Mitološka bitja, podobna hudiču, mešanica koze in vraga, na nemško govorečih območjih kampusi sicer pa dobro znani parkeljni, so zadnja leta vedno bolj glasni in prisotni. “Ko se javna podoba Miklavža vzpostavi, seveda tudi parklji dobijo svojo podobo. Ni zaukazanega kostuma. V vsakem primeru je najpomembnejše, da je strašen in neprepoznaven,” pove Alenka Černelič Krošelj, etnologinja in direktorica Posavskega Muzeja Brežice.

Robi Lubšina iz TD Kapele se jih spomni od malega. “Vedno je prišel Miklavž s kampusi, ki so nas seveda obdarili.”

So strašljivi spremljevalci svetega Miklavža, ki pooseblja dobroto in obdari pridne otroke, porednim pa podeli šibo. "Spodbujamo k dobroti, tu so kakšna simbolična darila, seveda pa naj bi zlobnim oz. slabim otrokom Miklavž prinesel šibo kot spodbudo, da bi se poboljšali,” pove Vlado Leskovar, duhovni upravitelj Župnij Dobrova Bizeljsko - Kapele.

“Meni se zdi super, da imajo nek strah, da se to pričakuje, se ustrašijo in povejo, da so pridni, niso pridni …," pove Barbara Kostevc.

Parkelj je lahko neporočeni polnoletni moški, ki nosi ročno izdelano leseno ali poliestrsko masko s pravimi rogovi.

Kot razloži Mihael Kos, član Žetalskih krampusov, je lesena maska izdelana iz enega ali dveh delov lesa, ki se jih malo tapicira.

“Najprej se naredi oblika iz gline, poliester s smolo, ven izkoplje, ostane poliester, se prebarva, doda rogove, zobe pa takšne detajle,” pa postopek opiše Goričanski parkelj Rok Jukič.

Oblečeni so v kožuhe in opremljeni s pasovi, zvonci, verigami, šibami in repi, da je najbolj glasno in strašno. Kot pove Grega Žižek (Krampus Iberlauf), večji del kožuha za kampuse sestavlja kozja koža, kratkodlaka ali dolgodlaka, obarvana. Sicer pa gre lahko tudi za vse vrste kož – od ovce, jelena.

Prvo večje srečanje parkeljnov v Podkorenu je že pred leti preraslo v mednarodni festival parkeljnov, v Goričanah so letos praznovali jubilejno 10. srečanje v Kapelah pa drugo.