Skromnih ambicij in z močno željo po izpolnitvi pevskih sanj je na slovensko glasbeno prizorišče zakorakala nemirna ustvarjalka, ki so jo številni še pred dvema letoma poznali le pod imenom Katja Verderber. Ob srečanju z vsestranskim glasbenikom Markom Gregoričem so se vzpostavili zametki novega neuničljivega tandema, ki ga je Katja "zapakirala" v ime katarina Mala. "Razlog, da je nastala katarina Mala kot poseben lik, je zgolj v tem, da se je Katja v življenju ukvarjala s toliko stvarmi, da nisem želela teh zadev med sabo prepletati," je pojasnila pevka in igralka.

Svet umetnosti je spoznavala kot "tiha miška" iz ozadja, ko je sodelovala pri različnih zakulisnih dejavnostih. Vseskozi jo je vodila želja po umetniškim izražanju, ki ga je med drugim zapolnjevala z gledališčem. Danes pravi: "Ne strinjam se s prioritetami mladih nastopajočih, ki jih mi forsiramo v ta zvezdniški svet. Mladim postane edina prioriteta, da bi bili zvezdniki. To je pa najhujša prioriteta, ki jo lahko imaš, ker boš slej ali prej končal zelo razočaran."

Pri svojem ustvarjanju stavi na kakovost in se ne ozira na stereotipe. Resničnostni šovi so jo mamili, ampak je na koncu niso videli. Danes je vesela, da je tako. Odločitve sprejema impulzivno, in kot priznava sama, včasih tudi zaspi, toda ko jo kaj predrami, napade z vso silo.

Več si lahko preberete spodaj.

Katja, kaj se zgodi, ko med sabo trčita alter ega katarine Male in Katje Verderber? Se to sploh zgodi ali gre za medsebojno dopolnjevanje?
Sprva sem hotela reči, da se ob trku zgodi prava katastrofa (smeh). Ampak ni tako hudo. Malo je razlike. Alter ega se dopolnjujeta, ker je katarina Mala zgolj dodatek Katji. Izpolnitev zelo globoke želje. Razlog, da je nastala katarina Mala kot poseben lik, je zgolj v tem, da se je Katja v življenju ukvarjala s toliko stvarmi, da nisem želela teh zadev med sabo prepletati. Konec koncev smo danes že vsi na spletu in ni dobro, da se te stvari prepletajo. Katarina Mala je subjekt zase, ko vtipkaš njeno ime v spletni brskalnik, najdeš vse v zvezi z njeno glasbo in nobenih drugih stvari. Se pa ob stiku Katje in katarine Male izkaže, da sta obe rojeni za nastopanje – za izživljanje tega, kar v meni že ves čas tli.

Zasledila sem, da je katarina Mala izpeljava iz Katarine Velike.
Delna navezava. Izhajala sem iz zgodovinskih likov raznih Katarin: sveta Katarina itd. V Grčiji je Katarina zelo močno ime. Katarina Velika je bila izjemno močna zgodovinska osebnost. No, pa tudi rahlo zmešana (smeh). Dala je ubiti svojega moža, tako da ga je ubil njen ljubimec. To pa je ideja in pol, kaj? Ker sem zelo majčkena, sem si rekla, pa se malo poigrajmo s tem in od tu katarina Mala. A s tem, ko sem si pripisala poleg imena Katarina še Mala, sem dala svetu vedeti, da nočem takoj priti ven kot Katarina Velika. Nisem želela poudarjati svoje pomembnosti, marveč sem pristopila v nov svet sramežljivo – s spoštovanjem, da si začetnik.

Kako ste prišli do imena Katarina?
Mene ljudje kličejo Keti in vsi so imeli čudne predloge za moje umetniško ime. Jaz sem krščena – moram reči, da ne prakticiram vere v nobenem smislu in pogledu – in moja zaščitnica je sv. Katarina. Če dodamo še lik Katarine Velike, sem to združila. Gre za besedno igro. Nasprotje Katarine Velike je katarina Mala.

Za Katarino Veliko je veljalo, da je najbolj ljubila svojo domovino – Rusijo, kljub vsem ljubimcem in možem. Kaj pa velja za katarino Malo? Je to umetnost, glasba, pesmi?
Ljubim predvsem to, da izrazim tisto, kar se v meni dogaja. Ogromno ljudi ima v sebi energijo in talente, ki jih ne morejo pokazati, ker se je svet zarotil proti takšnim posameznikom. V Sloveniji nimamo - kot imajo npr. v Veliki Britaniji in Nemčiji - parkov, klubov, barov, nekaj deset različic Metelkove, kamor lahko prideš in nastopaš. Pri nas je scena zelo ozkogledna: "A si ta in ta bend? A imaš kakšne reference?" Priložnosti, da bi se predstavili garažni bendi, je zelo malo. Obožujem to, da lahko iz sebe dam energijo. Pa ne zato, da sebi napolnjujem ego ali da sama sebe trpljam po rami: "Kako si dobra!" Ampak zato, da lahko to dam občinstvu in da občinstvo uživa. Sama sem velikokrat v občinstvu različnih skupin in predstav, tudi jaz uživam, ko mi kdo da kaj z odra. To razdajanje te energije - ki mora biti zelo previdno, da te ne izprazni -, je zame vrhunec tega.

Pot v umetnost ste začeli v gledališču. Kako je prišlo do izražanja pevskih ambicij?
Kot Katja sem bila vpeta v različne projekte. Vse, kar sem počela do zdaj v življenju, mi je dalo veliko znanja - življenjske izkušnje. Naučila sem se delati z mediji, naučila sem se delati v ozadju festivalov, naučila sem se tudi težkih in grdih plati poslovnega sveta. Gledala sem, kako stvari potekajo. Sodelovala sem z bendi, sicer kot tiha miška, ki nikoli ne poje … In kar naenkrat je prišel do mene Marko Gregorič s skladbo Ciao, ciao. Ni prišel do mene, ker bi vedel, da imam blazne vokalne sposobnosti, hotel je to energijo, ki jo očitno kažem, in ne vem, zakaj je ne bi. Veliko ljudi jo je že začutilo in veliko o tem slišim. Rekel je, da ni tako pomembna interpretacija: "Nočem tega slovenskega petja, nočem dretja. Nočem, da se mi tu kažeš, kako ti znaš zapeti visoki c."

Ko sem mu interpretirala Ciao, ciao, je rekel, da je to, kar je hotel – pripovedovanje zgodbe. Na koncu je bil še zelo presenečen nad mojimi vokalnimi sposobnostmi, tako da mi lahko delamo zelo dobre koncerte (smeh). Ni težav s katero koli skladbo. V enem stavku: moja glasbena pot se je začela spontano. Uresničilo se mi je pa tisto, kar sem si res želela. Kot pravijo: tisto, kar si res želiš, se enkrat zgodi, ker se vse energije usmerijo v to oz. vse stvarstvo se v to usmeri. Jaz sem si to na tihem želela, ampak nikoli si nisem upala sama vstopiti v to. Zakaj? Ker sem delala s tako profesionalnimi glasbeniki, ki so bili razni džezisti in etnoizvajalci, strašno dobri instrumentalisti, in sem imela distanco: "Glej, ti ne moreš. Dvanajst let klavirja še ne pomeni, da si glasbenik." Ampak umetnost je vse.

Ciao, ciao je prišla nepričakovano. Na YouTubu je še brez kakršnega koli videospota v nekaj dneh dosegla več kot 10.000 ogledov. Kako približno dve leti za tem gledate na ta – lahko mu rečemo – fenomen?
V bistvu ni dve leti, je leto in pet mesecev. Skoraj leto in pol. Skladbo smo poslali prek piarovke na vse radijske postaje. Moja velika nesreča je bila, da so ukinjali vse glasbene oddaje na televiziji. Kar naenkrat je postala skladba Ciao, ciao uspešnica na radijskih postajah. Na YouTubu je nekdo vzel nekje pesem in jo objavil z mojo sliko. Kar naenkrat je prišla številka 10.000. Zdaj ima tista slika še vedno več ogledov kot moj videospot. Mislim, da je razmerje 71.000 proti 40.000. Ampak nič hudega, se pač zgodi. Tistega človeka sem prosila, da da poleg svoje objave še povezavo do mojega videa.

Gledam pa na ta fenomen iz vidika, da so ljudje v Sloveniji pogrešali malo bolj smešen pop. Malo intelektualen pop. Ni čisto "cheezy" pop. Mi nimamo skladb: "Ljubim te, čakam te." Mislim, da Marko dobiva navdih res iz vsakdanjega življenja. Zelo veliko od svoje žene. Všeč mi je in ponosna sem, da lahko temu dodam svoj glas.

Koliko dela je vloženega v skladbo, ki ima na koncu refren Ciao, ciao?
To bi morala bolj vprašati Marka. Ampak on deluje tako kot večina umetnikov. Kako nastanejo hiti? Ključni trenutek, ki pride, si ga mora zapisati. On je to skladbo že nekaj časa imel v predalu, ampak ni našel pevke, ki bi želela to zapeti. Kot da je takšen kriminal, da poješ skladbo, ki ima v refrenu: Ciao, ciao. Ampak poglejmo svetovno glasbeno prizorišče: kakšni pa so refreni? Refreni niso filozofiranja. Ljudem mora to priti v uho in v podzavest. To je ključ do tega. Koliko dela je bilo vloženega v končni produkt Ciao, ciao? Bilo je nekaj dela, ker nismo imeli takšnih financ in zmožnosti, da bi si privoščili vrhunski studio in ekipo. Šli smo do mojega prijatelja, producenta Denisa Beganoviča – Kikija, ki je izvrsten instrumentalist. Takoj je bil pripravljen sodelovati in smo naredili.

Zakaj ravno socialni pop?
To besedno zvezo je prvi postavil Lado Leskovar. To je pop, ki ni osladen. Govori o situacijah, bitjih, ženskah, moških iz vsakdanjega življenja. Uporništvo. Katarina Mala je v skladbi deviantna, samostojna, samovšečna. Dober je občutek, ko nekaj negiramo: "Ne boš me zapeljal." Socialni pa potem, ko so prišle Kavbojke. Kdo se je našel v tej skladbi? Vsak. Potem ko bomo izdali album, bo zelo veliko tega, ker smo se našli v tem.

Ko govoriva o albumu, v katero smer razmišljate, da boste šli?
V zelo podobno, kot smo delali do zdaj. Mogoče je edina stvar, ki izstopa, Zgoraj brez, skladba s Slovenske popevke. Še danes ne vem, ali je bila Slovenska popevka dober korak. Ker si ne želim dobiti etikete popevkarice, ki gre vsako leto na popevko. Res velika škoda, da ima ta festival tako slabo konotacijo med mnogimi. Jaz sem velika podpornica Slovenske popevke. Zelo rada imam ta festival. Tudi z bendom v svojem repertoarju obdelujemo Slovensko popevko na zelo zanimiv način, zmešan skupaj z našimi avtorskimi skladbami.

Zakaj ste se potem sploh odločili za nastop na letošnji Slovenski popevki? Kaj je pretehtalo pri odločitvi? Predstavitev pesmi? Sebe?
Sama imam strašno spoštovanje do Slovenske popevke in ustvarjalcev iz zlate dobe popevke. Bili so natančni. Takrat nisi mogel dvajsetkrat posneti fraze, ki ti ni bila všeč, in vse se je snemalo z orkestrom, tako da napake niso bile dovoljene. Do izraza so res prišli samo najboljši pevci. Potem pa sem se odločila za nastop na Slovenski popevki tudi zato, ker katarina Mala ni imela tistega pravega obraza. Ukinile so se vse kontaktne oddaje, kjer si se lahko predstavil kot posameznik, kjer si se lahko predstavil v živo in kjer so te lahko ljudje videli v živo. Kar naenkrat je katarina Mala postala le bitje z radijskih postaj. Ko sem ljudem rekla, da sem katarina Mala, so rekli, da me ne poznajo. Ko pa sem jim rekla, da sem glas za Ciao, ciao, pa so vsi govorili: "A res, to si ti!" Ob tem sem samo zmajevala z glavo. Potem so me še mešali z Bilbi in sem že razmišljala, da bi si izdelala majice z napisom: "Nisem Bilbi!" Pa četudi jo imam zelo rada. Ljudje so takrat, ko je Bilbi izdala Vijolice, končno spoznali, da imamo tudi v Sloveniji smisel za pripovedovanje vsakdanjih zgodb skozi glasbo.

Samo je zanimivo, da ste se pojavili v istem času kot Bilbi.
Čisto naključje. Bilbi je predrla ta mehurček, da je provokativni pop lahko nekaj zelo fantastičnega. Ona je govorila, da je lahko ljubica, ki se zaljubi in meni se je to zdelo iskreno.

In obe povezuje tudi ljubezen do igre. Sami še ohranjate ljubezen do gledališča?
Nastopam v okviru KUD-a Teater za vse. Gorenjsko društvo, ki nastopa po vsej Sloveniji in je res teater za vse. In sem edina ljubljanska frajla, ki sodeluje z njimi. Ampak Teater za vse že s svojim naslovom pove, da ustvarja za najmlajše in tudi malo starejše. Zelo smo pridni. To vodita dve gospe, ki ga vodita že 17 let, in mi mladi smo podmladek, ki bomo to peljali naprej. Jaz igram v otroških predstavah. Imamo jih že več kot 30. Sama igram v šestih, sedmih. Mislim si, da sem res ena srečnica, da lahko začnem kakšno jutro v osnovni šoli in vrtcu v kakšni igri. Strast do gledališča je bila v meni vedno prisotna. Vedno sem se s tem ukvarjala amatersko. Razmišljala sem o vpisu na AGRFT. Ampak se nikoli nisem odločila, samo zato, ker sem videla, kako v Sloveniji z represijo mislimo, da bomo zganjali dobre kriterije.

Ste zato šli pred štirimi leti na Royal Acadamy of Dramatic Art (RADA) na poletno šolo?
Tam sem ugotovila, da če se ti kaj zatakne, če vidijo v tebi strah in negotovost, te ne bodo še naprej mrcvarili, ampak ti bodo pomagali in spodbujali. Takšni so tudi sprejemni izpiti pri njih. Jaz sem resno razmišljala, da bi šla tja. Potem sem ugotovila, da sem morda malo prestara. Konec koncev se za to otroci odločijo po srednji šoli, jaz pa sem takrat že imela končan faks. Ampak jaz sem takšna: ko nekaj vidim, da mi ustreza in da se hočem nekje izživeti, bom to naredila. To je bila zelo dobra izkušnja zame. Jaz sem bila en mesec v Angliji in delala Shakespearja. Sanjsko. Na tej poletni šoli pa je bila istočasno tudi Emma Watson, ki je zaigrala v Harryju Potterju, kar ni pomembno. Vsak dan sem jo srečala, videla. Luštna punca.

Ste jo pozdravljali na hodniku?
Zelo je bila sproščena. Nič zvezdniška. Pri njej sem doživela to - ker je tako mlada - potrebo, da ima prijatelje. Bilo je kar grozno, ko je po petih mesecih našega izobraževanja njen oče organiziral ogromno zabavo v neki vili. Ne vem, koliko šampanjca je tam steklo. Sama nisem šla tja, ker me ni zanimalo. Prav čutila se je njena potreba, da bi jo drugi imeli radi. A dekle, ko bo odraslo, bo dojelo, kaj je na prvem mestu. Zdi se mi, da je pridna. Se mi pa zdi, da postaneš čustveni invalid, če postaneš prekmalu uspešen. Zato se tudi ne strinjam s temi mladimi nastopajočimi, ki jih mi forsiramo v ta zvezdniški svet. Mladim postane edina prioriteta, da bi bili zvezdniki. To je pa najhujša prioriteta, ki jo lahko imaš, ker boš slej ali prej končal zelo razočaran.

Kako to, da se sami niste odločili za prijavo v kakšnem izmed resničnostnih šovov?
Zelo sem si želela. Resno sem razmišljala o tem. O obeh šovih: o Misiji Evroviziji in X-Factorju. Na koncu sem sama sebi hvaležna, da nisem imela tistega občutka, da moram poslati prijavnico. Kaj se izcimi iz teh šovov, mi je zdaj kristalno jasna formula. To so šovi, ki ustvarjajo velik denar določenim hišam in ustvarjalcem. Dobri so za gledalce, očitno. Ljudje jih gledajo. Ampak končni produkt mi je grozen, pa ne govorim o nastopajočih in zmagovalcih, ampak o tej končni fami. Mi očitno nismo sposobni sproducirati zvezdnika in ga vzgajati.

Mi smo sposobni sproducirati zmagovalca resničnostnega šova in tu se zgodba konča. Naredi se ogromen zvezdniški pomp. Ta človek se na koncu počuti kot največja hollywoodska zvezda in potem vse pade. Pri nas ni nadaljevanja. Tista ekipa, ki dela te šove, bi morala nujno zagotoviti zmagovalcem nadaljnje delo: ustvarjanje plošče in ekipo. Da jih vodi. Leona Lewis in Susan Boyle sta postali veliki zvezdi samo zato, ker ju je nekdo vodil. Tega pri nas ni. Zato sem si hvaležna, da lahko sledim svoji poti. Če bi bila zmagovalka enega šova, bi mi oni verjetno ukazovali, v kakšen žanr se moram podati. Ko bi se temu uprla, bi me verjetno prežvečili in izpljunili.

Karte torej polagate na tek na dolge proge?
Nujno delam postopoma in skušam se malo izogibati, da ne bi bila preveč medijsko izpostavljena. Nekaj se dogaja, kar verjetno ne morem niti preprečevati, bom pa skušala, da ne bi bila preveč medijsko izpostavljena, da se ne bi o meni pisali, kaj sem počela danes. Ampak da bomo čim več poudarka dali na glasbo. Vsi profesionalni glasbeniki mi pa svetujejo, da ne dam preveč stvari naenkrat ven. Dolgoprogaštvo je prava formula.

Pa še vedno lahko zasledimo, da imate radi adrenalin.
Mah, ja … To je eden izmed tistih člankov, ki jih ne maram. Imam rada adrenalinske stvari. Jaz imam včasih malo preveč energije in jo moram dati iz sebe. Meni so prijatelji za 30. rojstni dan podarili pravo relivožnjo, ker sem tako hiter voznik, s kar nekaj točkami in kaznimi. Pravo relivožnjo s pravim voznikom. Sicer ilegalno. Tako sem uživala, da bi šla takoj zdaj še v formulo. Na Veliki planini smo enkrat jedli kosilo. Prišel je en mlad fant in vprašal, ali bi kdo skočil z jadralnim padalom. Takoj sem dvignila roko in končala kosilo s skokom. Pred kratkim sem šla sama se na soteskanje. Nimam strahu do takšnih stvari.

Tudi drugače ste impulzivna oseba?
Ja, zelo. Včasih si želim, da ne bi bila, ampak če ne bi bila takšna, ne bi nastalo verjetno nič, kar delam. Včasih malo zaspim, ko pa se prebudim, pa lahko naredim nore stvari. Vse, kar se spomnim. Zato sem v določenih stvareh verjetno zelo uspešna, ker nisem tako monotona.

Koliko pa je premišljevanja za odločitvijo, ki jo sprejmete?
Pri določenih stvareh: ali se prijaviti na resničnostni šov, je bilo veliko premišljevanja. Potem pa sem se impulzivno odločila, da bi se prijavila na Misijo Evrovizijo, pa sem bila malo prepozna (smeh). In sem bila na koncu zelo vesela. To ni kritika šovu, ampak jaz bi bila na koncu nezadovoljna. Zadovoljna sem, da nisem šla v to.

Vas mika evrovizijski oder?
To pa povsem. Prepričana sem, da lahko naredimo pesem, ki bi bila zmagovalna - v smislu nekaj ekstra. Točno vidim, kaj v Sloveniji deluje in kaj na Evroviziji potem ne deluje. Točno se vidi zadnja leta, kako in kaj. Mi ne bomo nikoli z raznimi narodno-zabavnimi stvarmi prišli daleč. Z baladami bomo, kadar bodo odlične. Manjka pa to, kar se je zgodilo, ko je zmagala Lena na Evroviziji. To je bil malce odštekan pop. Provokativni pop. Odpet z angleščino, ko sploh ne veš, kaj je bilo to. Bil je fantastičen. Tu sama vidim.