Že vrabci na strehah čivkajo, kako zelo briljantna je ta serija hiše AMC. Novinarji jo opevajo že od leta 2007, ko je bil predvajan prvi del. A ta izvrstno dodelana televizijska mojstrovina, ki se dogaja v oglaševalski agenciji v New Yorku v zgodnjih 60. letih, v času, ko se je ameriška družba začela zavedati objestnega potrošništva in so ženske začele obupovati nad omejenostjo njihovih družbenih položajev, si hvalospeve dejansko zasluži.

In v srcu vseh teh dosežkov je Jon Hamm. Donald ("Recite mi Don") Draper, ženskar, pretkani poslovnež, težavni nemoralnež, velik pivec in kadilec, antijunak, ki je postal ikona fenomena Mad Men. "A, tisti moški, ki dobesedno ni ta, za kogar se izdaja!" reče Hamm o Draperju. "Ki se bori s temeljnim nezadovoljstvom, željo biti boljši ali razumljen ali drugačen na neki način ..." Medtem ko nosi obupno "hude" obleke? "Ha! Res je!"

Hamm se ne izogiba pogovorom o Donu Draperju, pa čeprav jih je imel že toliko - serija Mad Men je zdaj že v četrti sezoni. Pa čeprav se je v Londonu, ko je z novinarko Polly Vernon opravil intervju, ki ga povzemamo, ustavil v imenu promocije filma The Town Bena Afflecka, v katerem igra FBI-jevega agenta Frawleyja, lika, ki je zelo drugačen od Draperja. Človeka z jasnim moralnim kompasom, človeka, ki ne živi na "sivih območjih." A na "sivih območjih" se tako dobro znajdete, mu reče novinarka. "Ha, ha! Hvala. A hkrati se film ne dogaja v 60. in dobil sem kakih 15 scenarijev za tipe, ki ..." So bili podobni Donu? "Malce pa res, ja."

Jon Hamm je imel 36 let, ko je dobil vlogo v Mad Men. Slava in uspeh sta ga ujela v slogu Georgea Clooneyja: ko je bil že starejši in bolj moder in se je s slavo znal spopasti. Potem ko je desetletja životarjenja v Hollywoodu iz njega naredilo skromnejšega in bolj človeškega moškega. Dotlej je ves čas dobival "zelo majhne vloge v zelo velikih filmih". Največja vloga je bila tista v policijski nanizanki The Division, v kateri je igral policista. Stregel je v restavracijah in delal za šankom. Njegova dolgoletna spremljevalka Jennifer Westfeldt je leta 2001 postala mednarodno prepoznavna v filmu Kissing Jessica Stein, o čemer Hamm danes pravi: "Lepo je, če ti ni treba skrbeti, kako boš plačal račune. In glede tega sem skrbel dlje, kot mi ni treba skrbeti za to. To, da mi ni treba skrbeti glede računov, je zame še vedno zelo novo."

Hamm se je v Los Angeles iz domačega St. Louisa preselil leta 1995, ko je bil star 24 let. Je že od nekdaj želel biti igralec? "Da, res je. Mislim, da se sicer nihče ne bi spustil v vse to onečaščenje in ponižanje in depresije in zavrnitve in vse ostalo ..." Preden je šel v LA, je bil učitelj igre ("Mislim, da sem bil dober učitelj," pravi) na srednji šoli v Misuriju in po številnih razočaranjih v Hollywoodu je razmišljal o vrnitvi domov, a je vztrajal.

Delal je tudi kot pomočnik na snemanju "mehkega porniča", ko ga je Jennifer Westfeldt, takrat še samo znanka, povabila k sodelovanju v predstavi v New Yorku, v kateri je nastopala. "Prišel sem domov po še enem 12-urnem snemanju (pornofilma) in na tajnici našel to sporočilo. Bil sem tako izčrpan in potrt in utrujen, da sem jo takoj poklical in rekel: 'Da, pridem! Vseeno mi je, zakaj gre!' Sposodil sem si denar za karto in šest tednov živel v New Yorku s 300 dolarji, spal na prijateljevem kavču in se z rolerji prevažal sem ter tja po mestu." Predstava Lipschtick je bila osnova za film Kissing Jessica Stein, iz šesttedenskega skupnega dela pa se je razvilo razmerje z Westfeldtovo.

Hamm je bil, kar se tiče vloge Dona Draperja, "avtsajder". "Bil sem na dnu vseh seznamov," pravi. Prebral je scenarij in se zaljubil v vlogo, a se je zavedal, da bi tv-mreža zelo tvegala, če bi izbrala "brezimneža". Šel je na več avdicij in zanj se je potegnil ustvarjalec Matthew Weiner, ki je prej delal tudi pri nadaljevanki Sopranovi. In nato je Hamm izvedel, da je dobil vlogo. Olajšanju je sledila ... groza. "Zdaj bom pa moral to narediti."

In Hamm je to naredil, takoj dobil odlične kritike, seveda poleg ustvarjalca Weinerja in soigralcev. Za vsako sezono doslej je bil nominiran za emmyja, leta 2008 je za vlogo Dona Draperja dobil zlati globus. Je sploh presenečen, da se je svet zaljubil v nadaljevanko in njegovo vlogo in da navdušenje kar traja? "To je nenavaden pojav, glede na moralno sprijenost lika," pravi v smehu. Draper ima razmerja in laže o tem, kdo je, napije se že kar med kosilom - da se nam ne bi bilo treba. To, da je namesto nas razvraten in nato obupan, je razlog, da ga obožujejo moški, pa tudi ženske.

A Jon Hamm vendarle ni Don Draper. Draper je izmišljen lik in novinarka v Hammovi družbi takoj opazi, da je Hamm veliko milejši od Draperja, da se v svoji koži dobro počuti, da manj omahuje, je bolj nežen in zgovoren. A ko se igralec do takšne mere prelevi v svojo vlogo, kot se je Hamm v Draperja, ko postane vloga tako pomemben del njegove kariere, se človek vpraša, koliko se lik in njegova osebnost prekrivata. Seveda, podobnosti so, priznava Hamm. Tudi njemu so starši umrli v otroštvu, a ne v tako tragičnih okoliščinah kot Donu. Bojeval se je s kronično depresijo, bil je v zelo slabem stanju. A vrnil se je v šolo, potreboval je nekakšen red v življenju. Kot pravi, ga je rešilo delo, pa tudi terapija in antidepresivi.

Hamm, kot kaže, nima slabih izkušenj s slavo. On in celotna zasedba Mad Men so nenavaden pojav med sodobnimi zvezdniki, saj se zdi, da jih vsi obožujejo, a nihče sovraži. Hkrati so še vedno precej neprepoznavni, saj imajo dokaj majhno, a zvesto občinstvo. Jon se zaveda, da je tako tudi zato, ker ni več "mlad in neumen", glede slave pa vseeno ni ravno sproščen. Tudi naslovi, kakršen je bil tisti za "najbolj seksi moškega" revije People, ga malce zmedejo. Kako se počuti kot "dežurni lepotec"? "Ah, saj veste, to je tako ... minljivo." Dajte no, saj mora biti lepo, da ste vsem tako všeč, ga izzove novinarka. "No, to že ... lepo je, če se ljudeš zdim privlačen ali čeden ali kakor koli se temu že reče. A to je popolnoma subjektivno in predvsem kratkotrajno in ravnokar sem stopil z letala in ne vem, kako odlično sem videi zdaj, ha, ha ... saj zdaj nisem videti kot Don Draper, kaj?" se dvomeče pogleda v ogledalo. "Vam moram res povedati, da ste videti dobro?" ga vpraša novinarka. Jon pa obrne pogovor v drugo smer.

Pogovor nanese na 12-letno razmerje z Westfeldtovo, kar je za Hollywood zelo dolga doba. Kaj je njuna skrivnost? "Samo ... res se imava zelo rada." Govori tudi o tem, da mu modni oblikovalci zdaj kar ponujajo oblačila. "To je čudno pri slavi: manj ko potrebuješ, več ti želijo dati. Sem v svetu, v katerem si moram izbrati eno izmed desetih oblek, in koliko oblek sploh potrebuješ?" Govorita še o Mad Men, o tem, da se na snemanju z ekipo zabavajo, čeprav je nadaljevanka temačna. Da se imajo radi, saj so bili na začetku vsi "nepopisani listi". In so si mislili, pa bodimo prijatelji. In so.

Nato pa mora Jon oditi in sprejeti nagrado za moškega leta revije GQ (tudi k tej je vsaj delno prispeval njegov videz). Novinarka pa, kot piše, se gre hvalit ljudem, kako je popoldne pila čaj v hotelu Claridge's z Donom Draperjem.