Tapie je umrl v nedeljo, star 78 let, je sporočila njegova družina. Rodil se je leta 1943 v Parizu v družino vodovodnega inštalaterja, se izvil iz oklepa revščine in postal eden najbogatejših Francozov. A na vrhu ni zdržal dolgo, kljub vsemu pa je njegova življenjska zgodba (vključno s poskusom postati poppevec in z vložki v športne klube) vzbudila zanimanje marsikaterega Francoza.

Temnolasi poslovnež je obogatel v poznih 70. in zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja, in sicer z odkupom bankrotiranih podjetij, ki jih je znova postavil na noge in pozneje z velikim dobičkom prodajal naprej. Med njegove največje uspehe na poslovnem področju poznavalci štejejo odkup in prestrukturiranje športnega velikana Adidas leta 1990. Tega je kupil na robu propada za 1,6 milijarde takratnih francoskih frankov (pretežno s posojili nemških in japonskih bank), preselil njegovo proizvodnjo v Azijo in preoblikoval trženjsko strategijo (vključno z logotipom, ki ostaja enak še danes), tako da je bila družba že pet let pozneje, ko je šla na borzo, ocenjena na 11 milijard frankov, torej vsaj šestkrat več kot ob nakupu, navaja Reuters.

A ker je vmes Tapie zaplul v politične vode, je prodajo prepustil eni izmed v posel vpletenih, bank, francoski nacionalni banki Credit Lyonnais, ki pa ga je – kot je pozneje trdil v več tožbah – pri tem opeharila. Kot je trdil poslovnež, bi pri pogajanjih z zdaj že pokojnim poslovnežem Robertom Louisom Dreyfusom gotovo dosegel višjo ceno, če bi vedel za vse okoliščine, ki mu jih je banka zamolčala (med drugim ocenjeno vrednost Adidasa v tistem trenutku).

Tapie, ki je pozneje bankrotiral, je z banko in njeno lastnico (državo Francijo) nato skoraj poldrugo desetletje bil sodno bitko, ki se je končala z arbitražo: leta 2008 so se dogovorili, da bo Francija Tapieju izplačala 285 milijonov evrov, je takrat poročal Reuters. Pozneje je civilno sodišče sodbo razveljavilo, ker naj bi bil eden od arbitrov povezan s Tapiejem in naj bi tako vplival na odločitev v njegovo korist.

A do takrat se je Tapie, ki se je konec 80. let močno priljubil francoskemu delavskemu razredu (iz katerega je tudi sam izhajal) in se podal v politiko, že skoraj popolnoma umaknil iz javnega življenja. Njegova politična pot se je začela zelo svetlo leta 1989, ko je prvič kandidiral za poslanca in iz debate s takratnim voditeljem skrajne desnice Jean-Mariejem Le Penom izšel kot zmagovalec. V poplavi tehnokratskih politikov je ob Le Penu opazno izstopal, kmalu je dobil tudi mesto v vladi socialističnega predsednika Francoisa Mitterranda (postal je minister za urbana območja), a je bilo njegove politične kariere kmalu konec.

Svoje je k temu prispevala še obsodba na zaporno kazen zaradi prirejanja nogometnih tekem – sredi 80. letih je namreč kupil takrat propadajoči nogometni klub Olympique de Marseille, ki se je pod njegovim vodstvom zavihtel na nogometni vrh tako Francije (Marseille je bil kar štirikratni francoski prvak med letoma 1989 in 1993) kot Evrope – leta 1991 je Marseille v finalu lige prvakov izgubil proti Crveni zvezdi iz Beograda, leto pozneje pa v finalu vendarle osvojil svoj prvi in edini naslov do zdaj, in sicer z zmago nad Milanom. Čeprav je Olympique de Marseille zaradi obsodbe ostal brez mesta v prvi francoski ligi, pa še danes ostaja edini francoski nogometni klub z naslovom prvaka Evrope.

"Bil sem bogat, a nisem več. Bil sem moderen, a nisem več. Bil sem predsednik kluba, ki je osvojil naslov evropskega prvaka, a nisem več. Vodil sem podjetje, a tudi tega ne delam več," je leta 1995 dejal v pogovoru za Le Figaro, ob tem pa hudomušno dodal: "Veliko Francozov ima več razlogov za pritoževanje kot jaz."

Tapie je ob nakupu marsejskega nogometnega kluba sicer že imel nekaj izkušenj z lastništvom športne ekipe – leta 1984 je namreč ustanovil kolesarsko ekipo La Vie Claire, ki se lahko pohvali z dvema osvojenima dirkama po Franciji, in sicer leta 1985 (takrat je zmagal Bernard Hinault) in leto pozneje, ko je pred klubskim kolegom slavil Greg LeMond.

Že v 60. letih se je Tapie preizkušal tudi kot glasbenik, leta 1996 (po bankrotu in obsodbi) pa je zaplul tudi v igralske vode in zaigral v filmu Clauda Leloucha z naslovom Hommes, femmes, mode d'emploi, delal pa je tudi kot televizijski komentator nogometnih tekem. Leta 2000 se je preizkusil tudi kot gledališki igralec v odrski upodobitvi hollywoodske uspešnice Let nad kukavičjim gnezdom in za svojo upodobitev lika Randla McMurphyja (v filmu ga je igral Jack Nicholson) požel številne pozitivne kritike.

Da ga želja po delovanju v poslovnem svetu ni povsem zapustila, je pokazal leta 2012, ko je kupil več lokalnih časopisov na jugu Francije. Sodeloval je tudi dokumentarnem filmu o svojem življenju itd. Pred štirimi leti je v pogovoru za Le Monde priznal, da se nad svojim življenjem res ne more pritoževati. "Osvojil sem Tour de France, osvojil sem Ligo prvakov, bil sem minister, pevec, igralec ... Česa vsega nisem počel! Ne morem reči, da me življenje ni razvajalo," je odkrito dejal.

"Marseille ne joče"

Leta 2018 so mu diagnosticirali raka na želodcu in požiralniku. Kljub večletnemu zdravljenju, tudi z eksperimentalnimi zdravili, je bila bolezen premočna. Umrl je v nedeljo, obkrožen z najbližjimi. Sožalje njegovi družini sta med drugim izrekla francoski predsednik Emmanuel Macron in njegova žena Brigitte, poklonili pa so se mu tudi v marsejskem nogometnem klubu, kjer so zapisali, da bo vedno ostal zapisan v zgodovino kluba in dodali, da "Marseille ne joče, ampak se veseli, da vas je poznal".