Biffy Clyro je ime, ki je vzniknilo na pogorišču velikih imen rocka, ki so jih zasenčile popzvezde in velikani EDM-ja. Zgodba prijateljev iz najstniških dni se je začela pisati leta 1995. Legenda govori, kako se je na neki večer pijančevanja iz poigravanja z imenom Cliff Richards rodilo ime Cliffy Biro, ki je pozneje postalo Biffy Clyro.

Čeprav je pozneje Ben v intervjujih pojasnjeval, da je ime pravzaprav kratica za “Big Imagination For Feeling Young ‘Cos Life Yearns Real Optimism". Leta 2007 so podpisali pogodbo z založbo Warner Bros, a še danes poudarjajo, da so ohranili "indieetos", čeprav so preskočili takrat v višjo ligo.

Življenje je trojici spremenil zadnji album Opposites (z njega prihajajo singli, kot sta Biblical in Black Chandelier), ki ga kmalu ne bi bilo, saj so Benove težave z alkoholizmom skoraj ogrozile obstoj skupine. "Tudi drugi ljudje preživljajo težke čase, tako kot smo jih mi, ampak smo vedno s pomočjo prijateljev preživeli vse prepreke," je v intervjuju za MMC dejal James.

Celoten pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Močno pričakovan album Ellipsis je na poti in le še nekaj tednov nas loči od izdaje, toda senca zadnjega dvojnega albuma Opposites ostaja. Z njim ste tvegali in na koncu uspeli, toda kakšna je cena tega tveganja - če gledate z vidika snemanja novega albuma?
Mislim, da je nov album neposredni odziv na pretekle albume. Zadnji trije albumi, ki smo jih posneli s producentom Garthom Richardsonom, so postajali večji, razsežnejši in veliko bolj orkestralni, kar zadeva zvok. Čutili smo, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, in se nismo želeli ponavljati, zato smo vedeli, da je čas, da zamenjamo producente in pristop k delu. Poskušali smo na novo iznajti svoje bistvo. Mislim, da nam je to uspelo, saj smo po mojem mnenju ustvarili veliko neposrednejši album, ki je drugačen od drugih.

Že med koncertiranjem z albumom Opposites so vaši nastopi postajali vse večji in vedno več se je pričakovalo od vas. Bi lahko rekli, da ste se zdaj – ko je za vami več kot 20 let skupnega preigravanja – znašli na razpotju?
Prej bi rekel, da se stvari v življenju spreminjajo in razvijajo. Zdi se nam, kot da gremo naprej kot skupina. Po tokratni snemalni izkušnji se nam zdi, da začenjamo znova. Delo na drugačen način je bilo za nas novo in razburljivo. Nismo vedeli, kaj bo vsak izmed nas prispeval k glasbi, ker ima producent Rich Costey nor način dela. Noben dan nismo vedeli, kaj bomo počeli v studiu, in mislim, je to ohranjalo zanimanje in vznemirljivost.
Če smo bili kdaj na razpotju, smo ga že zagotovo preskočili in smo že na drugi strani (smeh). Pred nami je najvznemirljivejše obdobje. Na sedmem albumu veliko drugih skupin poskuša samo zajeti svoja čustva ali pa samo posneti novo glasbo, tako da lahko nadaljujejo turneje. Mi pa se želimo nadgrajevati in ustvarjati najboljšo glasbo, kot jo lahko.

Vsi člani skupine ste v njej že od svojega 15. leta, tako da ste zrasli z njo. Če bi morali to popotovanje opisati v nekaj stavkih, kaj bi rekli? Kakšno potovanje je bilo?
(Smeh) Bilo je divje popotovanje (smeh). Zelo težko se izognem klišejem pri tem odgovoru. Toda to potovanje bi lahko razdelili na tri dele. Prvi del je bil pred podpisom pogodbe z založbo. Takrat smo potovali s kombijem in nastopali povsod, kjer so nas hoteli. Igrali smo pred desetimi ali celo dvajsetimi ljudmi, toda ob tem smo najbolj uživali. Učili smo se, kaj pomeni, da si del skupine. To je zelo pomembna lekcija, ki je veliko skupin ne doživi - sploh ne s pojavom svetovnega spleta. Vsak nastop, ki ga prirediš, je danes takoj na spletu. Mi smo imeli priložnost, da smo lahko leteli pod radarjem in se učili na svojih napakah.
Drugi del našega potovanja je zaznamovalo obdobje snemanja prvih treh albumov, ko smo se učili, kako se dela v studiu, in hkrati dobili priložnost, da smo lahko potovali malce dlje od škotskih meja. Počasi smo gradili svojo bazo oboževalcev in ne morem vam opisati, kakšno vznemirjenje je vladalo, ko smo prvič leteli na Japonsko na naš prvi nastop. Tretji del pa se dogaja zdaj, ko čakamo, kaj se bo zgodilo naprej. Pripravljeni smo na vse. Radi igramo na majhnih in večjih koncertih. Na velikih odrih se počutimo udobneje in to se bo samo nadaljevalo.

Na neki točki niste bili več samo še ena škotska rokerska skupina, ampak ste vzpostavili svoje ime na svetovnem glasbenem prizorišču. Kaj se je spremenilo? Se je spremenilo prizorišče ali ste se vi podredili določenim pravilom igre?
Mislim, da je bila sprememba postopna, in nič se ni spremenilo v trenutku. Zagotovo se nismo prilagajali pravilom, da bi postali velika rokerska skupina. Samo šli smo naprej z upanjem, da se pri tem izboljšujemo – tako glasbeno kot poslovno. Za skupino je potreben čas, da se nauči, kaj lahko počne bolje, in igra pred 20.000 ali 30.000 oboževalci. Ampak nikoli nismo premišljevali, kako bi postali večja skupina, češ da moramo spremeniti slog oblačenja ali svoj zvok. Vse je potekalo naravneje.

V nekem intervjuju ste izjavili, da ste še vedno najstniška skupina. Toda kaj se je zgodilo z otrokom v vas samih?
Mislim, da je otrok še zelo navzoč v nas. To je edina skupina, v kateri smo od 15. leta. Skupaj smo odrasli, postali smo moški. Imamo več odgovornosti, toda še vedno imamo podoben odnos do sveta, kot smo ga imeli pri 15 letih. Še vedno smo mi proti svetu. Počutimo se kot tolpa, kar je zelo pomembno. Morate vzpostaviti močno ekipo in vedeti morate, proti čemu se borite. Življenje na turneji je zahtevno in morate se naučiti, kako drug drugemu varovati hrbet.

Ko ste že ravno omenili tolpo, sem se spomnila, da ste si pred kratkim omislili novo skupno tetovažo pri znanem tetovatorju Chaimu Machlevu. Lahko gledamo na te tetovaže kot poklon novemu, že sedmemu albumu?
Tako je. Vedno se odločimo za skupinske tetovaže, ko želimo ovekovečiti kakšen trenutek. Tetovirali smo se v čast prvih treh albumov, potem smo si skupaj tetovirali motiv, s katerim smo počastili naslednje tri albume. To je naš način praznovanja skupne prihodnosti. Naša življenja so popolnoma prepletena – tako v dobrih kot v slabih časih. In tetovaža ni dokončana, če vsi trije ne stojimo skupaj. Nekaj je romantičnega na tem in hkrati poudarja našo povezanost v skupini. Je res lepa tetovaža in smo zelo srečni, da nam jo je naredil Chaim. Zelo smo zadovoljni, kako se je izteklo.
Zasledila sem, da ste se med snemanjem novega albuma odločili poiskati drugačne načine, da bi vaš zvok naredili intenzivnejši. Zakaj ni več dovolj, da gradiš to intenzivnost s kitarami in distorzijami. Kako hitro lahko to postane rutina?
Vedno bomo imeli intenzivne kitare in distorzije, saj je to del naše identitete. Nismo se popolnoma odmaknili od tega. Samo poskusili smo vzpostaviti več distorzije z bobni in s tem naredili zvok kitar čistejši. Veliko bolj smo postali odprti do uporabe 'programminga' in modernejših zvokov. Hoteli smo najti način, s katerim bi naredili ustvarjanje glasbe zanimivejše, da ne bi padli v rutino.
Veliko rokerskih skupin se namreč še vedno drži klišejev, s katerimi niso naredili nobenega napredka. Čas je, da najdemo nekaj novega in naredimo rokersko glasbo spet malo bolj jezno, razburljivo in nepričakovano. Zato tudi raziskujemo nove načine, da zasolimo stvari v studiu.

Kako težko je danes rokerski skupini, ko se je spremenilo celotno glasbeno prizorišče? Prav tako ni več toliko del "mainstreama", kot je bila nekoč.
To je res. Zame se rokerska glasba vedno nagiba h glasbenemu podzemlju in nosi s sabo veliko jeze. Ljudje imajo te dni pravico, da so jezni, če upoštevamo vse, kar se dogaja po svetu. Ljudje morajo izraziti to, kar jih jezi, in morajo poskusiti spremeniti svet. To je težko skozi glasbo. Toda mislim, da ni pomembno, da je rokerska glasba na vrhu lestvic, kot je pomembno, da je v ospredju človeških poti in v njihovih mislih. Vse se dogaja v ciklih. Justin Bieber ne bo številka ena ves čas. Žal moram priznati, da ni veliko rokerskih skupin ta hip med nami, zato je morda to razlog, da žanr ni tako popularen.

Zanimivo se mi zdi, da ste našli navdih za nov zvok tudi v nekaterih hiphoperskih albumih, kot je na primer zadnji A$AP Rockyja, kjer glasbena podlaga še daleč ni delo glasbil, ki bi bila v celoti odigrana v živo. Kaj je bil tu za vas navdih?
Zanimiv se nam je zdel samo zvok. Pri skladbi LSD nam je bil zelo všeč, kako sta navzoča samo bas in kitara, toda s tem zapolnita celo sonično paleto zvokov. Res je, da ni prisotnih toliko pravih glasbil, toda to po mojem mnenju ni pomembno. Ne smeš se omejiti na akustično kitaro in tamburin. Dobro je, da uporabljaš vso opremo, ki ti je na voljo. Tudi Kanyejev album Yeezus je imel podoben vpliv na nas. Kanye se nam zdi zelo zanimiv lik – ne toliko po dejanjih v resničnem življenju kot zaradi glasbe, v kateri je jezen, in mislim, da je to izraženo tudi v zvoku. Mi bomo vedno ostali fantje, ki bodo nastopali zgoraj brez, s kitarami okoli vratov, toda to še ne pomeni, da ne smemo jemati navdiha pri drugih oblikah glasbe.

Joey Cape v enem izmed svojih besedil izpostavi, da smo vsi sestavljeni iz polomljenih delcev v skladbi Broken Parts, ki jo je posnel kot del skupine Lagwagon. Kakšna terapija je bila za vas snemanje Ellipsisa?
Pomaga, da nisi sam, ko imaš vsega dovolj. Tudi drugi ljudje preživljajo težke čase, tako kot smo jih mi, ampak smo vedno s pomočjo prijateljev preživeli vse prepreke. Pomembno se je zavedati, kako so pomembni prijatelji in družina. Na albumu se seveda pojavijo temačni deli, toda vsebuje tudi veliko pozitivnih strani in upanja. Veliko premišljujemo, kako bi lahko bile stvari boljše. Album ima jin in jang, a prevladuje svetlejša plat.

Prvič prihajate v Slovenijo. Nastopili boste v klubskem prostoru Kina Šiške. Kakšen izziv so za vas še neraziskana področja in nova občinstva?
Zagotovo je izziv, ker moramo na vsakem nastopu dati vse od sebe, pa naj bo pod vami sto ali tisoč ljudi. Želimo pustiti dober vtis pri vas in poskrbeti, da bodo vsi uživali. V manjšem prostoru se lažje povežeš z ljudmi, saj jih lahko gledaš v oči. Zelo se veselimo nastopa pri vas in vedno je razburljivo, ko prideš v državo, ki je še ne poznaš. Dobiš priložnost, da jo raziskuješ. Zagotovo nastop ni manj pomemben kot na velikem festivalu. Res komaj čakamo, da pridemo.