Vsestranski umetnici televizija ni tuja, a to še ne pomeni, da bo na njej ostala za vedno. "Ne bojte se. Ne bo me treba gledat s hojco, aparatom za kisik in plenicami, kako se plazim po studiu in se ne morem spomniti, kaj tam počnem," je dejala v pogovoru za MMC.

Številni se je spominjajo po likih v oddajah Mario in ZOOM, spoznali pa so jo lahko tudi kot sovoditeljico v oddaji Spet doma. Sodelovanje v oddaji Točno popoldne pa ji predstavlja poseben izziv. "Zelo rada imam Artača in Mastnaka, spoštujem Kranjca, sem skrivna oboževalka Naberšnika in z veseljem proučujem Toša, ki se mi zdi svojevrsten fenomen. Pa seveda reden honorar, ki je v teh časih pravi blagoslov, za vse svobodnjake, kot sem sama," je še dodala humoristka.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Zakaj se zdi, da se mora v Sloveniji humor - vsaj inteligenten - skriti za lik?
Ni se mu treba, ker vsi vemo, kdo stoji za likom. Za likom se skriva zato, ker humorist misli, da bo ljudem bolj simpatičen lik, kot on sam, ali pa to mislijo uredniki oz. producenti.
Spoznali smo vas lahko že prek številnih likov - ampak v vašem primeru, kdaj nehate razmišljati kot lik? Takoj ko odstranite masko in lasuljo?
Seveda. Tisti trenutek, ko je konec oddaje. Sicer pa so moji liki tako tesno povezani z mano, ker si večinoma sama izmišljujem tudi svoje besedilo oz. ga izvabljam v improvizacijah.
V čem se vaša vloga v Točno popoldne razlikuje od preteklih likov - recimo iz sodelovanj v oddajah, ki jih je vodil Mario Galunič?
Za zdaj ne prav dosti, ker ga še nimam čisto naštudiranega. Že pri Mariu sem imela lik zmešane stare gospe Madeleine. Zinka v Točno popoldne je bolj materinska in družinska. Rada imam like starejših gospa, ker si lahko več privoščijo. Opažam, da je tudi v življenju tako. Ljudje te bolj rešpektirajo ali pa te ne jemljejo pretirano resno.
Še nekaj let nazaj so se zdele ženske humoristke ogrožena vrsta pri nas, danes je drugače - tudi na račun večje popularnosti stand upa. Je bilo sploh kdaj "lažje" za humoristke pri nas?
Res? Ste v zadnjih petih letih opazili kako novo humoristko? Še vedno nas je samo kakih pet. Ljudje velikokrat ne razumejo meje med humoristom in komikom in komedijantom. Humorist si izmišljuje humor, komik si ga tudi, a ga povrhu še izvaja, komedijant ga samo izvaja, zanj si ga izmišljujejo drugi, je torej praviloma igralec. Vsega naštetega je med Slovenkami za peščico.
Zakaj?
Ne vem. Mogoče je kaj v povezavi z možgani, ker imamo drugače razporejena območja, leva hemisfera pa to. Zelo veliko humoristk je lezbijk, samo poglejte v tujini. Mislim, da se tudi pri nas najde kakšna. Lahko pa je povezano s tem, da humor ni damski. Ženske se bojijo, da bi se osmešile, in potem ne bi bile več seksi, skrivnostne in podobne manipulativne bedarije. Nekdo bi jim moral povedati, da je smeh afrodiziak. Če se ženske sprostijo, v glavnem pod vplivom alkohola, ali če so brez moških v družbi, so neskončno zabavne in duhovite.
Vas je kdaj zamikal stand up?
Ne. Imela sem dve monokomediji. Stand up je nekaj podobnega, samo da je videti, da jih izvajalec stresa sproti, čeprav jih ne. Če greš na dva ali tri stand upe istega izvajalca, vidiš, da so šale skrbno naštudirane. Stand up, dober seveda, je zelo zahteven.
Kaj vas je tokrat prepričalo, da ste se vrnili pred televizijske kamere?
Ekipa. Zelo rada imam Artača in Mastnaka, spoštujem Kranjca, sem skrivna oboževalka Naberšnika in z veseljem proučujem Toša, ki se mi zdi svojevrsten fenomen. Pa seveda reden honorar, ki je v teh časih pravi blagoslov, za vse svobodnjake, kot sem sama.
Sodelujete s Tadejem Tošem, ki tokrat svojim sogovornikom postavlja zelo konkretna vprašanja - brez ovinkarjenja. Ampak so - kot smo lahko videli v prvi oddaji - bolj zadržana, kot recimo v Državljanu Tošu. Zakaj je meja tolerance zelo nizka, ko daš glas - da govori o politiki in družbi - znani osebi, ki ne prihaja s politične sfere?
Prva oddaja še ne prinese pomladi. Treba pa se je ozirati tudi na termin, ker ob nedeljah popoldne pred zasloni sedi precej manj tolerantno občinstvo kot ob desetih zvečer, ko je bil na sporedu Državljan Toš. S tem smo rahlo obremenjeni vsi nastopajoči. Zavedamo se, da so med gledalci tudi otroci, zato je treba malo paziti tudi na razumljivost.
Na Gongih, ki sta jih vodila skupaj z Borutom Veselkom, ste se prelevili v vlogo mentorice mlajšemu voditelju. Kateri nasvet bi dali vsem voditeljem?
Da naj se ne obremenjujejo preveč s tem, ali jim kravata pristaja k očem oziroma kako so videti noge v kratkem krilu na zaslonu (voditeljice to neprestano nadzorujejo na monitorjih), ampak naj se raje skoncentrirajo na sogovornika ali na oddajo, ki jo vodijo.
Bojan Krajnc je v nedavnem pogovoru za naš portal dejal, da je usoda novih obrazov na estradi podobna novim obrazom v politiki. Večina izgine, še preden se je pojavila. Kaj je po vašem mnenju največja težava novih obrazov? Vsebina?
Da postaneš zares znan TV-obraz, moraš imeti oddajo v gledanem terminu. Da se ustvari takšna nova oddaja, so potrebni tektonski premiki v finančnem, kadrovskem in organizacijskem smislu. Zato uredniki raje za voditelje šovov najemajo preverjene sile in neradi stavijo na novega konja, ker je tveganje preveliko.
Potrebujete danes več časa zase oz. za umik od vsakdanjika? Kam najpogosteje "pobegnete"?
Najraje na svetu sem doma. Težka zapečkarica. Rada sem sama, morda zato, ker tako dolgo nisem bila. Rada pa sem tudi v družbi svojih ljudi. Vedno težje sprejemam nove osebe in se jim odpiram, ker sem iztrošena od stikov in emocij, nisem pa človek, ki bi zmogel delovati površinsko v odnosih, ali sploh kjer koli, zato se moram čuvati.
Stonsi bodo več kot očitno do konca na odru, kaj pa vi? V enem izmed intervjujev sem prebrala, da boste morali delati do smrti.
S tem da bom morala delati do smrti, sem mislila pisanje, ne oder. Ne bojte se. Ne bom me treba gledat s hojco, aparatom za kisik in plenicami, kako se plazim po studiu in se ne morem spomniti, kaj tam počnem.