Tako ko je bila njuna poroka pred 70. leti velik dogodek, so tudi vse njune dozdajšnje obletnice (srebrna, zlata, diamantna) potekale pred očmi javnosti: Elizabeta in Filip sta se najprej udeležila zahvalne maše v westminstrski opatiji, kjer sta se 20. novembra 1947 poročila, nato pa praznovala v krogu družine.
Ob platinasti obletnici pa sta se kraljeva zakonca odločila za popolnoma zasebno praznovanje - kot so sporočili iz kraljeve palače, bosta Filip in Elizabeta v ponedeljek na majhni zabavi na gradu Windsor gostila samo najožje sorodnike. Že teh bo sicer kar nekaj, saj so se jima, kot je znano v zakonu rodili štirje otroci (Charles, Anne, Andrew in Edward), ki imajo tudi svoje otroke in nekateri že tudi vnuke.
Vseeno so v opatiji napovedali, da bodo v čast zakonu kraljice in princa zvonovi zvonili kar tri ure.
Mladostna ljubezen, ki je zdržala
Osemletna Elizabeta in 13-letni Filip, sicer grško-danski princ, sta se spoznala leta 1934 na poroki grške princese Marine in vojvode Kentskega. Ker sta se gibala v podobnih krogih, poleg tega pa sta bila tudi bratranca v drugem kolenu, je bilo neizogibno, da se bosta srečala še kdaj. To se je zgodilo pet let pozneje, ko je bila Elizabeta že prestolonaslednica (njen oče je namreč po bratovi abdikaciji prestol prevzel leta 1936), in drug nad drugim sta bila povsem očarana.
Filip, praktično osiroteli in bolj ali manj obubožani častnik kraljeve mornarice, in 13-letna princesa sta si začela dopisovati. Ko sta se med vojno nekajkrat srečala na družinskih dogodkih, je simpatija sčasoma preraščala v ljubezen. Kljubovala sta pomislekom in pritiskom njene družine in kraljevih svetovalcev ter po koncu druge svetovne vojne le dobila kraljev blagoslov za poroko, ko bo princesa dopolnila 21 let.
Čeprav del britanske aristokracije nad princesino izbiro moža ni bil navdušen tako zaradi Filipovih vezi z nacistično Nemčijo (vse njegove sestre so bile namreč poročene s člani nemškega plemstva, ki so podpirali Hitlerja) kot zaradi vpliva, ki ga je imel nanj njegov stric Dickie Mountbatten, sta vztrajala pri zvezi in julija 1947 najprej dočakala zaroko, novembra istega leta pa še poroko.
Ob tej priložnosti je Filip pretrgal vsem uradne vezi z danskim oz. grškim dvorom in prestopil v anglikansko vero, kralj pa mu je kot poročno darilo podelil naziv vojvode Edinburškega.
"Vreden sem toliko kot preklemanska ameba"
Eno leto po poroki se jima je rodil prvorojenec, princ Charles, dve leti pozneje pa še princesa Anne. Prva velika preizkušnja za njun zakon je bila smrt njenega očeta Jurija VI. februarja 1952. Elizabeta si je namreč morala izbrati ime (obdržala je rojstno), odločiti pa se je morala tudi, kateri priimek bo nosila. Medtem ko je njen mož vztrajal, da bodo njegovi otroci nosili njegov priimek, sta njena mati, kraljica Elizabeta mati, in babica, kraljica Mary, vztrajali, da mora kraljeva hiša ostati Windsor. Ko se je v "debato" vmešal še takratni ministrski predsednik Winston Churchill, je Elizabeta popustila pritiskom in se strinjala, da se bo še naprej pisala Windsor, isti priimek pa bodo nosili tudi njeni otroci.
Filip je bil besen, ker je postal "edini človek v državi, ki ne sme dati svojim otrokom svojega priimka, vreden sem toliko kot preklemanska ameba". A ga je Elizabeta nekaj let pozneje, ko je brez kakšnega pompa izdala odlok, po katerem njuni otroci (le nekaj dni po tem se je rodil Andrew, štiri leta pozneje pa še Edward) nosijo oba priimka, precej pomirila. Kljub vsemu pa je bil njun zakon večkrat na preizkušnji tudi zato, ker je moral pri svojih 31 letih, ko je njegova pet let mlajša žena postala kraljica, pustiti službo pri mornarici in se posvetiti "delu" princa oz. kraljičinega soproga.
Ker je slovel po svoji očarljivosti, pa tudi veselju do življenja, so se kar nekajkrat pojavile govorice o njegovih skokih čez plot. A ne glede na to, kdo je bila trenutna "druga ženska" iz govoric, jih ni nihče nikoli potrdil, Filip jih je vztrajno zavračal, kraljica pa je modro molčala.
Pokrovitelj skoraj 800 organizacij
Več let je trajalo, preden je Filip našel svoje poslanstvo v številnih dobrodelnih in drugih organizacijah, z navdušenjem pa se je posvečal tudi novim tehnologijam in ravno njemu gre zahvala za drobne s časom skladne korake, ki jih je delala kraljica - od skoraj revolucionarnega televizijskega prenosa kronanja in drugih pomembnih dogodkov, ki so sledili, do prvega kraljičinega tv-nagovora itd. Nasploh velja za tistega, ki je monarhijo in kraljico približal ljudem.
"Ena od skrivnosti tega zelo, zelo dolgega zakona ... je dejstvo, da se je princu Filipu vedno zdelo, da je njegova glavna dolžnost, da podpira kraljico, da ji pomaga, kakor koli lahko," je za agencijo Reuters dejal kraljevi zgodovinar Hugo Vickers. Kot je dodal, je njen mož edina oseba, ki lahko kraljici popolnoma naravnost pove, kaj misli. Poleg tega pa "se ne ukvarjata s tem, ali sta nam všeč ali ne - onadva preprosto opravljata svoje delo".
"Dolžna sem mu več, kot bo kdaj koli priznal," je Elizabeta sama dejala leta 1997 ob 50. obletnici njune poroke in dodala: "On je bil, preprosto, moja moč in opora vsa ta leta."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje