Susan Sarandon je knjigo V mojih nebesih (Lovely Bones) prvič prebrala, ko je bila tragedija 11. septembra še sveža v njenih mislih.
Igralka meni, da so v tistem grozljivem času mnogi bralci odkrili, da jih knjiga nagovarja na vsesplošni ravni o naravi žalovanja in izgube. "Po 11. septembru se je zdelo, da vsi prenašajo knjigo s seboj," se spominja. "Ker mislim, da polna upanja govori o tej neločljivi povezanosti med ljudmi, ki so umrli, in tistimi, ki jih zapustijo – še posebej, če je šlo za nasilno ali nepričakovano smrt."
Knjižno uspešnico Alice Sebold je oskarjevec Peter Jackson (Gospodar prstanov) zdaj priredil za veliko platno in Sarandonova se je z veseljem priključila izvrstni igralski zasedbi v vlogi babice Lynn, neposredne, ekscentrične, zabavne ženske, ki se obupano in po najboljših močeh trudi obdržati skupaj svojo družino po brutalnem umoru ljubljene vnukinje.
Film V mojih nebesih se vrti okoli družine, ki se na vse pretege trudi razumeti in se spopasti s tako barbarskim dejanjem, kot je umor otroka. Susiejin oče Jack (Mark Wahlberg) postane obseden z iskanjem njenega morilca, medtem ko njena mama Abigail (Rachel Weisz) postane otopela od izgube.
Sarandonova si je želela delati z Jacksonom, režiserjem, ki ima moč podati svojo lastno, edinstveno vizijo zgodbe, na 63-letno oskarjevko je močan vtis naredila tudi Saoirse Ronan, takrat 13-letna irska igralka, ki igra umorjeno dekletce: "Saoirse je fenomenalna, in ko jo bodo ljudje videli v tem filmu, bodo osupli. Kar sije, skoraj onstranska je. In zelo pridno dela, pa še blazno zabavna."
Sarandonova je osvojila oskarja za svojo vlogo v filmu Zadnji sprehod (Dead Man Walking), nominirana pa je bila še štirikrat: za Atlantic City, Thelmo inLouise, Lorenzovo olje in Klienta.
Zdi se mi zanimivo, da je Jackson kot režiser posnel filme kot Nebeška bitja, nato pa trilogijo Gospodar prstanov, ki ima veliko posebnih učinkov, ta film pa nekako povezuje oba različna pola.
Za Nebeška bitja se mi je zdelo, da dajejo podoben občutek, zato sem gojila visoke upe za V mojih nebesih. Ukvarja se tudi z najstniki in čudnim umorom. In ja, na neki način je res kombinacija obeh slogov njegovih filmov – ima človečnost Nebeških bitij, pa tudi te krasne, elegantne in lepe posebne učinke.
In za igralce je to popolno presenečenje, mar ne? Ker pravzaprav ne vidite, kaj je naredil z "nebeškim" prizorom, dokler ni film končan …
To je zabavni del biti v filmu, kjer ne leži vsa teža na vas – dejansko lahko uživaš (smeh). Ker, ko gledaš samega sebe, je tako težko, ker si misliš, čakaj malo, kaj se je zgodilo s koncem tega prizora? Kaj se je zgodilo s sredino? Kam je to šlo? Tako da prvič, ko gledaš film, pridejo vsi deli, v katerih te ni, kot popoln užitek in presenečenje, tako da je bilo res zabavno gledati druge stvari.
V zgodbi je tudi nekaj humorja, kar je pomembno, in za to ima zasluge prav vaš lik.
Moj lik je nedvomno komično olajšanje tega filma (smeh). In to mi je všeč. In to, da je zadnja oseba, ki bi se lotila hišnih opravil. V tem filmu tudi niti enkrat ne govorim brez pijače in cigarete v roki. Gospodinjstva se sprva lotim vsa urejena in nalepotičena, nato pa gre z mojim videzom samo še navzdol, ko se film razvija – izgubim svoj mejkap in nohte in pričesko in vse. Ne znese mi. In Lynn pove nesramne, neprimerne, a iskrene stvari, za katere želiš, da bi imel jajca, da bi jih tudi ti izrekel. Upam, da se ljudem ne bo zdela preveč žaljiva, ker meni se je zdela precej čudovita.
Je Peter kot režiser dosegel vaša pričakovanja?
Ena mojih najboljših lastnosti je, da nimam pričakovanj. In zato sem precej odprta. Seveda sem bila zelo navdušena, da bom delala s Petrom in spoznala njegov pristop. Film smo posneli v ZDA in na Novi Zelandiji, kjer je doma, in mislim, da se je bolj zabaval tam – tam je legenda!
Bili ste ena najglasnejših nasprotnic Georgea Busha, pogosto ste ga javno kritizirali in grozili celo, da se boste odselili iz ZDA, če Obama ne zmaga …
S težkim srcem, a mislila sem, da lahko dejansko stvari postanejo tako slabe, da se bom morala. Ker sem bila pod ogromnim pritiskom – moje otroke so res mučili, veliko ljudi je na radiu hujskalo k nasilju nad mano in podobno. Postalo je precej grozljivo. Zato smo z družino premišljevali tudi o Novi Zelandiji, ki nam je bila zelo všeč, Petru sem celo rekla, da če Obama ne zmaga, se lahko povežemo s tamkajšnjimi igralci in postanemo del Jacksonovega studia (smeh).
Očitno imate državo torej radi, pa tudi Jacksona …
Imam. Peter je nekdo z vizijo, kar imam vedno raje. Ima tudi nadzor nad končnim izdelkom, kar se danes ne dogaja več pogosto. Imela sem kar precej res slabih izkušenj s scenaristi/režiserji – še posebej s tistimi, ki se tega lotevajo prvič in se sprašuješ na koncu, kako hudiča so jih prepričali, da na koncu zreže vse dobre dele ven. Tako da si na koncu posnel film, ki pa ni bil več tisti, za katerega si se prijavil v prvi vrsti. In ko se ti to zgodi nekajkrat, se naveličaš. Tako da sem tu vedela, da kar koli že posnamemo, ne bo odločitev odbora, ampak Petrova odločitev. Zato sem bila navdušena in počaščena, ko mi je ponudil vlogo.
Režiserji so tisti, ki na snemanju postavijo ton, mar ne? Pa naj si bo dober ali slab …
Sta dve kategoriji režiserjev – tisti, ki radi ustvarijo ozračje, v katerem se ljudje dobro razumejo, ker svoje najboljše delo opravijo takrat, ko so srečni, in pa tisti, ki radi najdejo grešnega kozla in jim zagrenijo življenje. Ti radi ustvarjajo iz trenj – in jaz nedvomno nisem v tem taboru. Če imate režiserja, ki je nesramen do svoje snemalne ekipe ali ki se začne kregati s svojo igralsko zasedbo, potem se pa vsi samo še trudijo, da ne bi potonili in zadeve lahko postanejo grde. A tako izkušnjo sem imela le redko.
Slišala sem že o tem, a nikdar nisem prav razumela logike za takim obnašanjem. Snemanje filma se zdi taka stvar, za katero je sodelovanje ključnega pomena, in če začneš to zastrupljati, ne bo delovalo.
Verjetno gre za boj za prevlado, včasih pa ljudje iz strahu delujejo na neproduktivne načine. Poznam tudi igralce, ki delajo to, igralce, ki so radi antigonistični, da se spravijo v vlogo. Po drugi strani pa samo zato, ker so se vsi zabavali na snemanju, še ne pomeni, da bo film dober. In obratno, tako da je malce, kot da bi delal keramično posodo – oblikuješ jo, pobarvaš jo, daš stvari vanjo, spremeni dimenzije, spremeni barve in nikdar nisi popolnoma prepričan, kaj boš dobil, a ker imam tako malo nadzora nad končnim izdelkom, se rada vsaj zabavam med delom.
Brali smo, da zadnje čase raziskujete vaše družinske korenine in da ste posneli epizodi za oddajo Who Do You Think You Are?
Res je, eno sem posnela, da bi našla svojo pogrešano italijansko babico, za katero nihče ne ve, kaj se ji je zgodilo, ker je izginila, ko je bila moja mama še zelo mlada. To skrivnost smo rešili in bilo je res zabavno. V drugi epizodi pa smo skušali ugotoviti, ali so moji predniki prišli iz Velike Britanije. Slišala sem, da je moja družina valižanska po očetovi strani, in to se je izkazalo za resnično.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje