Film iz leta 1987, ki ga je režiral Marcel Buh, popelje v svet dečka Petra, ki je s starši in sestro na počitnicah v majhnem obmorskem mestu ter na svoj način preživlja enolični in zanj nezanimiv počitniški čas. V istem mestu filmska ekipa snema gusarski otroški televizijski film. Kot običajno se v ekipi pojavijo nesporazumi: avtor pravljice, po kateri snemajo, se ne strinja z novo, spremenjeno različico svoje zgodbe, zato jezno strga liste iz knjige in se odpove avtorstvu ...

Pravljica o kapitanu Florestanu in njegovi ljubezni Suzani ter sovražnem guvernerju Alonza de Portesa predrami Petrovo domišljijo. In fant se znajde ujet v vzporednem svetu. V kožo glavnega junaka se je takrat prelevil desetletni Marko Miklavič. Danes je ta fant, ki je v filmu videl gusarje, športni novinar. Njegova igralska pot se je - kot pravi sam - tako hitro končala, kot se je začela.

"Mogoče so k temu pripomogle besede Borisa Cavazze, ki mi je takrat kot otroku - zdaj ne vem, ali je mislil resno ali ne - rekel, da če bi se še enkrat rodil, ne bi bil nikoli več igralec. Da je preveč stresno in naporno in da bi lahko živel čisto normalno življenje brez tega. Malo me je mogoče tudi prestrašil oz. mi je dal življenjski nasvet." Miklavič se je zato preusmeril pozornost v druge dejavnosti. Med drugim je mnogo let treniral nogomet, nato je bil dejavni navijač, na koncu je postal športni novinar.

Druga večja in hkrati zadnja filmska vloga
"Jaz sem dobil za Gusarja toliko, da sem si lahko kupil pianino. To je bilo mogoče približno 2.500 mark. Je to velik honorar ali ni? Ne vem. Če gledaš tujino, ni. Če gledaš Slovenijo, je. Še vedno pa je treba v film vložiti precej svojega časa: od priprav do učenja za vlogo. Pol leta prej nisem smel nikamor, ker se je moj oče kot skrbnik zavezal, da se mi ne bo nič zgodilo. Če bi se mi, bi morali prestaviti snemanje, kar bi jim predstavljalo strošek. Mogoče bi si s tega vidika vsak igralec zaslužil več - ampak pri tem nimam sebe v mislih," pravi danes.

Na avdicijo za Gusarja ni šel, saj je film potekal pod taktirko istega režiserja, s katerim je Miklavič sodeloval že pri svojem prvem filmskem projektu - filmu Kormoran. "Preprosto me je samo poklical in vprašal, ali bi igral. Vprašanje je bilo samo, ali bom igral jaz ali bodo morali iskati drugega in si s tem povečati stroške za avdicijo," se spominja.

Miklavič je k projektu pristopil, ker se mu je to zdelo "nekaj zanimivega". Nov izziv po Kormoranu - prvem vpogledu v igralski svet za takratnega mladeniča. Miklavič, ki še danes verjame, da če verjameš v svoj cilj in delaš zanj, se lahko uresniči, se je - preden je dobil vlogo v Kormoranu - znašel na avdiciji med 600 kandidati. Po sistemu izločanja je počasi napredoval do želenega cilja. Zanj pa je takrat moral pripovedovati šale. "Uf, ne spomnim se več, katero sem povedal. Po mojem mnenju so bile zagotovo šale na račun Nemcev in podobnih."

Scenarist Boris Cavazza in režiser Buh sta na ta način spoznavala, koliko imajo kandidati smisla za pripovedovanje zgodb in nastopanje. "Na koncu sva ostala dva in med nama se na noben način niso mogli odločiti. Organizirali so poskusno snemanje. Na njem je moj nasprotnik - na njegovo žalost in mojo srečo - začel jecljati. Jaz pa sem prišel skozi."

Na delo na Cres
Po uspešno končanem snemanju Kormorana je Miklaviča tako čakala nova vloga, zaradi katere je med drugim za dva meseca in pol odpotoval na Cres, kjer so snemali Gusarja. "Mi smo snemanje začeli aprila. Prvi mesec smo snemali v Ljubljani. Prvih 15 dni je zgodba potekala v Ljubljani. Potem pa smo šli za dva meseca in pol na Cres in potem smo se vrnili v Ljubljano. Film smo snemali skoraj štiri mesece." Zaradi zgodbe se je v času snemanja z ekipo selil po različnih lokacijah na otoku. Ko je filmska ekipa končevala snemanje filma, se je na Cresu šele začenjala turistična sezona. Tako tudi niso imeli težav z opazovalci. "Bilo jih je le sto."

Za igranje v filmu so Miklaviču takrat plačali nastanitev in hrano. Prav tako pa je dobival dnevno žepnino. "Ko sem bil prost, sem vedno šel v bližnjo picerijo, kjer so imeli blazno dobre pice, in vedno sem šel tja." Med samim snemanjem so Miklaviču dodelili varuško, ki je bila hkrati statistka v filmu. "Imeli smo veliko prizorov s konji, in ko so preskakovali neko kamnito ograjo, na kateri je bila bodeča žica, je en konj zapel. Preden so to opazili, je zadel mojo varuško v oko. Morala je oditi domov."

Tanja Ribič kot varuška
Po nesrečnem dogodku ga je v varstvo dobila Tanja Ribič - takrat že študentka prvega letnika. "Vedno se malo pošalim v svoji družbi, da sem pri desetih letih spal s Tanjo v postelji. Za naslovnice rumenih časopisov (smeh)."

Prav v povezavi z njo obstaja s snemanja ena izmed zanimivejših Miklavičevih anekdot: "Med snemanjem smo imeli proste popoldneve. In jaz sem s 'palčki' hodil okoli hotela. Moral bi se javiti v hotelu, ker je bila večerja, ampak me ni bilo. Takrat jih je Tanja prvič resneje 'slišala'."

A zgodba se je pozneje ponovila še enkrat. "Naslednjič sem šel z organizatorjem v filmu igrat tenis. Jaz sem ga takrat zelo rad igral. Sonce je močno sijalo, saj sva šla zgodaj popoldne, pripravljalo pa se je na nevihto in je začelo pihati kot svinja. Jaz sem se ves premočen malo prehladil. Poleg tega pa sem bil čisto rdeč v glavo. To je predstavljalo težavo za masko, saj moraš biti med celotnim snemanjem videti približno enak. Nastala je cela drama, kako me bodo uredili. Režiser je čisto ponorel. Ko sem prišel na večerjo, pa sem začel še malo kašljati," je v pogovoru za MMC razlagal Miklavič.

In kdo je bil v težavah? Tanja. "Ona bi morala paziti name, jaz pa sem ji - v svoji nagajivi navadi - pobegnil. Mene je režiser samo spraševal, ko pa je vstopila Tanja, pa sem mislil, da bodo stekla popokala, tako se je začel dreti na njo. Hotel sem se kar pogrezniti v zemljo. Na koncu smo vse rešili, ampak ni bil prijeten občutek."

Sanjsko igralsko moštvo
Film je zaznamovala močna igralska zasedba. Med najbolj zvenečimi imeni so izstopali Janez Albreht, Jure Souček, Slavko Cerjak, Vesna Jevnikar, Ivo Ban, Marijana Brecelj, Janez Hočevar - Rifle, Roman Končar ... "Ne spomnim se, da bi imel tremo pred njimi. Vse te 'face', legende slovenskega filma - nekateri so med njimi žal že pokojni -, so me zelo lepo sprejeli in jaz sem nas imel za eno veliko družino."

Strah se je pri Miklaviču pojavil, ko je moral jezditi konja, a pojavil se je le v določenih sekvencah. Večino njih je posnela kaskaderka - dekle, ki je bilo približno enakih let kot on. Igralska ekipa se je v tem času porazgubila. "Žal sem se z edinim nazadnje srečal s pokojnim Slavkom Cerjakom približno dve leti, preden je umrl. Srečala sva se v enem izmed ljubljanskih lokalov." Miklavičeva želja tako ostaja, da bi se enkrat srečal z vsemi še živečimi soigralci iz filma. "Zelo rad bi še kdaj srečal svojo sestro v filmu," pove v smehu.

Več prijetnih kot negativnih izkušenj
Potem ko so film začeli vrteti po kinematografih, je bil Miklavič deležen precejšnje pozornosti. "Vsi v šoli so se ozirali za mano in bilo mi je zelo nerodno zaradi tega. Kakšni so me tudi 'zafrkavali', ampak bolj so bili ponosni, da so imeli znanca, ki je z njimi obiskoval isto šolo in je zaigral v filmu." Zaradi tega ima več pozitivnih kot negativnih izkušenj.

Samega filma si po končanem snemanju ni velikokrat zavrtel, razen ko so k njemu prišli obiskovalci. "Slovenci znamo včasih zelo zakomplicirati filme, da so popolnoma nerazumljivi. Glede na to, da je bil mladinski film, ga jaz ob premieri nisem razumel. Prepletanje iz fikcije v resničnost je bilo precej nedovršeno. Mogoče me je to že na začetku odvrnilo od filma," je priznal Miklavič in poudaril, da to ni kritika na ekipo. Kot boljši primer filma je izpostavil Kormorana, ki si ga je v preteklosti ogledal z večjim veseljem.

Čisto pravega gusarja lahko podoživite še enkrat spodaj.

Klavdija Kopina