V Montrealu rojeni sin učiteljice ter igralca in pevca egiptovskega rodu je v Kanadi zaslovel kot otroški igralec.
Pravi, da je kot najstnik gledal predvsem komercialne in zelo popularne filme, saj se mu zdi pomembno, da se kot filmar in ustvarjalec seznaniš s sodobno popkulturo. Je pa pozneje začel gledati bolj "sofisticirane" filme, kot pove in ob tem doda, da ga je kar malo sram, da si še vedno ni pogledal nekaterih filmskih klasik, ki danes veljajo za kultne.

Mednarodno pozornost je filmski samouk z videzom lepega hipsterčka, trendovskimi črtastimi opravami in prevelikimi raybankami, pritegnil pri rosnih še ne 20 letih, ko je njegov režijski (in scenaristični) prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tué ma mère) osvojil tri nagrade na filmskem festivalu v Cannesu leta 2009. Film je bil označen za nekakšnega moralnega zmagovalca Cannessa in prodan v 20 držav, med njimi tudi v Slovenijo, kjer je takrat navdušil občinstvo na Liffu.

Malce sporen (zlasti naslov je razburjal), a zabaven film je delno avtobiografska pripoved o težavnem razmerju med materjo in odraščajočim sinom (upodobil ga je kar Xavier). "Ime režiserja si velja zapomniti," je takrat v filmski reviji Ekran zapisala recenzentka Ženja Leiler. In kako prav je imela.

Namišljene ljubezni
Le leto dni pozneje se je Dolan namreč vrnil v Cannes, tokrat s filmom Namišljene ljubezni (Les Amours Imaginaires/Heartbeats), močno stilizirani romanci, ki je bil estetsko verjetno eden filmov leta. Namišljene ljubezni govori o zatrapanosti dveh prijateljev, ženske in moškega (njega igra Dolan, tudi sam deklariran homoseksualec), v istega skrivnostnega mladeniča videza mladega adonisa, kar spretna kamera, montaža in scenografija le še poudarita.
Film je bil v Cannesu deležen stoječih ovacij, potem pa je osvojil še svetovno občinstvo. Na Liffu je bil razprodan.

Zdaj je Dolan po svojem Facebooku navdušeno sporočil, da se je tudi njegov tretji film, Laurence Anyways, uvrstil na prestižni canski spored, in sicer v sekcijo Un Certain Regard (Poseben pogled), namenjen mladim in inovativnim režiserjem.

Ponovno o nemogoči ljubezni
Tudi pri tem filmu gre za nemogočo ljubezen, razlaga Dolan, tako da do neke mere lahko govorimo o trilogiji: "Ubil sem svojo mamo govori o nemogoči ljubezni med sinom in materjo, Namišljene ljubezni o nemogoči ljubezni med mladimi, Laurence Anyways pa o nemogoči ljubezni med odraslimi."

Za zdaj lahko o filmu preberemo tole: Na svoj trideseti rojstni dan Laurence, ki je zaljubljen v Freda, temu razkrije svojo željo, da bi postal ženska. Laurence Anyways je postavljen v leto 1989, tako da lahko pričakujemo ponovno pravo razkošje tipične Dolanove retroestetike, še posebej, ker do konca 80. in začetka 90. let mladi filmar goji prav posebno ljubezen.
"Obožujem to obdobje, to je obdobje mojega otroštva in kot zelo melanholičen in nostalgičen človek obožujem tisti čas," je povedal Dolan v intervjuju, objavljenem na njegovi spletni strani.

V filmu igrajo Nathalie Baye, Melvil Poupaud in Dolanova muza Monia Chokri (tista "obupanka", ki je šla v Namišljenih ljubeznih vsem na živce). Dolana tokrat pred kamero žal ne bo, saj se je odločil, da bo 16 let starejši francoski igralec Poupaud primernejši za vlogo.
Napovednik za film si lahko ogledate spodaj.
Kaja Sajovic