"Naši starši so bili tako goreči revolucionarji, da so pustili svoje otroke v drugi državi. Njihova celotna življenja so bila nenormalna," razlaga danes Daulia Sadi, hčerka palestinskih staršev, ki sta v Libanonu bila komunistični boj. Sadijeva je bila le ena izmed številnih otrok, ki so živeli v Interdomu (okrajšava za internacionalni dom, oz. mednarodni dom) v Ivanovem, 250 kilometrov severovzhodno od Moskve.

V Interdomu so se kar precej potrudili, da so našli ustrezne učitelje, ki so otroke učili njihovega maternega jezika, zgodovino in kulturo. V nasprotju s sovjetskimi otroki so bili šolarji v Interdomu deležni informacij iz tujine, lahko pa so tudi potovali in obiskovali svoje svetovljanske starše.
Tragična zgodba Maovega sina
Sadijeva se še vedno, 70 let pozneje, spominja najstarejšega Maovega sina, Mao Anjinga, ki je bil v Interdomu znan kot Sergej Jun Fu. Njegova zgodba se je končala tragično, saj naj bi se po vrnitvi na Kitajsko sporekel s svojim mogočnim očetom, ga obtožil ustvarjanja kulta osebnosti in se prostovoljno javil za vojskovanje v Koreji, kjer ga je leta 1950 ubila bomba. Star je bil 28 let.

Ideja internata za otroke revolucionarjev se je porodila švicarski aktivistki Mentoni Moser, katere družina je odprla urarstvo Moser. Ko je leta 1926 obiskala Rusijo, je bila Mentona tako očarana nad to komunistično državo, da se je odločila podariti del svoje dediščine za ustanovitev šole. Pri tem ji je pomagal rojak Fritz Platten, najbolj znan po tem, da je leta 1917 pomagal ruskim priseljencem, med njimi tudi Leninu, pri vrnitvi iz Švice v Rusijo.
Svetovni zemljevid spopadov
Dom so najprej postavili blizu Podolska, južno od Moskve, leta 1933 pa so s sredstvi tamkajšnjih tekstilnih delavk in na ukaz sovjetskega oddelka Mednarodne rdeče pomoči (MOPR) zgradili novo stavbo v Ivanovem.
Prvi prišleki so bili otroci antifašistov iz Bolgarije in Nemčije, a sčasoma so začeli v Ivanovo svoje otroke pošiljati politični aktivisti z vsega sveta, od Grčije, Italije, Španije, Avstrije in Jugoslavije do Čila, Irana, Angole, Etiopije in Somalije. Iz seznama držav bi lahko sestavil zemljevid konfliktov in politične zgodovine 20. stoletja.

Ivanove je gostil otroke tudi med zaporo Leningrada v drugi svetovni vojni in po jedrski katastrofi v Černobilu leta 1986. Skupaj je šlo skozi vrata Interdoma 5.000 otrok iz kar 85 držav. Danes ohranjajo lepe spomine na ruski internat, ki da jim je dal svetovljanski pogled na svet, sprejemanje ljudi vseh narodnosti in druženje z vrstniki vseh barv in rodov.

Manj rožnata leta
Letos Interdom zaznamuje 80. obletnico delovanja, a zadnjih deset let zanj ni bilo najbolj rožnatih. Internat se je za las izognil načrtom, da bi ga preuredili v vojaško akademijo, ko so dijaki pisali predsedniku Putinu in zagrozili z gladovno stavko
Velik vpliv na Putinovo odločitev je imel tudi poziv ruskega mirovnega odbora, ki mu predseduje nekdanji šahovski svetovni prvak Anatolij Karpov. Šola je preživela, toda izgubila je svoj "mednarodni" status in jo danes obiskujejo večinoma ruski otroci in otroci iz nekdanjih sovjetskih republik.

Zveza nekdanjih dijakov je pred kratkim pisala ruskim oblastem in jih pozvala, naj internat ponovno "internacionalizirajo", češ da bi lahko postal dom otrok z vojnih območij, kot sta Libija ali Sirija, ali iz območij, ki so jih prizadeli potresi, cunamiji in druge naravne katastrofe. Ti otroci bi v Interdomu lahko zrasli v "ambasadorje ruske kulture", pravijo.