Alfredo James Pacino, kot je njegovo polno ime, se je rodil 25. aprila 1940 na Manhattnu v New Yorku italijansko-ameriškim staršem, ki sta se pozneje ločila. Z mamo se je preselil v južni Bronx, kjer je ponavljal vsebino in like, ki jih je videl v filmih. Sodeloval je v šolskih igrah, leta 1966 prestal avdicijo za Igralski studio in začel nastopati v stranskih vlogah, dokler ni dosegel uspeha na off-Broadwayu v igri The Indian Wants the Bronx Israela Horovitza, navaja spletna filmska baza podatkov IMDd.

Po prvih začetkih pri filmu mu je leta 1972 z vlogo Michaela Corleoneja v Botru Francisa Forda Coppole uspel veliki met. Šlo je za eno najbolj iskanih vlog v tistem času, za katero so se omenjali igralci, kot so Robert Redford, Warren Beatty, Jack Nicholson, Ryan O'Neal in Robert De Niro, režiser pa je želel le njega.

Štirideset let pozneje je v enem izmed intervjujev povedal, da mu je bila vloga, s katero je zaslovel kot eden najboljših igralcev svoje generacije, ena najtežjih v karieri, saj se je ves čas bal, da ga bodo med snemanjem odpustili, a si je namesto tega prislužil prvo nominacijo za oskarja.

V 70. letih je nato posnel še nekaj filmov, kot so Serpico o korupciji v policiji in Pasje popoldne o bančnem ropu v režiji Sidneyja Lumeta, Boter II, ki ga je prav tako režiral Coppola, in Pravica za vse Normana Jewisona. Za skoraj vse je dobil nove nominacije za oskarja za najboljšo vlogo.

Prestižni kipec je nato po nizu raznolikih vlog, denimo v filmih Brazgotinec Briana De Palme, Morje ljubezni Harolda Beckerja in Coppolin Boter 3, dobil šele leta 1993 za nastop v filmu Vonj po ženski režiserja Martina Bresta. V njem je odigral slepega moškega, polnega karizme, film pa se je vpisal med klasike.

Pozneje je nastopal tudi v televizijskih projektih, kot je miniserija Angeli v Ameriki, ki mu je prinesla emmyja. Nazadnje pa ga je bilo mogoče videti v dveh odmevnih lanskih filmih: Bilo je nekoč v Hollywoodu Quentina Tarantina in Irec Martina Scorseseja.