Samica okroglega morskega biča je večino življenja preživela v akvariju v severnokarolinskih Apalačih, več tisoč kilometrov od naravnega habitata pod valovi ob južni Kaliforniji.

Najmanj osem let si domovanja ni delila s samcem svoje vrste, a vendar je po besedah Brende Ramer, lastnice akvarija, ki ga upravlja njena izobraževalna neprofitna organizacija Team ECCO, narava našla pot, da bo imela podmladek.

Charlotte, ki je rjave barve in velika kot servirni krožnik, je namreč za valentinovo vse presenetila s tem, ko je zanosila in tako kmalu pričakuje štiri potomce. Ramer je s sodelavci sprva mislila, da so jo preveč hranili ali pa ima tumor na hrbtu, a je vse pozneje razjasnil ultrazvok. Dom prihodnje mamice bodo tako morali povečati, obenem vanj nameravajo postaviti kamere, da jih bodo ljudje lahko spremljali, poroča AP.

Edini dokumentirani primer za to vrsto morskih bičev

Lastnica akvarija se je pošalila, da je oče morda eden izmed petih majhnih morskih psov, s katerimi si deli bivalni prostor. Da tega ljudje ne bi vzeli zares, je Kady Lyons, raziskovalka v akvariju Georgia v Atlanti, poudarila, da je to nemogoče.

Šlo je namreč za proces partenogeneze, kar je naravna oblika nespolnega razmnoževanja, pri kateri rast in razvoj zarodkov potekata brez oploditve jajčec. To pomeni, da ni genetskega prispevka samca. Večinoma redek pojav se lahko pojavi pri nekaterih žuželkah, ribah, dvoživkah, pticah in plazilcih, ne pa tudi pri sesalcih.

Po njenih besedah se jajčece samice spoji z drugo celico, kar sproži celično delitev in nastanek zarodka. Celica, ki se zlije z jajčecem, je znana kot polarno telo, in nastane, ko samica ustvarja jajčece, a se običajno ne uporabljajo. Zakaj se to zgodi, ni jasno.

Lyons je dejala, da je Charlottina brejost edini dokumentirani primer, ki ga pozna za to vrsto morskih bičev. Vseeno nad zgodbo ni presenečena, saj se je to že zgodilo tudi morskim psom in skatom v človeški oskrbi.

Morski biči, ki jedo majhne črve, rakce in mehkužce, obenem pa so plen nekaterim vrstam morskih psov, tjulnjev in orjaških brancinov, pogosto počivajo na dnu oceana blizu obal južne Kalifornije in Mehike. Ljudem so načeloma poznani predvsem po bolečem piku, če slučajno stopijo nanj.