Trump je možnost, da bi odpustil Ivanko in Jareda, ki sta takrat oba delala kot svetovalca v Beli hiši, omenil med sestankom s takratnim vodjo kabineta Johnom Kellyjem in pravnim svetovalcem Bele hiše Donom McGahnom, piše Maggie Haberman. Na neki točki je bil Trump skoraj na tem, da tvitne, da njegova hčerka in zet Belo hišo zapuščata, a ga je ustavil Kelly, ki je Trumpu dejal, da mora najprej govoriti osebno z njima.

Trump takega pogovora nazadnje nikdar ni imel, saj naj bi se nekdanji predsednik ZDA nadvse rad izogibal neposrednim konfliktom, Ivanka in Kushner pa sta ostala v Beli hiši do konca Trumpovega predsednikovanja.

Je pa Trump Kushnerja pogosto poniževal in se rogal iz njega kot neuporabnega in slabiča. "Zveni kot otrok," naj bi dejal Trump po Kushnerjevem govoru pred kongresnim odborom leta 2017.

Maggie Haberman v svoji novi knjigi Confidence Man: The Making of Donald Trump and the Breaking of America popisuje kaos Trumpove Bele hiše, pri čemer razkriva nove podrobnosti, kako se je Trump upiral, da bi obsodil belske supremaciste, prav tako se je šalil glede pešajočega zdravja vrhovne sodnice Ruth Bader Ginsburg pred njeno smrtjo leto 2020, s katero je lahko imenoval svojega sodnika na vrhovnem sodišču.

Kaj je oblikovalo Trumpa v predsednika Trumpa?

A knjiga Maggie Haberman se ne osredotoča zgolj na cirkus v Trumpovi Beli hiši, ampak dokumentira tudi Trumpov vzpon na newyorški nepremičninski sceni v 70. in 80. letih in kako je to bistveno oblikovalo njegov svetovni nazor, s tem pa tudi predsednikovanje. "Da bi povsem razumeli Donalda Trumpa, njegovo predsednikovanje in politično prihodnost, morajo ljudje vedeti, od kod prihaja," piše Haberman, sicer tudi politična analitičarka pri CNN-u.

Knjiga je polna primerov, ki segajo desetletja v preteklost in ki dokumentirajo Trumpovo obsedenost z njegovim videzom, njegovo fiksacijo z rasnimi vprašanji, njegovo fascinacijo z avtoritarnimi voditelji in njegovo naglo, oportunistično spreminjanje stališč.

Pomočniki in svetovalci, s katerimi je govorila Haberman – intervjuvala naj bi jih več kot 250 – podajajo kritičen portret predsednika, ki ga niti malo ni zanimalo, da bi se poučil o podrobnostih svoje službe, predsednika, ki je pričakoval popolno zvestobo tistih, ki so ga obdajali, in ki ga je najbolj zanimala lastna dominanca, moč in on sam.

Haberman piše, da so člani Trumpove kampanje predsednika ob neki priložnosti označili za "sofisticirano papigo". Trump naj bi se tudi nekoč znesel nad najvišjimi vojaškimi generali v Pentagonu, ker so mu skušali razložiti nekaj, česar ni razumel. Kelly pa naj bi Trumpa opisal kot "fašista", nesposobnega za mesto prvega moža ZDA.