Skupaj z režiserjem Zoranom Margetićem je bila Trbovićeva gostja festivala medijske kulture in trendov Naprej, na katerem sta predstavila svojega zdaj triletnega "otroka": pogovorno oddajo 8. kat (Osmo nadstropje), ki je bila v nekem obdobju najbolj gledana televizijska vsebina na Hrvaškem. Kot sta povedala na predavanju, obogatenem z najzanimivejšimi odlomki iz več kot 400 posnetih oddaj, je skrivnost predvsem v dobri ekipi, zaradi katere jim je uspelo doseči to, da so ljudje 8. kat začeli gledati zaradi oddaje same, ne le zaradi izbora tem. "Znati moramo povezati vsebine v javnem interesu in zabavne vsebine v kakovostno, gledljivo in zanimivo celoto," je prepričana Trbovićeva, ki se je, potem ko je študij medicine obesila na klin, našla prav v novinarstvu, saj je, kot pravi, neozdravljiva odvisnica od adrenalina.

Velike zgodbe malih ljudi, ki so Danielo obiskali v njenem studijskem "stanovanju", so zelo raznolike: od golo zabavnih tematik s pevsko-plesnim šovom in kuhanjem do staršev, ki so darovali organe po smrti svojega malčka, transseksualcev, prostitucije, spolnih zlorab v Cerkvi ... Malokdo bi se zmogel na empatičen, a hkrati vseeno pronicljiv način spopasti z njimi, a Trbovićevi uspeva.

Po predavanju smo dobili priložnost za klepet ob kavi s hrvaško tv-zvezdo, ki sicer pravi, da to ni.

Na Hrvaškem ste znana osebnost, lahko rečemo kar tv-zvezda. Si kdaj zaželite večje anonimnosti?

Kdaj pa kdaj. Vedno pravim, da imajo največjo srečo tisti, ki so bogati, anonimni in zdravi. A mislim, da tako na Hrvaškem kot v Sloveniji ni pravih tv-zvezd, smo le prepoznavne osebe. Nimamo nekega zvezdniškega sistema, lahko se sama sprehajam po mestu, ljudje me ravno ne nadlegujejo na ulici. K sreči! (Se je pa spomnila anekdote iz časa snemanja Najšibkejšega člena, kviza po BBC-jevi licenci, v katerem je morala igrati vlogo neizprosne izpraševalke v črnem, zaradi česar jo je pred sinovim vrtcem neka starejša gospa ozmerjala s čarovnico, op. a.)

Zaradi črnine, ki ste jo bili šest let primorani nositi v Najšibkejšem členu, ste obljubili, da ne boste v niti eni epizodi 8. kata v črnem. Vam je obljubo doslej uspelo držati?

Mislim, da. No, morda sem jo le nekajkrat delno prelomila. Črnina ni bila primerna tudi zato, ker sem se morala kot voditeljica "rebrandirati" v očeh občinstva, se omehčati, saj smo si oddajo 8. kat zamislili kot nekakšen sproščen klepet v dnevni sobi, torej naj bi bila tudi obleka primerna za dnevne priložnosti, nekaj, kar ne pritegne preveč pozornosti, in nekaj, kar si lahko povprečen gledalec privošči.

Menda ste se pred tv-kamerami znašli precej po naključju ...

Tako je. Bilo je kot v kakem ameriškem filmu. Nekega popoldneva na začetku 90. sem sedela v "trendi" lokalu, tam je bila tudi ekipa televizije Z3, na kateri je delalo veliko mladih. Vprašali so me, ali bi prišla na poskusno snemanje, malo sem o tem razmišljala in se nato odločila, da grem, in to že naslednji dan. Oprala sem si lase, oblekla kavbojke in usnjeno jakno in prišla. (Preboj v smislu prepoznavnosti ji je malo pozneje prinesla oddaja Hit depo na HRT-ju, ki sta jo več kot desetletje vodila skupaj Hamedom Bangourjem, op. a.)

Takrat sem študirala medicino, a sem študij nato pustila. Pa ne zaradi televizije, ampak zaradi medicine same (smeh).

Študirali ste tudi novinarstvo.

Z veliko razliko, ta študij sem tudi končala! (Tu se oglasi Zoran Margetić in pove anekdoto s snemanja: ko se je kamerman onesvestil, mu je Daniela, nekdanja študentka medicine, hitro znala priskočiti na pomoč s sladkorjem in vodo. Ko so v oddaji na sporedu medicinske teme, ji tudi terminologija zelo leži, doda sodelavec, ki voditeljico opisuje kot "genialno piflarko", ki si vedno zapomni vsa imena in podatke o gostih.)

Slovenci radi poslušajo hrvaško glasbo in gledajo hrvaške pogovorne oddaje, da bi bilo tudi nasprotno, nam ni znano. Kaj pa vi, gledate naše programe?

V spominu mi je ostal igralec Borut Veselko v oddaji Odklop, ki je imel zelo zanimiv, ležeren in drugačen način vodenja. Sicer pa moram priznati, da čeprav delam na televiziji, nisem ravno marljiva gledalka televizije. Vse manj gledam hrvaške programe, na slovenski nacionalki pa cenim to, da na program uvršča veliko baletnih predstav in drugih visokokulturnih vsebin.

Na Hrvaškem je zdaj "dežurna Carrie Bradshaw" kolumnistka Andrea Andrassy. Pred leti ste svoje kolumne iz Novega lista zbrali v knjigi Hrvatica, majka, katolkinja, nepušačica ... Takrat so vas primerjali z likom, ki ga je v Seksu v mestu upodobila Sarah Jessica Parker.

Da, začela sem v času, ko so na Hrvaškem začeli predvajati Seks v mestu. Kolumno sem pisala osem let, vsak teden. Gre pravzaprav za nekakšen dnevnik odraščanja mojega sina Lovra, saj sem bila, ko sem jo začela pisati, mlada mama. To ni bila fikcija, ampak fakcija, kronika mojega vsakodnevnega življenja. Vanjo sem torej ujela prva leta mojega sina, pa propad mojega zakona, tudi televizijsko dogajanje se je znašlo notri ...

Prej Carrie, zdaj pa vas označujejo za "hrvaško Oprah Winfrey". Vam primerjave godijo ali vam gredo malce na živce?

Ne eno ne drugo, dovolj sem stara, da vem, kdo sem. Nikoli se nisem doživljala kot eno ali drugo. Veliko lažje je stvari popredalčkati, gre pač za to, da tudi jaz vodim dnevno pogovorno oddajo kot Oprah in da sem nekoč pisala kolumno kot Carrie. Zadovoljna bi bila, če bi bili tako dobri kot Oprah, od življenja v slogu Seksa v mestu pa sem svetlobna leta daleč ...

Nekoč ste dejali, da vam je "v 40. stokrat bolje kot v 20." Tej temi ste posvetili tudi eno od oddaj. Letos pa ste stopili v novo desetletje življenja ... Je bila to pomembna prelomnica?

Ravno te dni sem bila gostja na snemanju oddaje psihologa Bruna Šimleše o življenju pri 50. Na abrahama ne gledam kot na veliko prelomnico, a dejstvo je, da pri 40-ih lahko razmišljaš, da si na polovici življenja, pri 50-ih pa si moram priznati, da sem že krepko zakorakala v drugo polovico. Začneš se zavedati, da je tvoj rok trajanja omejen, ker veš, kako deluje peščena ura, a vse lepše in bolje mi je, tako da se bom gotovo poslovila na vrhuncu.

Se stvari za ženske na hrvaški televiziji izboljšujejo?

Obstaja stereotip, kakšne oddaje naj bi vodile ženske: dnevni format, zabavne oddaje. Potem pa se že konča. Še vedno je prisotna neka "fama" o kombinaciji zrelega moškega voditelja in lepe mlade ženske v vlogi asistentke. Mislim, da se ne smemo podrediti "pedofilskemu" imperativu in dajati prostora samo zelo mladim in zelo lepim dekletom. Nekaj nas pa še je zrelih in preživelih, žensk nas je tudi številčno več, živimo dlje, zato bi nas moralo biti pred kamerami več.

Nazaj k 8. katu. Imate morda katero oddajo v še posebej lepem ali pa tudi neprijetnem spominu? Obdelali ste tudi nekaj resnično težkih tem …

Zagotovo tisto, v kateri sem gostila starše štiriletnega dečka, ki so po sinovi smrti darovali njegove organe in rešili štiri življenja. Pa oddaja o spolnih zlorabah za cerkvenimi zidovi. Imeli smo še številne zabavne oddaje, v katerih smo prepevali, plesali, kuhali ... Izmed 400 oddaj res težko izberem zgolj peščico, toliko zabavnega in nepredvidenega se je zgodilo.

Dejavni ste v razpravi o referendumu o zakonski zvezi, kjer zagovarjate enake pravice in svoboščine za vse. Je to vaše prvo (in tudi zadnje) politično udejstvovanje?

Že od nekdaj imam prijatelje, ki so geji, sem pa prek oddaje spoznala tudi druge predstavnike LGBT-skupnosti, med drugim transseksualca ... Ko imaš pred sabo konkretne ljudi, reagiraš zelo drugače, izgubiš zadržke in predsodke. Jaz jih pravzaprav nikoli nisem imela, sem se pa počutila, da je pri 50-ih res že čas, da se aktiviram. Glede na to, da nas ves čas vlačijo po rumenem tisku in brskajo po naših zasebnih življenjih (10 odstotkov vprašanj dobim na temo svojega dela, 90 pa o tem, kdaj si bom našla novega moškega oziroma kako lahko brez moškega živim), je prav, da svojo prepoznavnost uporabim tudi v pravi, koristnejši namen. Gotovo to ni moj zadnji angažma, tudi pri morebitnem referendumu o dvojezičnosti in cirilici se nameravam oglasiti. To je moja človeška pravica in prednost vidnosti, ki jo imam zaradi svoje službe. Zavzemam se za stvari, ki so zajamčene z ustavo in bi morale biti v vsaki zreli demokratični družbi samoumevne. Pa na žalost niso.

Omenili ste tabloide in brskanje po zasebnosti, ki je niste nikoli skrivali (nazadnje je odkrito spregovorila o koncu zveze z gledališkim režiserjem Oliverjem Frljićem, pred tem o bolezni, s katero se je morala soočiti, op. a.). Vam je bilo kdaj žal, da niste raje molčali?

Glede na to, da sem v tem poslu že dolgo in so tako rekoč vsi ljudje, ki pišejo o meni, moji kolegi, ne morem delati izjem in dati intervjuja nekemu časopisu, drugemu spet ne. Prav tako si ne morem privoščiti popolne medijske tišine, saj moje delo zahteva vidnost. Seveda pa bi bilo za medije dolgočasno pisati samo o oddaji. Nisem večja od življenja, moje življenje je popolnoma običajno, nimam razloga za pretvarjanje.

Prilagamo odlomek iz najbolj gledanega 8. kata.