Ob omembi najpomembnejših oz. najprepoznavnejših monarhij na svetu se verjetno le redkokdo ne spomni na japonsko cesarsko družino. Gre za najstarejšo kontinuirano monarhično linijo, ki naj bi po legendi obstajala že več kot 2600 let, v resnici pa je precej mlajša – a še vedno daleč najstarejša med še obstoječimi monarhijami.

Poleg tega se japonska cesarska družina danes še edina ponaša z imperialnim nazivom (cesar), čeprav, kot v smehu opozarja naš sogovornik, japonolog Luka Culiberg, gre zgolj za zgodovinsko naključje – japonska cesarska družina je v 19. stoletju, ko se je začela odpirati na zahod, svoj naziv zgolj "uskladila" z evropskim in tako prevzela takrat priljubljen naziv emperor oz. cesar. Po Evropi so cesarstva nato v 20. stoletju padala kot za stavo, na Japonskem pa se je ohranilo, čeprav pretežno le po imenu.

Japonski cesar je namreč danes zgolj simbol države in kot tak opredeljen tudi v ustavi, pojasnjuje poznavalec japonske kulture in dodaja, da mu delovanje predpisuje oz. ga v celoti usmerja urad za cesarsko družino, ki deluje v okviru (zadnjih 55 let pretežno konservativne) vlade. Cesar je torej zgolj simbol države, podobno kot himna ali zastava, in jo predstavlja na tujem z diplomatskimi obiski, nima pa nikakršne zakonodajne ali politične moči.

Trenutno jo – po lanskem sestopu danes 86-letnega Akihita in njegove leto mlajše žene Mičiko – vodi 60-letni cesar Naruhito, ki je tako 126. cesar na prestolu krizantem. Naruhito je poročen s 56-letno Masako, na Harvardu izobraženo nekdanjo diplomatko, ki govori šest jezikov (večino jih je osvojila že v otroštvu, saj je bil njen oče Hisaši Ovada visoki japonski diplomatski predstavnik, zadnja leta pa je bil član oz. predsednik Mednarodnega sodišča v Haagu) in ki je med drugim z odliko diplomirala iz ekonomije skupaj z Jeffreyem Sachsom. Imata 19-letno hčer Aiko.

Poleg omenjene peterice cesarsko družino sestavljajo še Naruhitov brat in prestolonaslednik Fumihito, princ Akišino, njegova žena Kiko in njuni trije otroci, princesi Kako (25) in Mako (28), ki naj bi se v kratkem poročila in tako zapustila kraljevo družino, ter 14-letni princ Hisahito, prihodnji prestolonaslednik. Med člane cesarske družine sicer spadajo še Akihitov mlajši brat, Masahito, princ Hitači in njegova žena Hanako, pa tudi vdova in potomci Akihitovega strica Takahita, princesa Mikase.

Več o današnji in zgodovinski vlogi japonske cesarske družine pa lahko izveste v pogovoru z Luko Culibergom, japonologom z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Japonska cesarska družina je najstarejša na svetu, do konca druge svetovne vojne je cesar veljal za božanstvo, po legendi naj bi bil celo neposredni potomec boginje sonca, bil je nedotakljiv. Danes cesar – čeprav je edini monarh na svetu s tem nazivom – uradno nima nobene moči, je zgolj "simbol države in enotnosti". Kako pa ga dojemajo Japonci? Japonska je uradno ustavna monarhija s cesarjem na vrhu, a z izjemno okleščenimi pooblastili, precej bolj okleščenimi kot recimo angleški monarh. Monarh in družina opravljata različne uradne, obredne, diplomatske, predstavniške naloge, a medtem ko je recimo angleška kraljica še vedno vrhovna poveljnica britanskih oboroženih sil, teoretično ima tudi izvršno oblast – čeprav zgolj v okviru potrjevanja zakonov, ki jih sprejme parlament –, je japonski cesar izključno simbolna funkcija. To je določeno v japonski ustavi iz leta 1947, v kateri je opredeljen v prvem členu kot "simbol države in enotnosti ljudstva", pri čemer naj bi ta status izhajal iz volje ljudstva, ki je suverena. Poleg tega je vrhovni svečenik šintoistične religije, kar izhaja iz zgodovine. Ta njegov status simbola je posledica poraza v drugi svetovni vojni in odločitve ameriških okupacijskih oblasti, da je bolje, kot da bi po zmagi ukinili institucijo cesarja in vpeljali republiko, ohraniti cesarja kot simbol, s čimer bodo lažje ohranili to enotnost ljudstva. Zato so ga oklestili vseh političnih pooblastil in mu namenili vlogo simbola.

Kako pa ga danes dojemajo Japonci sami?
Za razumevanje tega se je treba še malo ozreti v zgodovino, da pogledamo, kako se je razvijala cesarska funkcija skozi čas. Z 19. stoletjem se je vzpostavila kot neka absolutistična monarhija, v kateri so cesarju znova namenili pomembnejšo vlogo. Narativ, ki ga je Japonska peljala, je bil to, da ima Japonska cesarsko družino kontinuirano skozi stoletja. Eno je to sklicevanje na mitološke zgodbe, ki datirajo v stoletja pred našim štetjem in govorijo, da je japonska monarhija stara 2600 let, kar je seveda zgodovinsko gledano nesmiselno. Je pa res, da se je cesarska institucija oblikovala nekje v 7., zgodnjem 8. stoletju našega štetja in od takrat naprej obstaja ta dinastija, ta linija bolj ali manj kontinuirano. Večino časa ne ravno z nekimi močnimi pooblastili, ker vemo, da so Japonski vmes vladali tudi šoguni itd. – zadaj je kompleksna zgodovina. S tega vidika Japonska ohranja ta videz, prestiž, da gre za starodavno dinastijo, eno najstarejših na svetu.

Rekli ste, da so Japonci danes še edini z nazivom cesar. To je tudi neko zgodovinsko naključje.

Kot sem rekel, se je japonska cesarska institucija oblikovala na koncu 7. oz. na začetku 8. stoletja po vzoru Kitajske, ki je takrat že bila neko združeno cesarstvo. Koncept, ki so ga prevzeli, je bil vezan na tisti kulturni prostor in po kitajskem vzoru, kjer se je imenoval "nebeški sin", se je na Japonskem izoblikoval naziv oz. pojem za cesarja Tennō , kar pomeni "nebeški suveren". In še danes se na Japonskem cesar imenuje Tennō (天皇). V 19. stoletju, ko se je Japonska vključila v svetovne geopolitične procese, je bil to čas evropske dominacije, evropskega imperializma po svetu. Zgled, ki je vlekel, ni bila več Kitajska, ampak Evropa. In Japonska je skušala svojega monarha uskladiti z evropsko tradicijo. V Evropi pa je od starega Rima naprej najvišja posvetna oblast pripadala cesarju. V bistvu so koncept Tennō prevedli v cesar, češ tudi mi imamo cesarja, to je japonski cesar. V evropskih jezikih, na primer angleščini, se je zato prijel izraz emperor, ki izhaja iz latinskega imperator, v slovenščini je za koncept imperatorja beseda cesar oz. car. In tako imamo situacijo, ko je japonski monarh edini, ki ima v evropskih jezikih naziv cesar (smeh), v japonščini ga nima, imenuje se Tennō .

Kakšne pa so razlike med tem, kako cesarja dojemajo mladi in kako starejši? Sploh mladi mu menda ne posvečajo prav veliko pozornosti?
Cesarska družina topogledno ni neki motivator za mlajšo populacijo, da bi se s tem kaj pretirano ukvarjala. Se je pa v zadnjih desetletjih zgodil prehod od konca 80. let, ko je umrl Hirohito, potem mu je sledil pravkar upokojeni Akihito, nato lani z novo pomladitvijo generacij. In zdaj se spreminja dojemanje … Recimo, pred 40 leti je bila debata še o tem, ali cesarski sistem ohraniti ali ne. Takrat so bili večinoma še živi ljudje, ki so doživeli drugo svetovno vojno, in je bila ohranitev cesarske funkcije zanje še politično vprašanje. Danes cesarska funkcija v bistvu za mlade ni več politično vprašanje. Ne ukvarjajo se več s tem, ali ohraniti cesarski sistem ali ne, ampak se – če že – bolj posvečajo na primer modi princese. Ampak še vedno ne do take mere, da bi bilo to izjemno zanimivo za mlado generacijo.

Zelo se mi zdi zanimiva ta nekakšna dvojnost med tujim dojemanjem japonske cesarske družine in domačim dojemanjem. Kamor koli gre japonski cesar v tujino, je razumljen kot res visok, pomemben obisk, na Japonskem pa – imam občutek – njegova vloga ni tako opazna.
Prav ta obredna, ceremonialna, predstavniška funkcija je ključna za cesarsko družino na diplomatski ravni. Čeprav cesar doma nima politične vloge, pa je gotovo impresivno – z diplomatskega vidika –, če državo obišče "sam presvitli cesar", kot bi rekli. Tukaj sam ne vidim nujno dvojnosti. Tuji obiski držav so po svetu vedno pomembni dogodki, v skladu s pomembnostjo države seveda. Če bi k nam na primer prišel ameriški predsednik, bi bil to za nas zagotovo pomemben dogodek. In če bi prišel japonski cesar, bi bil tudi zelo, zelo velik dogodek. Ampak tudi doma, na Japonskem, so dogodki, ki vključujejo cesarsko družino, pomembni. To vseeno ne pomeni, da so ti dogodki tam marginalni. Prav tako so ljudje vzhičeni, če neko institucijo, neko mesto, neko območje obišče cesarski par. V tem smislu je odziv enak. Tudi zdaj, ko so okronali novega cesarja, ob Akihitovi predaji oblasti … Če se vrnemo daleč v preteklost: tudi ko sta se upokojeni cesar Akihito in cesarica Mičiko konec 50. let poročila, je bil to velik medijski dogodek, ki je spodbudil prodajo prvih televizijskih sprejemnikov po Japonski. Tako nekako, kot sta v Angliji kraljica Elizabeta in njena televizijska prezenca pomenili velik korak naprej od zaprte kraljeve družine k bolj odprti. Tako da: ti dogodki so veliki, a v vsakdanjem življenju se ljudje ne ukvarjajo toliko s cesarsko družino. Ima pa velik prestiž tudi doma. Tukaj ni neke dvojnosti.

Kako pa se bo vloga spreminjala z nastopom novega cesarja, Naruhita? Ko je lani prevzel položaj, se je o tem veliko govorilo – češ da je mlad (čeprav ima 60 let), da se je šolal v Angliji, da je velik okoljevarstvenik. Je sploh pričakovati, da bo kaj dosti drugačen cesar, kot je bil oče, da bo uvajal spremembe?
Obstaja velika razlika z ... V Evropi je na primer najbolj prominentna kraljeva družina britanska. Tam princese in princi polnijo strani tabloidov in burijo domišljijo prebivalstva. Na Japonskem seveda tega ni. O cesarski družini se poroča bolj zadržano, o njej se manj govori.

Verjetno tudi zaradi medijev samih, britanski tabloidi, vemo, slovijo po neprizanesljivosti.
Tudi. Pa tudi zaradi načina delovanja. Japonsko cesarsko družino v veliki meri – tako zaradi svojih javnih nastopov kot delovanja, obiskov – nadzoruje vladni urad za cesarsko družino. Torej oni so javna institucija, javna služba, ki jo vodi vladni urad za cesarsko družino, in omejeni v svojem delovanju. Posledično se to širi tudi na medije, torej kaj jim je dovoljeno poročati in česa ne. Po drugi strani ta avra nedostopnosti, večje zaprtosti, tudi konservativnosti precej manj buri domišljijo mladine v primerjavi z Meghan Markle ali – še prej – princeso Diano. V nekem smislu pa ta pomladitev lahko vpliva … ne toliko na samo vlogo cesarske družine v družbi, ampak na to, kako prebivalci dojemajo cesarsko družino. Naruhito, kot rečeno, ne more spreminjati svoje vloge, vloge cesarske institucije v družbi, lahko pa vpliva na svojo javno podobo in s tem na podobo celotne družine v javnosti. Cesarska družina je v nekem smislu nepomembna, ker nima odločilnega vpliva v širši družbeni sferi, tako da radikalne spremembe niso pričakovane. Institucija deluje kot simbol, kot himna ali zastava države. Je tam in nihče ne pričakuje sprememb od njih.

Ampak to vseeno ne pomeni, da sprememb ni. Rekel bi samo, da niso tako hitre. Veliko se je že spremenilo z Naruhitovim očetom Akihitom. On je bil prvi, ki se je poročil s t. i. navadno državljanko, z Mičiko, ki ni bila iz cesarske družine. Akihito in cesarica Mičiko sta se močno trudila, da sta si pridobila naklonjenost in spoštovanje državljanov. Po vojni, ko je bila cesarska institucija na novo opredeljena, se je cesar moral iz teh nedostopnih nebes – noben Japonec prej cesarske družine ni mogel niti v živo videti ali slišati – spustiti na Zemljo, k ljudem. Začel je hoditi okrog, med ljudi, se srečevati z njimi. Ampak cesar Hirohito in takratna cesarica se nista nikoli skupaj pojavljala v javnosti, njegov sin Akihito in Mičiko pa sta začela predstavljati nekakšen nov idealen zakonski par v novi Japonski. Že to je bila neka sprememba, korak k modernejšemu tipu družine.

Cesar Naruhito, ki je lani prevzel funkcijo cesarja, je najprej rekel, da si želi tako uspešno kot njegov oče delovati kot simbol Japonske. Ampak morda nekateri pričakujejo, da bosta – tako kot je prehod od Hirohita k Akihitu pomenil prehod od stare patriarhalne družine k moderni, demokratični družini – tudi Naruhito in Masako predstavljala še novejši tip družine, t. i. power couple. Vemo, da je Masako visoko izobražena ženska, imela je diplomatsko kariero … Torej, da bi bil to tip družine, pri katerem bi tudi Masako pokazala svojo visoko izobrazbo in svoj intelekt. Hkrati pa se je že – to je zdaj že stara zgodba – pokazal pritisk nekih tradicionalnih vrednot, vzorcev na Japonskem, predvsem z medijskim pritiskom. Mediji so bili sploh zelo neprizanesljivi do Masako.

Ker ni rodila sina.
Tako je. Komu je sploh mar za njeno diplomatsko kariero, njena primarna vloga je bila, da priskrbi moškega potomca in tega ni storila. To je sprožilo tudi njene depresije. Po eni strani Naruhito in Masako izžarevata neko modernost, po drugi strani pa družba – če govorimo z vidika klasičnih medijev – še vedno izvaja pritisk glede tega, kako naj delujejo, kakšno podobo naj (člani cesarske družine, op. a.) kažejo.

Preden se je leta 2006 rodil Naruhitov nečak, Hisahito, se je veliko govorilo o spremembi zakonodaje, s katero bi odpravili moško primogenituro in dovolili, da na prestol sedel Naruhitova hči Aiko. V tej generaciji to verjetno ni več možnost?
To je bilo okoli leta 2005, ko se je družina zaradi nizke rodnosti znašla v krizi nasledstva, kar je v takšnem sistemu neizogibno. Tudi v prihodnje bo to zanje težava. Časi, ko so imeli cesarji po 10 konkubin in z njimi 50 otrok, so namreč že davno minili. Takrat moški naslednik ni bil težava. Trenutni cesar pa ima, vemo, samo hčer, princeso Aiko, zato se je takrat odprla debata o spremembi zakonodaje, da bi lahko očeta nasledila hčerka, proti čemur pa so bili močni konservativni zadržki. Cesarska družina naj bi bila kontinuirana patrilinearna linija – čeprav je tudi to precej pod vprašajem. V osmem stoletju je bilo kar nekaj cesaric, v enem primeru je celo cesarico nasledila njena hči. Ampak ko se je leta 2006 Naruhitovemu mlajšemu bratu rodil sin, so to temo pospravili pod preprogo.

Menda je temu najostreje nasprotoval dolgoletni premier Šinzo Abe?
Ta tema je prišla v ospredje, ko je bil premier priljubljeni Džuničiro Koizumi, ki je član liberalnodemokratske stranke, torej vladajoče konservativne stranke, ki na Japonskem vlada že od leta 1955 z dvema krajšima prekinitvama. Abe Šinzo je bil predstavnik trše, konservativne frakcije znotraj LDP-ja, a še vedno zgolj predstavnik politike, ki jo zagovarja liberalnodemokratska stranka. Za konservativno, lahko bi rekli tudi desničarsko politiko na Japonskem je institucija cesarja izjemno pomembna. Obstajajo določena levičarska politična gibanja, ki zagovarjajo celo ukinitev cesarskega sistema in uvedbo republike, a za desnico je ohranitev institucije cesarja ključnega pomena. Hkrati pa so pogosto sporočila, ki jih cesar pošilja – sploh v primeru dozdajšnjega cesarja Akihita –, izrazito mirovniško, proekološko naravnana. Velikokrat v nasprotju s tistim, kar počne ali zagovarja liberalnodemokratska stranka.

Tako da ta stranka v samem cesarju ni imela ravno najtrdnejšega zaveznika, a zanjo je pomembna zgolj institucija cesarja. Tu gre tudi za druge stvari, ki segajo do druge svetovne vojne. Ta oblast namreč poskuša tudi z revizijo zgodovine, Japonsko skuša prikazati kot … ne ravno grešnega kozla, ampak … recimo žrtev nekih predvojnih procesov, medtem ko je cesar brezpogojno vztrajal pri priznanju, opravičilu za grozote. Že tu je ta diskrepanca. Vprašanje ženskega nasledstva se je za zdaj ustavilo. A zgodba še ni končana. V cesarski družini je na primer veliko žensk, mislim, da je v celotni cesarski družini zgolj sedem ljudi, ki so stari manj kot 40 let. Tudi princese bodo, ko se bodo poročile, izgubile nazive, ker se bodo poročile zunaj cesarske družine. Družina je zelo majhna, in ko iz nje izstopijo še te princese (poleg Aiko še Kako in Mako, ki sta hčerki Naruhitovega brata Fumihita oz. Hisahitovi starejši sestri, op. a.), bo cesarska družina že tako skrčena, da so v liniji za nasledstvo samo še trije: za Naruhitom še njegov brat, njegov nečak in njegov stric, ki je že precej star, blizu 90 jih ima.

Omenili ste, da obstajajo tudi nasprotovanje cesarski instituciji oz. zagovorniki uvedbe republike. Kolikšen odstotek je "republikancev"?
Podatkov o odstotkih, o javnomnenjski podpori ne poznam. A ta debata nasploh počasi zamira. Leta 1989, ko je umrl Hirohito, je bilo nekaj ljudi, ki so zagovarjali uvedbo republike oz. ukinitev cesarskega sistema, ki je neka kontinuiteta predvojne Japonske, torej je del tiste imperialne, agresorske države. To je bila generacija, ki je še doživela drugo svetovno vojno, ki je imela lastne čustvene navezave na to obdobje.

Koliko so sploh Japonci krivili cesarja za dogajanje v drugi svetovni vojni?
Nekateri so ga, tudi imperialni vojaki, ki so ob koncu vojne ugotovili, kaj so počeli in zakaj, v čigavem imenu, zato je bilo veliko zamer. Vojna je pač travmatična izkušnja. A po vojni je bila Japonska nekaj let pod okupacijo in vsi novi temelji so bili postavljeni pod nadzorom okupacijskih sil, npr. ZDA.

Kot rečeno, debata je stara, po Hirohitovi smrti pa se je znova odprla. Torej: Hirohito, ki je bil sam kontinuiteta predvojnega, medvojnega cesarstva, je umrl. Bi zdaj ukinili cesarstvo? Potem pa je položaj prevzel Akihito, generacije so se pomlajale, čedalje manj je bilo neposrednega stika z drugo svetovno vojno in ljudje so se manj začeli ukvarjati s tem. Institucija je postala simbol države, bila je kot neka himna. Rekli so si: "Imamo najstarejše cesarstvo na svetu, zakaj bi to ukinjali?" Cesar in cesarica Mičiko sta bila izjemno priljubljena, zato je ta debata sčasoma razvodenela oz. izginila.

Danes v samem političnem prostoru to ni več vprašanje, danes so druga, na primer to, ali se uzakoni žensko nasledstvo. Se pa pojavljajo nekatere skupine, republikanski navdušenci, ki v tem še vidijo težavo, ostanek predvojne institucije itd. Če govorimo o javnem mnenju, je tak vseeno manjši odstotek ljudi, velika večina japonskega prebivalstva bi ohranila cesarsko družino, hkrati pa to ne pomeni, da sočasno zagovarjajo tudi skrajno desne politike. Ker cesarska družina tega ne predstavlja. Oni imajo zelo miroljubna sporočila javnosti, tudi v odnosu do druge svetovne vojne.

Cesar je tudi vrhovni svečenik šintoistične vere. Ob Naruhitovem prevzemu položaja, ki vključuje verski obred, so se pojavljala nasprotovanja temu, češ da gre za kršenje načela ločenosti vere in države.
Da, tu se je znova pokazalo, da obstajajo skupine ljudi, ki sicer nimajo aktivne želje po ukinitvi institucije cesarja, ampak vseeno pravijo: "Dobro, imamo zastavo, cesarja, ampak vseeno želimo vedeti, kaj se počne z javnim denarjem." Cesar zgodovinsko izhaja iz šintoističnega verskega narativa. Sama legenda pravi, da se je cesar spustil iz nebes kot potomec sončne boginje, ni torej zavzel položaja z vojaškim osvajanjem ali kaj podobnega. Od tod izvira tudi njegov mandat, da za večno vlada Japonski. Ko so mu odvzeli vse druge politične pristojnosti, je še vedno ostal svečenik v šintoistični religiji, kar pa pomeni, da so obredi cesarske institucije povezani s šintoizmom.

Šintoizma ne smemo razumeti podobno kot krščanske religije ali islama oz. velikih monoteističnih religij. Šintoizem je animistično verovanje, ki nima vernikov v enakem smislu kot monoteistične religije. A po drugi strani se je pred vojno po nekih zgledih iz Evrope izkoristil za nekakšno uradno japonsko religijo – šinto je tako postal državna religija – in na podlagi tega ima lahko grenak priokus, ker je bil zapovedana religiozna praksa. Zato so se pojavila opozorila, da gre milijone davkoplačevalskega denarja za neke obrede, ki so nedvomno verski, ker cesar izvaja neki verski obred, ki poteka v šintoističnem templju … Ampak te kontroverznosti spet nimajo širše javne podpore. Zdi se, da za večino ljudi to ni problematično, je parada, ki jo pogledajo, je nekaj, kar spremljajo – tako kot ves svet npr. gleda poroko britanskega princa … čeprav se tudi tam pojavljajo opozorila, zakaj se javni denar porablja za vzdrževanje neke tako arhaične institucije, kot je britanska kraljeva družina.

Torej, Japonci radi spremljajo dogajanje okoli cesarske družine v medijih? Prebirajo trače ipd.?
Potrebna bi bila sicer kakšna analiza, ampak iz izkušenj, iz občutka bi rekel, da je tega občutno, občutno manj kot na primer v Veliki Britaniji. Prvič, na Japonskem ni takšne tabloidne scene, kot jo poznamo v Britaniji. In gotovo ni takšnih klasičnih tračev, na primer fotografije princese v diskoteki ipd. Ne pomeni pa to, da se nič ne piše o njih. Glavi mediji bodo poročali zadržano, pietetno: "Njegova visokost je bila sprejeta v bolnišnico zaradi težav s srcem, nato bo tam-in-tam operiran." Torej se poroča, a zadržano. So mediji tudi pisali in napadali družino princa Fumihita ter se obregali ob princeso Masako, ampak to niso tisti klasični trači, ki bi burili domišljijo mladini. Gre za nekakšne kritike, ki mladih pravzaprav ne zanimajo. Tega tračarjenja ali pa preprosto fascinacije nad princi, princesami, njihovim zasebnim življenjem pa pravzaprav ni.