Za parkur ni določenih pravil. Gre za umetnost premagovanja ovir na poti, ki jo izberejo športniki, pri čemer pa lahko uporabljajo le svoje telo. Čeprav je to početje videti nevarno, so poškodbe redke.

"Ker vsakemu zgleda, ko skačemo, 'vau', ampak da do tega prideš, gre po majhnih korakih in stopinjah skozi leta treninga," je povedal eden izmed parkurjev Aleksander Banovič.

Skočiti je treba visoko, imeti ravnotežje, športnik pa mora ves čas tudi paziti, da je eleganten. "Najtežji element je vsak element, tudi če je enostaven, ko ga postavimo na 20 metrov višine," pojasnjuje Banovič.

Njihov somišljenik Dominik Starašinič je na primer splezal na kar 360 metrov visok trboveljski dimnik. Zaradi tako drznih dejanj jim marsikdo pravi, da so norci. Sami menijo, da to ne drži in se z mišljenjem drugih ne obremenjujejo. Parkur je namreč zanje način življenja. "Meni je v bistvu bolj ali manj vse, tako kar se tiče mojega prostega časa, tako da že zjutraj, ko vstanem, razmišljam, kaj bom treniral, pa kako, pa kdaj bom lahko," pravi David Palčič, ki se s parkurjem ukvarja sedem let.

Varnostniki in policisti nad njihovim početjem niso navdušeni, a do zdaj večjih težav z njimi niso imeli.

Tekmovanj v tujini se ne udeležujejo, saj bistvo te discipline ni premagovanje nasprotnikov.

Kot pravijo, za parkur nisi nikoli prestar, a brez potrpljenja ne gre.