37-letna francoska igralka je na Azurni obali zaradi kar dveh premier: že v ponedeljek so slovesno prikazali Blood Ties (Krvne vezi), predelavo francoskega trilerja Les liens du sang Jacquesa Maillota iz leta 2008. Za novo, angloameriško različico stoji francoski režiser Guillaume Canet, sicer življenjski spremljevalec Marion Cotillard, s katerim ima igralka tudi dveletnega sina.
Čeprav film, v katerem igra glavno moško vlogo Clive Owen, ni bil deležen ravno blestečih kritik, pa nihče ni našel žal besede za Cotillardovo, ki se je v zadnjih letih uveljavila kot ena najboljših igralk svoje generacije. Hvalili so njeno igro, njen izbor garderobe za na rdečo preprogo (ostala je zvesta Diorju, saj je obraz te francoske modne hiše) in njeno retro pričesko, počesano v "panj".

Marion v petek čaka še druga premiera na festivalu: ameri

ška drama The Immigrant (Priseljenka) režiserja Jamesa Graya. V kostumskem filmu, postavljenem v 20. leta prejšnjega stoletja, ji družbo delata oskarjevska nominiranca Joaquin Phoenix in Jeremy Renner.
Režiser ni vedel, kdo je
Gray, za katerega je Priseljenka že četrto sodelovanje s karizmatičnim in kompleksnim Phoenixom, pa je za The Hollywood Reporter prostodušno priznal, da pred snemanjem sploh še ni slišal za Cotillardovo. "Nikdar nisem videl kakega njenega filma. Je spremljevalka Guillauma Caneta, ki me je prosil, ali mu prevedem nek dialog za njegov film Krvne vezi, ki ga, ironično, zdaj predvajajo v Cannesu," razlaga Gray.

Gray je šel nato s Canetom na večerjo, kjer je spoznal Marion, ki ga je nemudoma očarala s svojim "krasnim" obrazom. "Moja žena mi je rekla, kako to, da je ne poznam, saj je igralka, oskarjevka. Vem, da zveni neverjetno, a ko imaš majhne otroke, res ne hodiš v kino. Ampak strašno všeč mi j

e bil njen obraz in njen karakter - bila je tiha, a si lahko zaznal neko ostrino, ki je prosevala skozi. Točno to, kar sem potreboval za vlogo."

Do oskarja s francosko vlogo
Njen močan značaj ji je prišel prav tudi za vlogo Edith Piaf v filmu Življenje v rožnatem (La Vie en Rose), ki ji je leta 2007 prinesel prvo nominacijo za oskarja - in prvega oskarja. Cotillardovi se je uspelo povsem potopiti v vlogo in kritiki so v en glas dejali, da ne igra Edith Piaf, ampak ona JE Edith Piaf.

In to čeprav distributerji v glavni vlogi ni

kakor niso videli razmeroma neznane igralke, ki da "ne bo prinesla denarja". Marion je postala prva igralka z zlatim globusom za tujejezično vlogo po Liv Ullman leta 1972 in prva dobitnica oskarja za glavno žensko vlogo v tujejezičnem filmu po Sophii Loren leta 1961.
Njena pot do zvezd je bila skorajda logična, saj ji je bila igra položena v zibko. Mama Niseema Theillaud je igralka in učiteljica igre, njen oče Jean-Claude Cotillard pa je igralec in nekdanji pantomimik. Marion rada pove, da je odraščala v zelo umetniški, ustvarjalni in glasni družini (ima še mlajša brata dvojčka). Njeni igralski začetki segajo v rosna otroška leta, ko je igrala v očetovih gledaliških igrah.

Filmska kariera Cotillardove se je začela sredi 90. let z manjšimi vlogami v francoskih filmih, s katerimi je opozorila nase. Svojega bodočega partnerja Caneta je spoznala leta 2003 med snemanjem romantične komedije Jeux d'enfants, a je bil on takrat še poročen z nemško igralko Diane Kruger, od katere se je ločil leta 2006 in leto dni pozneje (tako vsaj uradne strani) začel romanco z Marion. Par ljubosumno

ohranja svojo zasebnost in v intervjujih ne govori o svoji zvezi, ju pa paparaci večkrat ujamejo med ljubečimi sprehodi po Parizu.
Skok v mednarodne vode
V mednarodne filmske vloge je Marion zaplavala leta 2003 z Veliko ribo Tima Burtona, cezarja za najboljšo stransko žensko vlogo pa ji je leto dni pozneje prinesla vloga v filmu Zelo dolga zaroka, v kateri je igrala ob "Amelie" Audrey Tatou. V filmu Dobro leto (2006) Ridleyja Scotta je igrala francosko simpatijo Russla Crowa, po Življenju v rožnatem pa je, zahvaljujoč oskarju, zaigrala še v ameriških in koprodukcijskih filmih - čeprav njena angleščina ni ravno blesteča.
V Državnih sovražnikih je očarala gangsterski lik Johnnyja Deppa, igrala je v muzikalu z zvezdniško postavo Devet, kjer je bila deležna daleč največ pohval, leta 2010 je zaigrala v za številne filmu leta, Izvoru Christopherja Nolana, leta 2011 pa v Polnoči v Parizu Woodyja Allena in Kužni nevarnosti Stevena Soderbergha.

Lani je še drugič sodelovala z Nolanom v Vzponu Viteza teme, morda žensko vlogo leta pa je odigrala kot paraplegičarka v filmu Rja in kosti francoskega režiserja Jacquesa Audiarda. Film je premiero doživel prav lani v Cannesu - in bil nagrajen z desetminutnimi stoječimi ovacijami. Nominacija za oskarja je bila pričakovana, a ji je peto mesto med nominirankami, presenetljivo, odnesla komaj devetletna Quvenzhané Wallis za Zveri južne divjine.
Obožuje Radiohead
Trenutno lahko lepo Francozinjo, sicer veliko oboževalko skupine Radiohead, gledate v videu Davida Bowieja za njegov singel The Next Day, v predprodukciji pa je še film Deux jours, une nuit belgijskih bratov Dardenne.

In še nekaj zanimivosti: Marion je strastna okoljevarstvenica in podpornica Greenpeacea. Pred Cantom je hodila s pevcem Sinclairom in igralcem Gaspardom Ullielom. Potem ko je Nicole Kidman zaradi nosečnosti odpovedala, je bila Marion v igri za vlogo Hanne Schmitz v Bralcu (2008), a je vlogo (in oskarja) dobila Kate Winslet. Leta 2008 je precej prahu dvignil njen intervju, v katerem je javno podvomila o uradni ameriški razlagi terorističnih napadov 11. septembra. "Imam navado pogosto deliti svoje teorije zarot," je dejala pozneje.