Na srečo smo bili obveščeni, da naj bi Gunsi na oder stopili šele ob 23. uri, po dveh predskupinah (Wasted Generation in Danko Jones), a smo dvomili, da bo točno tako, saj je Axl znan, že kar razvpit, po svoji muhavosti in dolgih zamudah. Tokrat pa se je izkazal in prišel z le polurno zamudo – je pa bil menda s skupino ob pol desetih še v Beogradu, kjer so nastopili dan prej.

Koncert se je začel z naslovno pesmijo zadnjega albuma Chinese Democracy, pospremljeno s pirotehničnimi učinki. Odziv občinstva na novo pesem je bil presenetljivo dober, zdelo se je, da tja vendarle niso prišli le tisti, ki poznajo uspešnice izpred 20 let, ampak tudi tisti, ki so Axlovi zasedbi zvesti še naprej, leta po razhodu izvirnih Gunsov.

Je pa bil za mnoge oboževalce pravi šok v živo videti nekdaj postavnega dolgolasega mladeniča v novi, postarani podobi in z brki, ki spominjajo na člane Lynryd Skynryd. Axl je očitno ohranil ljubezen do preoblačenja na odru – na srečo nam je prihranil kratke hlačke v kombinaciji z majico z globokim izrezom, česar si danes resnično ne bi mogel več privoščiti -, bi se pa modni strokovnjaki zagotovo zgražali skoraj nad vsako izmed njegovih oprav. Prvo, na primer, so sestavljali srebrn svetlikajoč se suknjič, klobuk, pod njim ruta in pilotska očala. Stalnica so bile umetelno raztrgane kavbojke in kavbojski škornji.

Arena Axlu jedla iz rok
Ko so se zaslišali prvi takti uspešnice Welcome To The Jungle, pa je polna Arena dobesedno ponorela. Od prvega trenutka je bilo jasno, da je (do malce pred polnočjo v večini že dodobra okajeno) občinstvo tja prišlo predvsem uživat v glasni rockglasbi in obujat spomine na čas pred malo manj kot 20 leti (pa čeprav takrat na Hrvaškem niso vladali ravno lepi časi), ko so bili Gunsi s karizmatičnim frontmanom Axlom na vrhuncu. Tedaj je bil njegov zaščitni znak tudi nesramen, že kar prezirljiv odnos do občinstva. Oboževalce je na nastope večkrat pustil čakati ure in ure (včasih se nato celo ni prikazal) in jih z užitkom zmerjal. V Zagrebu pa se je zdelo, da je Axl le prerasel te muhe, bil je celo - prijazen. Morda zato, ker je bil odziv resnično dober, zaradi česar se je rocker tudi večkrat priklonil občinstvu in ga povabil, naj skupaj z njim zapoje rojstnodnevno voščilo kitaristu Ronu Bumblefootu. Kar samo pa je občinstvo ob spremljavi kitarista in skoraj brez Axlove pomoči odpelo uspešnico Don't Cry.

Oboževalci ugotavljajo, da je bila Axlova odločitev, da nadaljuje brez drugih članov nekdanjih Gunsov (z izjemo pianista Dizzyja Reeda), čeprav je za mnoge za najpomembnejšega člana veljal kitarist Slash, s katerim pa z Axlom že leta ne govorita zaradi prej izrečenega, vendarle pravilna. Pred dvema letoma je končno izšel 17 let (!) pričakovani Chinese Democracy, v živo pa skupina nikakor ni slaba. Še več – nekateri, ki GNR-je spremljajo že dve desetletji, bi si upali pripomniti, da glasbeniki, ki so zapolnili luknje po odhodu prvotnih članov, igrajo celo tehnično bolj dovršeno kot prejšnja zasedba. Je pa čutiti, da se z Axlom vred nekako bolje znajdejo pri novih pesmih in da je njihov zvok preveč "spoliran" - nikakor ne dosežejo tistega "umazanega" in surovega zvoka "pravih" Gunsov.

Svoje mojstrsko obvladovanje inštrumentov so vsi trije kitaristi dokazali z nekajminutnimi solovložki (ki so bili, roko na srce, kar predolgi), nekateri obiskovalci pa so imeli pripombe na ozvočenje, saj naj bi Axlov glas pogosto preglasil druge. Ko smo že pri glasu – Axl ni izgubil moči prepoznavnega vokala, še posebej se je izkazal v drugi polovici koncerta, ko je prišel v "polno formo". Čustva so bila na vrhuncu pri komadu Patience, ki ga je odlikovala odlična izvedba.

Je pa treba priznati, da so bile skoraj tri ure le preveč. Tako kot Axl tudi večji del občinstva ni več rosno mlad, da bi lahko zdržal takšne "napore". Koncert je – kot smo predvidevali – sklenil večni hit Paradise City, seveda ob spremljavi pirotehnike, kot se za takšno skupino "spodobi".

*Številni oboževalci so prepričani, da člani današnje zasedbe niso več "pravi" Gunsi.