Klišina je bila v zadnjem obdobju ena izmed najbolj medijsko izpostavljenih atletinj, saj je bila lani edina ruska atletinja, ki je lahko nastopila na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru (to pa zato, ker že dalj časa živi in trenira v Združenih državah Amerike). Iz Londona je čez lužo odletela z grenko-sladkim priokusom - po šestih letih je znova skočila do meje sedmih metrov, toda to je zadostovalo "le" za srebrno medaljo.

Leta 2010 so ji spletni uporabniki podelili neuradni naziv "prve lepotice ruskega športa". Leto za tem si je tik pred finalom svetovnega prvenstva poškodovala nogo med raztezanjem in zato skakala v bolečinah. Zaradi te poteze je morala na operacijo in za nekaj časa na prisilni počitek oz. rehabilitacijo. "Najhuje je bilo, ker sem bila v popolni formi," je takrat izjavila za revijo Spikes.

Mediji so jo zaradi videza primerjali z Marijo Šarapovo. "Ko sem jo prvič spoznala, sem dejala: 'Vau, nisem pričakovala, da boš tako visoka.' Nimam se za majhno, toda izkazalo se je, da je ona precej večja od mene," se je spominjala svojega prvega srečanja s Šarapovo leta 2012 v Wimbledonu. Status "nacionalne lepotice" je atletinji predstavljal precejšnje breme. "Do mene prihajajo različni ljudje, ne samo moški. Otroci, dekleta, celo stare mame, ki me na ulici prosijo za avtogram. Ampak dokler niso ljudje vsiljivi, me njihova pozornost ne moti. Prav nasprotno: vesela sem, da imam takšno podporo," je še dejala v pogovoru za revijo Spikes.

Športnica od malih nog
Klišina prihaja iz mesteca Tver, ki je 165 kilometrov oddaljeno od Moskve. Njen oče je bil nekoč skakalec v višino (njegov osebni rekord je znašal 2,15 metra), mama pa je zaposlena v tamkajšnjem središču za raziskave in razvoj. Starša sta jo pri 13 letih pustila, da je odšla v rusko prestolnico, da bi sledila svojim sanjam.

"Starši so mi dali veliko svobode," se je spominjala Klišina. "Tudi ko sem živela z njima v Tveru, smo se redko videli. V šolo sem šla ob 8.15, prišla domov, pojedla kosilo, naredila domačo nalogo, šla na avtobus v mesto na trening odbojke," je razlagala atletinja. "Prišla sem domov ob devetih zvečer, na hitro pojedla večerjo in odšla v posteljo. Moji starši so vedno razumeli in podpirali mojo odločitev, da se posvetim športu. Toda verjetno je bilo zelo težko, ko sta me morala spustili iz svojega okrilja."

Klišina je veljala za zelo nadarjeno odbojkarico, toda pri 12 letih jo je odkrila mlada trenerka Olga Šemigonova, ki jo je preusmerila v atletiko in spodbudila selitev mladenke v Moskvo. "Starši so me poklicali večkrat na dan, samo da bi na začetku preverjali, ali sem v redu," se je še spominjala Klišina. Atletika ji ni bila tuja, saj je pred odbojko trenirala tek na kratke razdalje.

Leta 2013 se je preselila v Združene države Amerike in tam začela treninge. Prav zato je lahko nastopila v Riu, zaradi česar je prišla tudi v nemilost nekaterih ruskih medijev, ki so jo označili za "izdajalko". "Saj ni tako, da sem začela trenirati pod okriljem ameriškega trenerja prejšnji mesec," se je lani po poročanju tiskovne agencije AP zagovarjala Klišina. Na koncu je v Riu končala na devetem mestu.

Misli atletinje, ki je visoka 1,80 centimetra, so predvsem usmerjene v atletiko, in ne v sponzorske pogodbe. "Vse večje fotoseanse imam dogovorjene vnaprej, najmanj dva tedna. Moja trenerka ima vedno zadnjo besedo. Če pride ponudba za fotografiranje le nekaj ur pred izvedbo, jo zavrnem. Imam pomembne treninge za tehniko in teh ne morem prestaviti na račun fotografiranj ali intervjujev," je pojasnila atletinja.

Ko ne trenira ali izpolnjuje obveznosti v svetu mode, rada kuha. "Rada nakupujem živila in doma izumljam nove jedi. Ko me obiščejo prijatelji, jim največkrat pripravim meso ali ribe ter jim ponudim kot prilogo zelenjavo," je pojasnila atletinja.