Verjetno lahko brez sence dvoma zapišemo, da je britanska kraljeva družina – tudi zaradi svoje imperialne zgodovine in tega, ker je 94-letna kraljica Elizabeta II. uradno na čelu 16 držav oz. območij sveta – najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. K temu verjetno pripomore tudi to, da je Elizabeta, sinonim za današnjo sodobno monarhijo, tudi kraljica rekordov, saj se "ponaša" s kar šestimi svetovnimi rekordi.

Za začetek: je absolutna rekorderka po času na britanskem prestolu – nanj je namreč sedla pred skoraj 70 leti oz. 6. februarja 1952, ko ji je bilo 25 let, s čimer je že pred leti postala tako najdlje vladajoča kraljica v zgodovini kot najdlje vladajoči še živeči monarh na svetu, da rekorda najstarejše britanske kraljice sploh ne omenjamo (presegla ga je že pri 81, ko je "premagala" svojo praprababico, kraljico Viktorijo). Leta 1952, ko je po očetovi smrti prevzela žezlo in krono, je v okvir britanske monarhije spadalo 32 držav, številne so se v tem času osamosvojile, 16 držav oz. območij pa še vedno spada pod njeno vlado. In tu pridemo do naslednjega rekorda: upodobljena je namreč na 35 različnih denarnih valutah oz. kovancih.

Edini rekord, povezan z dolgoletnim vladanjem, ki ga (za zdaj) še ni osvojila, je naziv najdlje vladajočega monarha na svetu v zgodovini. Trenutno je z 68 leti na sedmem mestu večne lestvice, pri čemer nekateri podatki o dolžini vladanja niso zanesljivi oz. zgodovinsko preverljivi.

"Preživela" že 13 premierjev in sedem canterburyjskih nadškofov

V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13 (pri čemer je eden, Harold Wilson, premier postal dvakrat). Ko je pri 25 sedla na prestol, je na Downing Streetu 10 "kraljeval" Winston Churchill, ki ji je – to je priznala tudi sama – pomagal pri prvih korakih v svet politike. Je tudi vrhovna poglavarka Anglikanske cerkve, ki jo v praksi vodi canterburyjski nadškof – na tem mestu je od njenega kronanja leta 1954, ko je bil na položaju Geoffrey Fisher, že sedmi, Justin Welby.

Britanska kraljica je tako v desetletjih svojega vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. Navsezadnje se je "njen" imperij od leta 1952, ko je po očetovi smrti prevzela žezlo in krono, skrčil za kar nekaj držav, ki so se nato osamosvojile, nekatere pa jo še danes priznavajo za vrhovno vodjo (so t. i. ustavne monarhije).

Kraljica ima "pravico do posvetovanja, pravico do spodbujanja in pravico do opozorila"

Kaj je britanska kraljica danes, smo vprašali tudi Tadeja Zupančiča, Slovenca, ki že skoraj tri desetletja živi v Londonu. "Uradna spletna stran britanske kraljeve družine razlaga, da je monarh ključni del britanske 'nacionalne identitete, enotnosti in ponosa'. To vse drži, čeprav se je vloga monarha – najprej angleškega, pozneje britanskega – spreminjala že od magne karte na začetku 13. stoletja naprej in se še vedno spreminja. Zdaj je resda mešanica ceremonialne in simbolne vloge, vendar je zelo malo stvari prepuščenih prosti interpretaciji. Monarh dobesedno prežema britansko ustavno ureditev: navsezadnje je kraljica tudi "branilka vere" oziroma poglavarka Anglikanske cerkve, ki je uradna vera v Angliji – vendar ne v Britaniji, čeprav se na to pogosto pozabi," pravi. Na Škotskem, na primer, imajo namreč svojo Cerkev – a tudi vodja te je uradno Elizabeta.

"Pri dejanski, realni vlogi monarha pa se v Britaniji še vedno sklicujejo na Walterja Bagehota in njegovo študijo Angleška ustavna ureditev iz 1867, v kateri je vlogo monarha definiral kot nekoga s "pravico do posvetovanja, pravico do spodbujanja in pravico do opozorila"," še dodaja Zupančič.

Kraljica ima tako danes še vedno velik vpliv na javno mnenje, čeprav ga zaradi zakonskih omejitev nima na vsakodnevno politiko. Po drugi strani pa ji ministrski predsedniki tradicionalno hodijo vsak teden poročat na t. i. tedenske avdience – te so zdaj, v času pandemije novega koronavirusa, menda virtualne –, kar nakazuje, da Elizabetin vpliv na dnevno družbenopolitično dogajanje ni zanemarljiv. Kolikšen pa je? "Tega ne bomo nikoli izvedeli," je jasen sogovornik: "Te tedenske avdience potekajo na štiri oči in na njih nihče ne piše zapisnika. Zelo izjemoma se zgodi, da kakšen premier javnosti razkrije, o čem sta se pogovarjala s kraljico, vendar pa zaradi takšnih indiskretnosti takoj izbruhne škandal."

Zgolj podelitev reda podvezice in reda za zasluge je v kraljičini domeni

Vedno se sicer pojavljajo ugibanja, kaj si kraljica zares misli o posameznih politikih, nadaljuje Zupančič, edini dokaz za to, koga res ceni, so odlikovanja, ki so zgolj v njeni pristojnosti: ti sta namreč samo dve, Order of Garter (red podvezice) in Order of merit) (red za zasluge), nosilci obeh pa so lahko naenkrat le kraljica in valižanski princ (v primeru reda podvezice) ter 24 izbranih živečih posameznikov.

Pri vseh drugih odlikovanjih, ki jih podeljuje kraljica, ima namreč glavno besedo vlada, opozarja Zupančič in pojasni, komu je Elizabeta namenila red podvezice: "Nekdanji konservativni premier John Major je v tem zelo ekskluzivnem klubu, laburist Tony Blair pa ni." Red za zasluge, ki velja za osebno darilo suverena posamezniku, pa je na primer prejela nekdanja predsednica spodnjega doma parlamenta Betty Boothroyd (tudi edina ženska na tem položaju), sicer pa prevladujejo znanstveniki, zdravniki, okoljevarstveniki. Zanimivo je sicer, da so trenutno prazna štiri mesta za red za zasluge (nosilci so, kot omenjeno, lahko le živi posamezniki) in da kraljica v zadnjih štirih letih ni podelila niti enega.

Čeprav britanski monarh ne sme javno izražati svojih političnih ali katerih drugih (problematičnih) stališč, se postavljati na katero koli stran ipd., pa Britanci vseeno željno čakajo vsakršen namig, kako ravnati in v katero smer se obrniti. Eden izmed razlogov je verjetno ta, da kraljica – kljub kriznemu zadnjemu desetletju prejšnjega stoletja, ko je podpora tako njej kot monarhiji padla – še vedno ostaja izjemno priljubljena. Ko torej poleg rednega božičnega nagovora, ki ga vsako leto v živo spremlja na milijone ljudi, nenapovedano stopi pred kamere, je to velik dogodek. "Letos je recimo imela odličen nagovor ob novem koronavirusu, ki je za moralo Britancev, vsaj za nekaj časa, naredil več kot krizno leporečenje politikov. Podobno je bilo tudi z njenim nagovorom ob smrti princese Diane leta 1997," vpliv kraljičinih nagovorov na javno mnenje opiše Zupančič.

Obdavčene nepremičnine, denar pa jim "vrnejo" v obliki nepovratnih sredstev

Edino, kar prebivalce Združenega kraljestva v povezavi s kraljevo družino jezi, so, pričakovano, finance. "Finance kraljeve družine se ves čas spreminjajo. Tako so dolgoletno – pravzaprav več stoletij dolgo – rešitev, civilno listo, po kateri so izplačevali denar članom kraljeve družine, spremenili komaj leta 2012 in jo zamenjali z nepovratnimi sredstvi, čeprav se beseda grant najpogosteje prevaja kot štipendija ali subvencija. Vir teh sredstev pa je vseeno enak, kot je bila civilna lista: napaja se namreč iz Crown Estata, torej nepremičnin, ki so samo uradno v lasti monarha. Oziroma drugače: monarh se uradno odpove dobičku, ki bi ga dobil iz Crown Estata, ta dobiček dobi finančno ministrstvo, kjer potem 15 ali 25 odstotkov vrnejo monarhu v obliki granta oziroma nepovratnih sredstev."

O kolikšnih zneskih pa govorimo? "V finančnem letu 2020–21 bo teh za 86 milijonov funtov – in še od tega je 30 milijonov namenskih za obnovo Buckinghamske palače. Britancev je 66 milijonov, kar pomeni, da kraljeva družina stane manj kot en funt na leto vsakega prebivalca Britanije," opozori Zupančič.

Po drugi strani pa britanska kraljeva družina Združenemu kraljestvu vsako leto prinaša precejšen dobiček tako s turističnimi potovanji, promocijo, različnimi spominki in podobnim kot tudi z medijskim pokrivanjem dogajanja okoli Buckinghamske palače. Za občutek: poroka princa Harryja, mlajšega sina valižanskega princa Charlesa, in njegove izbranke Meghan je uradno stala okoli 32 milijonov funtov (od tega je šel velik del, 30 milijonov, za stroške varovanja), britansko gospodarstvo pa naj bi imelo samo zaradi poroke kar 500 milijonov funtov prihodkov. Samo lastniki nepremičnin v okolici Windsorja, kjer je maja 2018 potekala poroka, so zaslužili okoli 353 milijonov funtov z oddajanjem svojih nepremičnin radovednežem.

Ali se torej Britancem "izplača" vzdrževati kraljevo družino (ki se v resnici tako in tako vzdržuje sama), torej ni vprašanje. Donosnosti monarhije v resnici sploh ni mogoče oceniti, meni Zupančič: "Kako lahko stehtamo tisto, čemur se pravi mehka sila?"

Po drugi strani pa to pojasni tudi, zakaj britanski (pa tudi ameriški in drugi) mediji kraljevi družini posvečajo toliko pozornosti: gre za hvaležno tematiko, ki vedno prinese dobiček.

22 članov ožje kraljeve družine, med njimi le trije kraljičini pravnuki

Britanska kraljeva družina po nedavnem izstopu vojvode in vojvodinje Susseških iz nje obsega 22 članov, pri čemer sta princ Harry in Meghan še vedno upravičena do naziva njunih kraljevih visokosti, a ju v javnosti ne bosta več uporabljala. Njun sin Archie na njuno željo kraljevskega naziva ni nikoli imel. Kljub vsemu je t. i. uradnih, zaposlenih članov kraljeve družine ali "Firme", kot jo tudi imenujejo, kar precej, med njimi tudi kraljičini sestrična in bratranci, npr. ostareli vojvodi Gloucesterski in Kentski z ženama, princesa Alexandra in pa princ Michael Kentski z ženo. Osrednji del britanske kraljeve družine tako sestavljajo kraljica, njen sin in naslednik Charles, njegova žena Camilla, vojvodinja Cornwallska, njegov prvorojenec William, vojvoda Cambriški, z ženo Kate in potomci (Georgeem, Charlotte in Louisom). Kraljičin mož, princ Filip, vojvoda Edinburški je član družine, a od svojega 95. leta (danes jih ima 99), ko se je upokojil, kraljevih dolžnosti ne opravlja več. Najbolj "pridna" članica družine je že leta Elizabetina edina hčerka Ana, medtem ko njena otroka Zara Tindall in Peter Phillips ne opravljata kraljevih dolžnosti.

Kraljičin sin Andrew se je od kraljeve družine pred kratkim distanciral zaradi škandala Jeffrey Epstein, povezanega z zlorabo mladoletnic, a uradno za zdaj še ostaja zaposlen, tako kot tudi njegovi hčerki Eugenie in Beatrice, a je pričakovati, da se bo to kmalu spremenilo, tudi zato, ker sta se pred kratkim obe poročili, Eugenie pa pričakuje otroka. Številne dolžnosti v imenu kraljice opravita tudi njen najmlajši sin, princ Edward, z ženo Sophie, njuna otroka Louise (16) in James (12) pa na željo staršev nista člana kraljeve družine, nimata naziva kraljevih visokosti in nosita uradni priimek potomcev Elizabete in Filipa, ki nimajo drugih nazivov, Mountbatten-Windsor.

Sorodna novica 100 let dinastije Windsor ali kako pomemben je (angleški) priimek

"Kraljica tudi pri svojih najboljših močeh ne bi mogla biti na vseh dogodkih"

Valižanski princ in bodoči kralj Charles je pred časom napovedal krčenje števila članov ožje kraljeve družine, a za zdaj ne kaže, da se bo kaj veliko spremenilo, vsaj na hitro ne. "Stvari se – to je očitno pravilo – spreminjajo, pa čeprav morda samo zato, da bi ostale iste," dvoumno pravi Zupančič in dodaja, da se člani kraljevske družine udeležijo več kot 3.200 dogodkov in prireditev na leto, torej devetih na dan. "Kraljica tudi pri svojih najboljših močeh ne bi mogla biti na vseh, zato jo na nekaterih nadomeščajo oziroma zastopajo člani njene družine. V letnem finančnem poročilu je rečeno, da s tem 'monarhija pride v neposredni in osebni stik z vsemi deli družbe, vključno s socialno ogroženimi in marginaliziranimi'. In potem še: 'Različne generacije kraljeve družine pomagajo pri tem, da je monarhija relevantna in dostopna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih.' In v tem je kleč, če se lahko tako reče: kraljeva družina je perkolirana povsod," pravi.

Elizabeto bo nasledil njen sin Charles, ki med Britanci tudi zaradi dogajanja, povezanega s princeso Diano, dolgo ni bil najbolj priljubljen. Kako je s tem danes? "Najnovejših raziskav javnega mnenja sicer ne poznam, vendar pa se je podpora Charlesu zadnjih nekaj let počasi dvigala," odgovarja sogovornik. "Še vedno pa se številnim Britancem zdi precej tragična oseba, tako zaradi osebnega življenja kot tudi zato, ker še vedno čaka na svojo službo, novembra bo star 72 let. Starostno se v Britaniji sicer lahko upokojite pri 65 letih."

"Charles je tradicionalist, in čeprav pravi, da hoče biti 'branilec ver', in ne samo 'branilec vere' – namreč poglavar Anglikanske cerkve – v njem ni niti kanca progresivnosti, prav nasprotno, kar dokazujejo tudi njegovo dopisovanje z ministri in različni govori, recimo proti modernistični arhitekturi ali pa v podporo homeopatiji," pa pravi o tem, kaj Britance čaka, ko bo na prestol sedel Charles. In dodaja: "Vse to je zelo vprašljivo."

Zadnje leto v znamenju "ločitve" Susseških od kraljeve družine

V zadnjem desetletju je v ospredju predvsem mlajša generacija kraljeve družine, na primer Charlesova sinova William in Harry z družinama. Letošnje leto je bilo za kraljevo družino izjemno burno, tudi zaradi Harryjeve odločitve, da se z ženo Meghan in sinom Archiejem "loči" od institucije – tako zaradi nenehnega pritiska medijev, ki so vdirali v njuno zasebnost, kot zaradi želje, da si utre svojo pot. Britanski mediji so mu odločitev globoko zamerili, a vse kaže, da bo za Susseška poteza izjemno finančno donosna (z nedavnim podpisom pogodbe z Netflixom bosta zaslužila 112 milijonov funtov). A kaj je v resnici v ozadju? Britanski rasizem? "Harry in William sta bila dolga leta ljubljenca Britancev – in časopisov – in predvsem Harryju so bili vedno pripravljeni odpustiti vse – razen, očitno, njegove žene ne. Če ste kdaj koli prebirali komentarje pod članki o Harryju in njegovi ženi na spletni strani kakšnega tabloida, je bilo med golidami siceršnje gnojnice tudi ogromno rasizma, in to popolnoma odkritega. In če jih je kdaj prebrala tudi vojvodina Susseška, ni nič čudnega, da sta se z možem odločila za selitev," pravi sogovornik.

Številni so v Harryjevih in Meghaninih potezah videli neodpustljivo, kljubovanje kraljici. "Ne gre za kljubovanje kraljici, ampak celotnemu britanskemu esteblišmentu, vključno z reakcionarnimi tabloidi. Ko sta jim Susseška izstavila račun – v obliki tožb –, pa jim to vsekakor ni bilo všeč," meni Zupančič.

Povsem običajna Will in Kate? "Cambriški se že mogoče igrajo, da so "povsem normalna" družina, vendar ..."

Poleg Harryja in Meghan sta v zadnjem desetletju v ospredju tudi njegov starejši brat William in njegova žena Catherine, kar je razumljivo, saj bo prav William nekoč nasledil očeta na prestolu. Oba se trudita, da bi bilo njuno življenje na zunaj videti "povsem normalno" – z drugimi starši debatirata o težavnem šolanju otrok doma med pandemijo, se posvečata duševnemu zdravju, vrtnarita ipd. Gredo torej tudi Windsorji po poti svojih skandinavskih sorodnikov, ki so prepad med "navadnimi" državljani in kraljevo družino že davno presegli? "Po mojem mnenju ne. Skandinavske kraljeve družine in pa nizozemska, vsi na kolesih in med svojim podložniki, je za britansko kraljevo družino nedosegljiv ideal. In pravzaprav privid. Cambriški se že mogoče igrajo, da so "povsem normalna" družina, vendar pa jim je popolnoma jasno, da niso."

"Poglejte: v Britaniji je za prihodnjih osemdeset let znano, kdo jim bo, če bo šlo vse po pričakovanjih, vladal po Elizabeti II. – in po princu Charlesu bosta to dva Cambriška princa zapored. Kaj je v tem "povsem normalnega"? Res pa je, da se nekaterim od navdušenja nad tem kar vrti v glavi – nekaterim pa vseeno ne," sklene Zupančič.