Konstantin II. je umrl v torek, star 82 let, v zasebni bolnišnici v Atenah. Zadnja leta je imel številne zdravstvene težave, predvsem s srcem, tudi hoditi ni mogel več, v zadnjih mesecih pa so ga zaradi poslabšanja zdravja večkrat sprejeli v omenjeno bolnišnico, navedbe grške javne televizije ERT povzema Reuters.

Nekdanjega grškega kralja so zadnjič v javnosti videli lani, v družbi njegove starejše sestre, nekdanje španske kraljice Sofie, in drugih sorodnikov. Videti je bil zelo krhek, na vozičku in z nosnim katetrom za pomoč pri dihanju, še poroča ERT.

Konstantin se je rodil 2. junija 1940 v predmestju Aten kot drugi otrok takratnega kronskega princa Pavla in njegove žene Frederice. Takrat je na prestolu sedel njegov stric, kralj Jurij II., a ker ta ni imel otrok, je bilo jasno, da ga bo nekoč nasledil Pavel. Tudi temu se je najprej rodila hčerka, zato je bilo Konstantinovo rojstvo težko pričakovan dogodek za – že sicer ogroženo – grško monarhijo. A veselje grških rojalistov ni trajalo dolgo, saj je manj kot leto pozneje, 6. aprila 1941, Nemčija napadla Jugoslavijo in Grčijo, s čimer se je tudi na tem območju začela druga svetovna vojna.

Člani kraljeve družine so pobegnili v London, od koder so se na "domača" tla vrnili šele po vojni, leta 1946. Leto pozneje je kralj Jurij umrl, nasledil pa ga je Pavel, s čimer je Konstantin postal prestolonaslednik. Leta 1959 je med uradnim obiskom materinih sorodnikov, danske kraljeve družine, spoznal takrat komaj 13-letno dansko princeso Anne-Marie, mlajšo sestro aktualne danske kraljice Margarete II., in se dve leti pozneje, ob drugem srečanju, odločil, da se bo poročil z njo.

Marca 1964 je Pavel umrl, Konstantin pa je posledično postal grški kralj. Le nekaj mesecev pozneje, julija 1964, je palača oznanila zaroko z Anne-Marie, poročila sta se dva meseca pozneje, 18. septembra, le dva tedna po tem, ko je Anne-Marie dopolnila 18 let. Manj kot eno leto pozneje, 10. julija 1965, se je rodila prva princesa, Alexia, ki je do rojstva svojega brata Pavlosa dve leti pozneje veljala za prestolonaslednico. Pozneje so se družini pridružili še trije otroci, princa Philippos in Nikolaos ter princesa Theodora.

A v tem obdobju so grško kraljevo družino pestile resnejše skrbi. Aprila 1967 je namreč oblast v Grčiji prevzela vojaška hunta, čemur se je Konstantin uprl z organizacijo svojega državnega prevrata, a pri tem ni bil uspešen, zato je družina znova zbežala iz države, tokrat v Rim. Leta 1973 je hunta uradno ukinila monarhijo, po padcu vojaškega režima in vnovični uvedbi demokracije, pa so odločitev dokončno potrdili še Grki na referendumu leto pozneje.

Grčija je tako še drugič v le nekaj desetletjih (podobno se je zgodilo po koncu druge svetovne vojne) odločno rekla "ne" monarhiji, tokrat dokončno. Konstantin II. je posledično postal zadnji grški kralj. Poleg tega je ostal brez grškega državljanstva, prepovedan mu je bil vstop v državo, nova vlada pa mu je povrhu zaplenila celotno premoženje v Grčiji, vključno s številnimi nepremičninami.

Konstantin se je z družino preselil v London, kjer se je zbližal z zdajšnjim britanskim kraljem Karlom III. in bil med drugim izbran za enega izmed Williamovih krstnih botrov, pozneje pa živel v graščini na angleškem podeželju. Bil je dejaven športnik (med drugim je bil član jadralne ekipe, ki je na olimpijskih igrah leta 1960 osvojila zlato medaljo) in pozneje ostal v olimpijskih vodah kot funkcionar Mednarodnega olimpijskega komiteja.

V Grčijo se je prvič lahko vrnil februarja 1981, a le za nekaj ur, da se je udeležil pogreba svoje matere, kraljice Federice. Večkrat je poskusil doseči dogovor z vlado, da bi mu vrnila vsaj del premoženja (leta 1992 je tak sklep podpisal takratni premier Konstantin Micotakis, a je naslednja vlada odločitev kmalu razveljavila), na koncu pa se je po pravico podal na evropsko sodišče za človekove pravice in Grčijo tožil za 500 milijonov evrov. Sodišče mu je sicer pritrdilo, a mu v zameno za zaseženo palačo Tatoi v bližini Aten in vilo na Krfu, kjer se je rodil njegov bratranec v drugem kolenu, britanski princ Filip, dodelilo občutno nižjo odškodnino, 12 milijonov, še slaba dva milijona pa sta skupaj dobili njegova mlajša sestra Irene in teta Katarina.

Da bi dokazal, da se v tožbo ni podal zaradi denarja, je ustanovil dobrodelni sklad, namenjen pomoči pri naravnih nesrečah, v katerega je nakazal celoten znesek, in ga prepustil v upravljanje grški vladi.

Leta 2013 sta se z Anne-Marie preselila nazaj v Grčijo, kjer sta nekaj let pred tem kupila posestvo. V intervjujih v poznejših letih je sicer večkrat izrazil obžalovanje zaradi svojega ravnanja med vojaškim udarom, kar je brez dvoma vplivalo tudi na dejstvo, da mu je Grčija na stara leta vendarle dovolila vrnitev v domovino.