ampak mnogi so naju dobro poznali že pred Tik Tokom. Ona je torej poskrbela za vse objave, že tako nama je izbor in pošiljanje materiala vsak dan vzelo uro ali dve," dejala Ellie.

Tudi mediji so zgodbo 'potujočih babic' hitro pograbili …

"Prvi večji medij je bila ameriška televizijska mreža CBS News, prispevek o najinem podvigu so posneli že prvi dan potovanja. Najina zgodba je bila objavljena v njihovih večernih poročilih in se takoj razširila po vsem svetu. Časopisi in televizijske postaje po vsem svetu so potem poročali o naju, v Avstraliji, Veliki Britaniji, Kanadi, na Novi Zelandiji … Pa seveda radijske postaje in drugi mediji," še dodaja.

Ljudje po vsem svetu se tako čudijo njuni neustavljivi energiji in dobri volji. Kako pa njuna potovanja sprejemajo njuni družinski člani? Tu imata zelo različni izkušnji.

"Mojo družino skrbi, ker vedo, da je Ellie tako pustolovskega duha. Da je zelo drzna, rada tvega, poskuša nove stvari … Bili so sicer navdušeni, da bom to storila, ampak eno od mojih hčera skrbi zame in prek aplikacije za sledenje ves čas sledi lokaciji mojega telefona. Prav tako sem ji morala obljubiti, da se ji bom oglasila pred vsakim poletom in po njem, pa ko bom prišla v hotel, tako da bo ves čas vedela, da je z mano vse v redu. Pošiljali sva jim tudi fotografije. Moji otroci in predvsem vnuki so bili navdušeni, vsem prijateljem so govorili: 'To je moja babica na televiziji!'

Kot pravi Ellie, pa so njeni otroci navajeni, da veliko potuje, nekaj časa je živela tudi v Afriki, tako da se niso odzvali tako kot Sandyjini, v smislu 'Joj, mama, ne moreš narediti tega ali onega!' ali da bi jo ves čas preverjali. "Vajeni so tega, morda bi jih vznemirilo le, če se več dni ne bi nič oglasila. V času družbenih omrežij, telefonov, poceni paketov za mobilna gostovanja smo lahko ves čas povezani, kjerkoli smo, ni več drago. Vse to je precej spremenilo potovanja, saj ostaneš povezan z družino, jih obveščaš, da si še živ … Doživeli sva torej dve zelo različni reakciji najbližjih."

Poleg podpore bližnjih je za potovalne podvige v njuni starosti potrebna tudi dobra telesna kondicija. Pred našim pogovorom sem si ogledala, kako se gospe v Peruju vzpenjata na Machu Picchu, in prepričana sem, da bi imel marsikdo za polovico mlajši več težav. "Ja, želeli so naju prepričati, da potrebujeva dodatni kisik, ampak midve tudi pomislili nisva na to. Saj je bil izziv, ampak imeli sva pohodne palice pa vodnika, ki je bil tam le za naju in sva lahko držali svoj tempo, se ustavili, ko sva želeli. Če si v skupini, si odvisen od drugih. Ampak midve imava radi take pustolovščine, nisva človeka za velika mesta, ne bi mogli na primer biti cel teden v nekem velemestu, radi greva v naravo, srečujeva ljudi …" se spominja Ellie.

"Vprašali ste, ali sva v dobri telesni kondiciji. Trudiva se, da poskrbiva za stvari, za katere je treba poskrbeti: Ellie ima dve umetni koleni, jaz tudi. Obe sva pred nekaj leti potrebovali nova kolena, da sva lahko 'dohajali' te podvige. Ellie je sicer v boljši kondiciji kot jaz, vsak dan hodi od 3 do 4 milje, plava, jaz pa hodim na svoji tekalni stezi v klimatizirani hiši …" o skrbi za telesno kondicijo pravi Sandy.

Glede na svoje izkušnje sta Sandy in Ellie gotovo zakladnica dobrih nasvetov za svoje vrstnike oz. ljudi nasploh. Nekaj priporočil bosta zbrali tudi v knjigi, ki naj bi izšla v začetku prihodnjega leta. Njen naslov bo Happy Place, v dobesednem prevodu Srečno mesto, govorila pa bo tako o njunih potovanjih kot o njuni življenjski filozofiji in prijateljstvu. Tu pa je Elliejin glavni nasvet za vse nas. "Bodite aktivni! Treba se je dvigniti iz naslonjača in se gibati, početi različne stvari. Starejši ko smo, več počivamo, sedimo, ampak morali bi ves čas izzivati svoje telo. In seveda uživati življenje!"