je bilo slišati v razpravi v britanskem parlamentu.

V eni izmed veleblagovnic sem nedavno želela kupiti otroški skiro. Ko sem prodajalko povprašala, na kateri polici ga lahko najdem, me je vprašala: "Za koga pa ga potrebujete?" "Za otroka – iščem otroški skiro, prilagojen njegovi višini," razložim. Prodajalka mi odvrne: "Iščete za fantka ali punčko?" "Ni pomembno, za kateri spol, iščem zelenega ali rumenega," ji pojasnim. Prodajalka še kar vztraja: "Za fantka?" Vdam se in ji pritrdim. "Za fantke rumen ni najboljši, raje imajo modrega," me pouči. "Vseeno bom vzela zelenega ali rumenega," ji odvrnem. "Iz otroka se bodo delali norca, če bo imel rumen skiro. Družba določa, da mora imeti modrega," mi razloži v duhu modre predavateljice. "Se vam zdi prav, da se družba dela norce iz nekoga zaradi barve njegove igrače?" povprašam prodajalko, izberem rumen skiro in jo mahnem na blagajno.

'Pinkifikacija' otroških igrač in oblačil
Barve postanejo sestavni del našega razmišljanja o spolu že ob rojstvu. Bodoči starši pred rojstvom otroka pogosto pripravijo oblačila roza barve, če pričakujejo deklico, oziroma modra oblačila za novorojenega fantka. V nekaterih porodnišnicah deklice dobijo roza in dečki modre oblekice. Ko v veleblagovnici stopimo na otroški oddelek z igračami, nam v oči nemalokrat zasveti cela vrsta obarvanih roza igrač. Za poimenovanje vseprisotnosti rožnate barve pri otroških igračah, oblačilih in knjigah za punčke se je uveljavil izraz 'pinkifikacija'.

Na Youtubu je pred leti zaokrožil posnetek petletne punčke, ki v veleblagovnici stoji pred rožnato paleto otroških igrač in se sprašuje: "Zakaj morajo vse punce kupovati roza, vsi fantje pa različno obarvane stvari?" Video, ki ima danes več kot štiri milijone in pol ogledov, nazorno prikaže, da ločevanje barv za deklice in dečke ni tako samoumevno, kot se zdi.

Predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani Milica Antić Gaber meni, da gre pri barvnem označevanju za spodbujanje stereotipov: "Pri barvnem označevanju igrač po principu: roza igrače in obleke za deklice, modre za dečke, gre za to, da je nevtralnega prostora izjemno malo. S to delitvijo pa niso povezana le različna stereotipna pričakovanja o tem, katere so primerne igre in igrače, ampak tudi, kakšno je primerno vedenje in obnašanje, katere vloge so primerne za ene in katere za druge. Od deklic se pričakuje, da so bolj mirne, urejene, čiste, disciplinirane, ipd., medtem ko se dečkom dovoljuje več svobode in izbire pri delovanju, obnašanju, igrah."

"Deklice so prikrajšane za razvijanje prostorskih predstav"
Otroška vozila, orožje in kocke se oglašujejo kot igrače 'za fante', medtem ko so igrače, povezane z domom (plastične punčke), gospodinjstvom (kuhinje) in pripomočki za lepšanje namenjeni dekletom. To razlikovanje otroke prikrajša za razvijanje marsikatere veščine, meni Milica Antić Gaber: "Vse pogostejša delitev na igrače 'za fantke' in 'za punčke' v naših trgovinah je jasno barvno zaznamovana in ločena, kar spodbuja predvsem spolno specifična oglaševalska industrija. Posledica sprejemanja te stereotipne delitve pa deklice prikrajša za aktivne igre, za dejavnosti, pri katerih bi lahko razvijale prostorske predstave in analitične spretnosti, ter jih usmerja v vloge pasivnih 'princesk', obdanih s punčkami, ki jih modno oblačijo, dojenčki, za katere skrbijo, kuhinjskimi pripomočki, s katerimi se pripravljajo za igranje primernih vlog pozneje v življenju, hkrati pa dečke usmerja stran od tega."

Ali obstaja znanstvena utemeljitev ločevanja igrač za fante in dekleta?
Cordelia Fine, avtorica knjige Delusions of Gender (Zablode o spolu) se ob pojavu barvnega razlikovanja sprašuje: 'Obstaja zaskrbljenost zaradi naraščajočega ločevanja igrač in knjig za fante in dekleta. Ali za to obstaja znanstvena utemeljitev?' Ugotavlja, da so številni dokazi o obstoju prirojenih bioloških razlik med moškimi in ženskimi možgani – ki opravičujejo barvno razlikovanje pri igračah – neutemeljeni in pretirani. Bolj kot biologija, razlike med spoloma namreč šele ustvarjajo naša kulturna in družbena prepričanja, začenši z igro, skozi katero se najmlajši najpogosteje učijo kulturnih kodov ter razvijejo veščine in interese.

O roza barvi v parlamentu
V tujini o modro-roza smernicah in njihovih vplivih na vzgojo otrok razpravlja tudi politika. V nedavni parlamentarni razpravi v Veliki Britaniji so nekatere političarke, npr. Jenny Willott, Elizabeth Truss in Chi Onwurah izrazile zaskrbljenost nad "pinkifikacijo" igrač. Menijo, da ta vpliva na neenakost med spoloma v karieri na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike.

"Otroci se ne bi smeli počutiti krive ali se sramovati, če se želijo igrati različne vrste iger z različnimi igračami. S tem, da jim rečemo: 'To ni za vas,' jim občutke sramu in krivde posredno vzbujamo mi sami," menijo govorke. "Ni pošteno, da damo majhnim deklicam občutek, da ne smejo igrati nogometa ali graditi z legokockami. Prav tako ni pošteno, da je fantke sram, če želijo potiskati voziček s plastično punčko," je še dejala Jenny Willott.

Nekoč je bila roza barva za fante
Roza barva v preteklosti ni bila zvezana z identiteto deklet. Leta 1800 je bila, recimo, večina dojenčkov oblečenih v belo barvo. Razlike med spoloma pri oblačilih niso bile izpostavljene, vse dokler otroci niso hodili. Tako fantje kot dekleta so nosili kratka krila, vse dokler niso bili stari pet ali šest let.

Okoli leta 1900 se barve oblačil počasi začnejo povezovati s spolom. Takrat je prevladala ideja, da je roza barva fantovska in modra dekliška. Enako prepričanje najdemo leta 1905 v članku v Timesu, leta 1939 pa v reviji Parents magazine (Revija za starše). Zakaj so menili, da roza barva pritiče fantom? Sodeč po nekaterih razlagah, naj bi bila roza barva bližja rdeči, ki je bila razumljena kot ognjena, zato moška barva. Nasprotno naj bila modra barva za deklice povezana s takratnimi pogostimi upodobitvami Device Marije v modri barvi.

V teh obrnjenih pomenih sta bili roza in modra barva v uporabi vse do druge svetovne vojne. Od takrat naprej pa začneta barvi počasi zasedati pomene, po katerih ju poznamo tudi danes. V nacističnih taboriščih so, recimo, rožnat trikotnih uporabljali za označevanje homoseksualcev. Časopis Times je leta 1959 objavil izjavo kupca v veleblagovnici, ki je kupoval otroška oblačila: "Mati bo svoji hčerki dovolila nositi modro, medtem ko oče svojemu sinu nikoli ne bo dovolil nositi roza."

Če na spletu pobrskamo otroške igrače iz leta 1970, bomo opazili, da sta bili roza in modra veliko manj pogosti kot danes. Več je bilo 'skupnih' igrač za dečke in deklice v več različnih barvah; v oranžni, rumeni in rdeči. Med njimi lahko najdemo tudi modro otroško kuhinjo. Ko želimo na medmrežju poiskati sodobno plastično kuhinjo, jo bomo v veliki večini primerov našli v roza barvi. Roza in modra barva sta danes tako močno prevladujoči, da iz izbire otroških oblačil počasi izginjajo vse druge barve.

"Starši podlegajo tržniškim manipulacijam"
Kapitalistični sistem z veleblagovnicami, ki ga spremljajo, je tudi v Sloveniji obljubljal veliko večjo izbiro različnih izdelkov. Pri barvah otroških oblačil in igrač pa se je zgodilo ravno nasprotno – izbira se je zmanjšala oziroma je ni več. Če lahko kupimo le roza za deklico in le modro za fantka, potem ne moremo reči, da lahko izbiramo.

Smo potrošniki ozaveščeni o posledicah tovrstnega trženja? Milica Antić Gaber meni, da gre za tržniško manipulacijo: "V času, ko je tudi pri nas, predvsem pri pripadnikih srednjega razreda, prisotna ideologija srečnega otroka in otroštva, ko naj bi starši za svojega otroka naredili vse, pravzaprav ne preseneča, da ti starši podlegajo tudi tržniškim manipulacijam kakor tudi otroškim prefinjenim pritiskom. Da otroka ne bi za kaj prikrajšali, da bi otroku omogočili vse, kar je v njihovi moči, pravzaprav močno prispevajo k temu, da se veliko bolj kot v nekaj prejšnjih desetletjih utrjujejo spolno stereotipizirane spolne vloge."

Kljub temu mnoge mamice na slovenskih spletnih forumih menijo, da roza pritiče punčkam, modra pa fantkom.

Roza groza
V tujini že delujejo številne večje organizacije in civilne iniciative, ki opozarjajo na problematičnost pojava 'pinkifikacije'. Opozarjajo, da se z njo spodbuja obsedenost s telesno podobo, hkrati pa se deklice učijo, da je njihova lepota več vredna kot pamet. Med najbolj poznanimi organizacijami sta Let Toys Be Toys (Pustimo igračam, da so igrače) in Pinkstinks (Roza groza). Obe se zavzemata, da bi izdelovalci igrač in industrija oglaševanja prenehali omejevati otroške interese s tem, da promovirajo nekatere igrače in knjige kot primerne samo za deklice, druge pa samo za dečke.

Barvna enostranskost – prevlada roza barve pri igračah za deklice in modre pri fantkih je sporna zato, "ker otroke pošilja v svet po dveh različnih poteh. Ena vodi v boljšo službo in več denarja, druga pa ne," sklene Ed Mayo, avtor knjige Consumer Kids: How Big Business Is Grooming Our Kids for Profit.