Igralka je postala v zadnjih letih nepogrešljiv del oddaje Dobro jutro, ki se vrača na male zaslone 1. septembra, kjer deli svoje izkušnje in doživetja. Še vedno opaža, da se prah glede njenega poskusa pitja urina v oddaji še vedno ni polegel. Toda predsodke pušča ob strani. "Svoboda je v znanju. Takrat tudi odpadejo predsodki in meje, ki nas dušijo," pravi Mlakarjeva.
Igralka se je pred časom preselila na kmetijo. Politika je ne zanima. A se intenzivno ukvarja z opazovanjem sveta, tudi zato, ker skupaj s stanovskima kolegicama Majo Martino Merljak in Tino Gorenjak pripravlja knjigo.
Več pa si lahko preberete spodaj.
Zvezdana, poznamo vas kot igralko, hkrati pa tudi televizijko. Vaša rubrika v oddaji Dobro jutro je postala že stalnica. Je z leti lažje ali težje deliti nasvete?
Upam, da ne delim nasvetov, ampak z veseljem delim svoje izkušnje. Toda ne na način, da govorim, kako je treba živeti. Vsak človek mora najti svoj način. Zaradi tega na vaše vprašanje, ali je težko ali ne, odgovorjam, da ni nič težko, kar vidim, da prinaša človeku veselje in pomaga. To moje posredovanje izkušenj ne bi rada predstavljala kot svoje nasvete, saj kdo pa sem jaz, da bom delila nasvete, kako živeti. Lahko samo povem svoje izkušnje in to, kar verjamem. Samo posredujem naprej informacije.
Znani ste kot oseba, ki si upa več. Konec koncev ste v oddaji popili tudi urin. Kje je meja? Koliko ste neustrašni tudi, ko ugasnejo kamere?
V svojem življenju sem neustrašna. Kot igralka nimam nekih prepričanj, kaj je prav in kaj ne. Vsakič, ko delam vlogo, vidim, da sta človek in njegova domišljija brezmejna. Meja je predvsem, da s svojimi dejanji ne škodujem drugim. Želim pa jim pomagati. Tudi kadar kaj poskušam, vedno tudi mislim, da ne prizadenem svojih ljudi oz. svoje družine. Vse drugo pa je neznanje. Predsodki. To je tema. To nas vleče v slepe ulice, v katerih očitno ne najdemo sreče.
Smo Slovenci kot družba preveč ozkogledni ali nepoučeni o odnosih, nas samih?
Mislim, da v krogih, kjer se gibam, smo Slovenci pogumni – izjemni umetniki. Če gremo v svet s svojimi idejami, smo uspešni. Zakaj se tukaj tako zelo bojimo drug drugega, je drugo vprašanje. Če bi nanj vedela odgovor, bi se lahko s tem zdravili. Ne vem, zakaj se bojimo oz. smo na neki način konservativni. Mogoče zato, ker se preveč ukvarjamo drug z drugim. Človek bi se moral ukvarjati sam s seboj. Hkrati pa bi moral imeti omejitve, da ne škoduje drugemu. Potem bi se lahko vse postavilo v pravo razmerje.
Če se vrnem k pitju urina. Bila sem presenečena nad odzivi, saj gre za tisočletno ajurvedska metodo, ki jo prakticirajo modreci. Zakaj bi se Slovenci nad tem zgražali? Ali smo mi kaj bolj pametni? Velika večina urina ne bo pila. Tudi jaz ga ne. Samo poskusila sem, da vidim, koliko zmorem sama čez sebe. To je metoda, na katero se moraš pripraviti in nekaj vedeti o njej. Ves čas poudarjam, da se je treba izobraževati. Svoboda je v znanju. Takrat tudi odpadejo predsodki in meje, ki nas dušijo.
Ste precej svobodnjaška. Z nekaterimi idejami drzna. Preselili ste se iz Ljubljane na kmetijo. Koliko se ozirate na mnenja drugih?
Ko sem bila mlada, sem se zelo ozirala na mnenja drugih in so mi krojila življenje. Moram priznati, da sem bila precej nesrečna. Graditev samopodobe: ljubezni in ljubečega odnosa do sebe – ne gledanja v ogledalo -, da se soočiš s svojimi napakami in dobrimi lastnosti, je moja domena. Človek si sam kroji srečo. Ves čas pričakujemo, da če smo v koga zaljubljeni, da nas mora on osrečiti. Ne. Vse je odvisno od nas sami. Ta svobodnjaški duh, ki ga vi čutite v meni, je nekaj normalnega. Zdaj sem imela veliko obiskov na kmetiji, ko so mi vsi dejali, da so navdušeni nad toplino in svobodo. To je moj način življenja in ni rečeno, da je moj edini pravi. Verjamem v to, kar delam. In ne soočam se več s hudobijo. Samo predsodke težko prenašam in jih hočem rušiti tudi pri sebi.
Tudi kot igralka. V svojem poklicu se srečujem z osebami, ki jih moram igrati in ravnajo čisto drugače, kot bi jaz kdaj koli. Včasih imam tudi jaz težave, kako bi nekaj odigrala. Potem pa se poglobim vase in vidim, da je v vsakem človeku enaka količina dobrega in enaka količina slabega. Torej … Samo tvoja odločitev je, kaj bo prišlo na dan. Oziroma kaj boš živel.
V enem izmed zapisov na vaši strani na Facebooku lahko zasledimo zapis, da ste "taka tipična cankarjanska mati: ponižna in vsa hlapčevska poskušate povzdigniti glas". Zapis se je vrtel okoli vaše vloge v predstavi Kralj na Betajnovi. Koliko to res velja za vas?
Slučajno igram Kantorjevo ženo in v njej sem iskala vzporednice s seboj. Bila sem vzgojena tradicionalno, kjer je moški glava družine in ga je treba poslušati. Potem sem odraščala brez očeta in sem se "navlekla" vzorcev, da smo ženske samostojne, neodvisne … V svojem zakonu sem se srečevala z obema stranema same sebe. Danes, ko imam izkušnje, lahko povem, da verjamem v družino, kjer je nekdo glava družine: lahko je tudi ženska. Zdi se mi zelo pomembno, da moški opravlja svojo dolžnost v tem smislu, da skrbi za napredek družine, svoje otroke, harmonijo …
Danes je vse več ljudi, ki ne znajo potrpeti drugega z drugim. Vse več je ločitev in enostarševskih družin. Moje izkušnje govorijo, da otrok potrebuje tako moški kot ženski pridih. In v tem smislu sem cankarjanska: znam potrpeti. Nisem pa cankarjanska v tem smislu, da mi to trpljenje povzroča težave. Vem, zakaj potrpim, in znam po žensko z možem debatirati. Znam pa s svojo žensko energijo – danes šele – usmerjati življenje. Se pravi, da s svojim možem znam po žensko debatirati in doseči svoj cilj. Toda ne na način, da mu govorim, da ga ne potrebujem. Ni smisel, da dokazuješ, da lahko materialno preživiš brez moškega. Smisel moško-ženskega odnosa sta skupna rast in harmonija.
Kakšen je danes vaš pogled na enakopravnost med spoloma? Recimo za revijo Nika ste nekoč izjavili, da je najhujša težava feministk, da se primerjajo.
Moram reči, da se zahvaljujem feministkam, ker so poskrbele, da se zatirani ženski glas skozi stoletja sliši. Ampak ker ženske nimamo nobenih izkušenj, da smo vodilne in da se nas sliši, posnemamo moške principa vodenja firm in delovanja. To kritiziram. Me ženske moramo najti svoj način, kako voditi firmo. Svoj način, kako se vklapljati v družino, da se nas sliši in da se nas vidi. Toda ne na moški način, da nosimo domov več denarja kot moški. V firmi moški vidijo naprej dobiček in to je njihov cilj. Ženski princip ni tak, je mehkejši in toplejši. To pa ne pomeni, da je manj uspešen.
In te naše ženske lastnosti bi morale negovati. V njih bi morale biti samozavestne. Potem bi imeli prepletajoči moški in ženski odnos, ki bi vodil do harmonije. Svetu vlada moški. Moški pa vidimo, kakšen je. Ko se bomo oglasile s svojo mehkobo, toleranco in svojim odnosom do smrti, bo čisto drugače. Me rojevamo otroke in že zato imamo čist pogled na svet. Matere ne bi svojih sinov kar pošiljale na fronto umirat. Saj imamo tudi ženske, ki čisto nič tega ne gojijo v sebi. To pomeni, da bi težko prišlo do vojn.
Imam občutek, da niste simpatizerka Angele Merkel. Ali se motim?
Spoštujem vsakega človeka, tudi Angelo Merkel, ker mislim, da je neverjetna ženska. Tako kot ona vodi državo, potrebuje človek veliko moči v sebi. Njeni pogledi se mi ne zdijo zelo neženski. Mogoče jo moški, ki jo obdajajo, delajo tršo. Nimam pa občutka, da bi bila tako železna. Zastopa svojo strujo in v tem se mi ne zdi tako izključujoča, da je ne bi vzela med svoje vrste. Spoštujem takšne ženske. Za njen položaj potrebuješ koncentracijo in leta, ko zapustiš materinstvo in nimaš več teh skrbi. Zastopa tudi neko linijo in velikokrat ne naredi tako, kot bi intimno čutila, ampak tako, kot so se odločili v stranki.
Vas je kdaj politika zamikala do te mere, da bi se podali v poslanske klopi ali pa vsaj v kandidaturo? Kako recimo gledate na Violeto Tomič, ki se je zdaj podala z igralskih vrst v poslanske klopi?
Zelo veliko mojih desničarskih prijateljev se zgraža nad Violeto oz. nad Združeno levico. Sama jo vedno zagovarjam, saj je ženska, ki se je v svojem življenju vedno borila. Njej država ni dala niti evra, kaj šele tolarja. Če se je ona odločila za to politično opcijo in funkcijo, je to njena stvar in vem, da bo stala za njo. Saj je pošteno dekle in vedno jo bom zagovarjala.
Sama pa ne bi šla v politiko, saj bi morala, kot sem prej razlagala o Angeli Merkel, zastopati stvari, ki jih morda intimno ne čutim. V nobeni izmed slovenskih strank danes ne čutim pripadnosti v tej meri, da bi se z njimi absolutno strinjala. Sem bolj na levici v smislu, da zagovarjam svobodo govora in pravice istospolnih družin. Ne podpiram pa lenobe. Sem iz delavske družine. Nekoč smo imeli firmo in sem videla, kako se lahko goljufa in lahko pride do primera, ko zgubiš službo in že preračunavaš, koliko boš lahko dobil na zavodu za zaposlovanje.
Sem nepolitična v tem smislu, da ne bi hotela s tem, kako gledam na svet, nikogar obremenjevati v pisni obliki. O kakšnih stvareh znam spremeniti mnenje v letu ali dveh. Odvisno od argumentov. Poleg tega pa igralci delujemo politično na družbo, ker ji kažemo ogledalo. In mislim, da je to idealno, kako bi lahko spreminjali svet. Ne, da ga učimo in da nam mora kdo slediti, ampak samo, da postavljamo ogledalo.
Kako težko se je potem videti v ogledalu? Če pogledamo vaš primer.
Včasih se kar težko gledam v ogledalo, včasih pa z velikim veseljem (smeh). Pa ne govorim na ogledalu na steni.
Tudi jaz ne.
Kadar mi mož, otroci ali kdo izmed prijateljev nastavi ogledalo, ko česa nočem videti, priznam, da sem se borila za neko drugo podobo. Danes pa imam to moč, da se v tem ogledalu vidim in se znam tudi zelo pozitivno iz te podobe kaj naučiti o sebi, kar je namen mojega življenja.
Če zdaj omeniva še pravo ogledalo in vaš odnos od odseva v njem. Bi še ponovili lepotne operacije?
Draga moja, jaz lepotnih operacij nisem imela. Na obrazu pa sploh ne. Poskusila sem kapljico botoksa, s katerim nisem bila navdušena, ker ne glede na to, da ni nihče opazil, sem opazila drugačen izraz na obrazu. Zaradi oddaje Dobro jutro sem poskusila tudi filoronske injekcije. Odločila sem se za Teenlifting – elektronsko stimulacijo mišic. To mi vzdržuje mišice na obrazu, tam, kjer so. Koža je tako primerno nagubana in tam, kjer je. Nisem zagovornica lepotnih operacij na sebi, ker se mi zdi, da sem očitno s svojo podobo dovolj zadovoljna in se ne gledam toliko v ogledalo, da bi me to toliko preganjalo, da bi bila videti drugačna, kot sem. Lepotnih operacij ne obsojam, ker nisem moralist. In če komu to prinaša srečo, naj naredi z veseljem. In naj tudi pove, ker če ne, vsi še bolj iščemo in gledamo. Naj ne bo nikogar zaradi tega sram.
Zdaj bom spet provocirala z urinom: če se mažeš s srednjim curkom jutranjega urina, imaš lepšo kožo (smeh). Če pa si daš botoks, pa imaš čez dva dni zglajeno kožo, toda nekaj na obrazu manjka.
Kako napreduje knjiga, ki jo pripravljate z Majo Martino Merljak in Tino Gorenjak?
To moje obdobje zelo intenzivno, saj ko pišem knjigo, še bolj intenzivno gledam na življenje in odzive. Sem v fazi, kot da bi ves čas delala predstavo. To je na neki način naporno, po drugi strani pa vidim neverjetne nove stvari. Knjige nam žal ne bo uspelo izdati novembra ali decembra, ker je ena izmed naših članic zbolela. To samo pomeni, da bo knjiga bogatejša za njeno neverjetno izkušnjo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje