Romun, ki ga je zadela Amorjeva puščica, je prvič, to je bilo pred štirimi leti, tožil svoje podjetje, ker naj bi ga neupravičeno odpustili. Potem pa je zagledal njo. Med sojenjem se je njegovo srce vnelo zaradi sodnice Elene Lala. Zato je tožil zaposlene v podjetju in tudi druge ljudi, samo da bi bil blizu nje.

Dejal je, da se je noro zaljubil vanjo, potem pa je odkril, da je že oddana. Ni našel drugega načina, da bi se ji približal, kot to, da toži vse ljudi, ki jih pozna.

Edini način, da jo sreča, pa je bila sodna dvorana. Dodal je še, da si je izposodil različne zakonike in si v njih "izposodil" različne izgovore za tožbo.

Nekajkrat je celo pristopil k njej na hodniku na sodišču v Focsani, mestu, ki je od glavnega mesta Bukarešte oddaljeno približno 200 kilometrov. Kot je ob tem povedal, je bil preveč prestrašen in sramežljjiv, da bi govoril z njo o čemer koli drugem kot o pravnih stvareh.

Končno je njegova zaljubljenost malce popustila, zato se je Gurguiatu odločil, da bo svojo zgodbo zaupal bralcem v Romuniji.

Sodišče v Focsaniju ne daje izjav o Sandujevi tragični ljubezenski zgodbi. Sodnica Lala, objekt Gurguiatujeve ljubezni, je za novinarje podala izjavo, da je bila zaradi Sandujeve izpovedi popolnoma presunjena in osupla. Dodala je, da se spominja njegovih primerov, ki jih je sodila, a da so zanjo vsi primeri enaki.

Sicer pa je Gurguiatu svojo prvo tožbo izgubil, v kar nekaj naslednjih pa je zmagal, tako v tožbah proti svojemu podjetju kot tudi ostalih. Ena izmed tožb, ki jih je dobil, je bila tudi ta, da ima lahko v službi tuš kabino, v kateri morata biti dve brisači in dovolj mila, da se lahko stušira.