Domačini so zaprli okna in zaklenili vrata, medtem ko so se opiti, toda odločni bojevniki pripravljali na prihod šestih tovornjakov z več kot 130 tonami paradižnikov, glavnim orožjem na festivalu Tomatina.

Vsakoletna ponorelost se je prvič odvila leta 1944, ko je začel zdolgočaseni zdravnik Paco Garces z nekaj prijatelji metati paradižnike v trobente mimoidočih glasbenikov.

Čez nekaj let so se odločili, da začno metati paradižnike brez povoda, seveda pa s tem vzbudili jezo takratnega župana, ki je poklical civilno gardo. Eno uro trajajoče obmetovanje je spremenilo mestni trg v maso spolzkih teles v rdečem bazenu, narejenem iz sočnih paradižnikov.

Tudi turisti so navdušeni, neka Irka je dejala, da je na festival paradižnikov čakala vse od januarja in da se je zelo zabavala. Leta 1948 so festival prepovedali, potem ko je neki nesrečni vladni uradnik prišel v mestece, oddaljeno 40 m od Valencie, ravno na dan Tomatine in bil pozdravljen s točo paradižnikov.

Žalujoči prebivalci, vsi oblečeni v črna oblačila, so simbolično pokopali svoj festival z zažigom orjaškega paradižnika. Župan je sčasoma popustil in ponovno dovolil festival.

Toda vsi prebivalci niso tako navdušeni nad festivalom, kajti vsakoletna norija stane mestno blagajno skoraj 50.000 evrov in v mesto privabi trume pijanih tujcev. Tudi mladi prebivalci se pritožujejo nad tujci, pravijo namreč, da tujci nimajo prave tehnike metanja rdeče zelenjave.

Tudi vsi tujci niso navdušeni nad obmetavanjem, nekateri menijo, da gre za ogaben običaj in da ne bodo več jedli paradižnika.