The Tide, tisti kranjski bend, ob katerem počasi ni več treba v isti sapi razlagati, da so druga skupina kot Tide, z jutrišnjim dnem v svet spušča svoj tretji studijski album. Po Love & Trust (2006) in Kings of the Hill (2010) tudi Landings nadaljuje tradicijo indie melodike, prepoznavne po bogatem vokalu frontmana Tomaža Štularja, besedil v angleščini in vizualno dodelanih videospotov.

Obenem pa so The Tide tudi skupina, ki je o promociji in podajanju glasbe vedno znala razmišljati izven ustaljenih okvirov: če so denimo pri prejšnjem albumu oboževalcem ponujali možnost oblikovanja unikatne naslovnice ploščka na spletni strani, kjer so ponujali tudi brezplačni "dolpoteg" vseh pesmi, so ti časi zdaj mimo. Iz načelnih razlogov nočejo prispevati k razvrednotenju kulture, pravijo, in sadov svojega dela razdajati brezplačno.

Svojo energijo tako zdaj usmerjajo v neklasično obliko promocije v živo: Landings bo jutri zaživel skozi zgodbo "pristankov" na različnih koncih Slovenije, ki se bodo vrstili od jutranjih ur na Valu 202 do poznopopoldanskega koncerta v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Več o dogajanju, ki ga boste lahko spremljali tudi na MMC-ju, boste izvedeli tukaj.

O novem albumu, prihodnosti benda in njegove glasbe, o koncertni kulturi Slovencev in še čem smo se pogovarjali s pevcem Tomažem Štularjem in basistom ter spremljevalnim vokalistom Dejanom Ostermanom.

Novemu albumu je naslov Landings. Beseda asociira na zaključek neke poti, prihod na cilj ali pa vrnitev domov. Ste naslov izbrali s kako simboliko v mislih?

Tomaž Štular: Landings aludira na rojstvo vseh idej, ki so se nam porodile v procesu nastajanja in na koncu "pristale" na albumu. V mislih smo imeli konkreten, hipen trenutek pristanka, in ne daljšega procesa. Plošča v svojih besedilih nima ene same rdeče niti ali širše zgodbe; v resnici je vsak od devetih oz. dvanajstih komadov zgodba zase. Devet zgodb, devet pristankov.
Dejan Osterman: Pri besedi "Pristanki" je lepo to, da si jo lahko vsak razloži na svoj način.

Spomnim se, da ste delček novih pesmi predstavili junija lani na koncertu v Kranju, in da je bilo takrat govora o tem, da album izide oktobra. Zdaj je točno eno leto kasneje. Je bil razlog za ta zamik na vaši strani, ste sklenili izpopolnjevati material, ali pa je šlo za kakšen logistični zaplet?

DO: Album je bil zaključen in posnet že konec lanskega avgusta. Izid smo najprej na pomlad in nato s pomladi na jesen prestavili ravno zaradi dogodka, ki ga v petek pripravljamo v sodelovanju z Valom 202. Zdelo se nam je, da morda lahko počakamo eno leto.

Zaradi promocijskega koncerta od izidu?

DO: Ja, želeli smo si, da bi bil nekaj posebnega, in ne samo obvestilo za javnost, da je nov cd pač dosegljiv.
TŠ: Smo pa tokrat tudi prvič poskusili, to kar v svetu bendi delajo že nekaj časa: najprej smo izdali tri single, tri med seboj relativno različne pesmi, in tako na nek način dalj časa podaljševali promocijo ob izidu albuma. Sicer imaš časa tisti mesec po izdaji albuma, ko se o tem govori, potem pa je konec. Tako pa s postopnim izdajanjem pesmi in koncerti album na nek način živi že eno leto.

Petkova premiera albuma bo - po napovedih sodeč - kar spektakularen dogodek. Se je njegov koncept razvil iz samega naslova, iz razmisleka, kako te "pristanke" dobesedno ponazoriti?

DO: Tako nekako. Najprej je bil naslov in nato razmislek, kaj bi v zvezi z njim lahko naredili.
TŠ: Razmišljali smo, kako bi lahko celoto zapakirali v zgodbo z več postajališči. Imeli smo več različnih scenarijev, kako bi zadevo speljali, in na koncu v pogovoru z Valom 202 prišli do KSEVT-a v Vitanju. Prve ideje so bile še veliko bolj velikopotezne, a smo se jim morali na koncu zaradi logističnih preprek odpovedati. In ne, ne morem povedati, kakšne so bile, ker jih bomo nekoč morda še vseeno uresničili! (Smeh.)

Razumem lahko nastop v radijskem studiju, na letališkem terminalu in v muzeju, ampak kako pa človek nastopa v letalu? Nameravate dobesedno igrati v letalu, medtem ko bo to v zraku?

TŠ: Točno tako, gre za petje v letalu. Ivo Boscarol nam je bil sicer pripravljen odstopiti štiri jadralna letala, da bi vsak od nas istočasno igral v svojem; tako bi vsi skupaj eno pesem odigrali v zraku. Zapletlo se je spet pri tehnični izvedbi: RTV ni imela na razpolago dovolj opreme, da bi lahko imeli štiri oddajnike, štiri frekvence, in tako dalje. V petek bom tako jaz v zraku odpel, kar bosta Janez in Drejc (kitarist Janez Šter in klaviaturist Drejc Pogačnik, op. n.) igrala v hangarju. Pesem Higher smo za to priložnost predrugačili v akustično različico. Pred tem bomo v radijskem studiu odpeli dva komada, na Brniku še dva in na koncu v KSEVT-u še preostalih pet; skupaj bomo tako v živo čez dan odigrali cel album.

Glede na to, da je tu nov album, verjetno počasi razmišljate tudi o nastopih oz. se dogovarjate zanje. Lani ste rekli, da se "vam kaj dogaja ravno dovolj pogosto, da ostajate pri življenju." Ampak vseeno: kaj je za tak bend logičen naslednji korak, kar se tiče nastopnja? Nastopili ste v Izštekanih, na TV Slovenija, na večini pop-rock festivalov. Če ne mislite poskušati s Slovensko popevko, Evrovizijo ali pa nastopanjem na križarjenjih in absolvetih, si težko predstavljam kake neosvojene cilje, kar se koncertiranja pri nas tiče. Kakšen je tisti vzgon za naprej?

TŠ: Klubska scena je v Sloveniji mrtva in na ta način turneje pri nas ne moreš speljati. Vseh festivalov gotovo še nismo obredli, in upam, da bo naslednje poletje še kakšne priložnost za večje odre, za katerebomo lahko sestavili malo bolj festivalski repertoar.

Sicer pa mislim, da je počasi čas, da se publiki začne glasbo predstavljati še kako drugače kot v klubih, na bolj oseben način – denimo desetim, petnajstim ljudem na posebej izbrani lokaciji. Poiskati bomo skušali prostore, ki sicer imajo nek stik z liričnostjo, umetnostjo, a niso klubi. Govorim o knjigarnah, antikvariatih in podobnem. Vem, vsi bendi zdaj delajo akustične različice svojih komadov, boste rekli, ampak mi bi radi nastope spravili na tako osebno raven, da se bo poslušalec počutil kot del benda in ne kot del občinstva. Poleg bo sodila tudi posebna izdaja albuma, ki jo bodo vizualno opremili Kitsch Nitsch in fotografije Janija Ugrina, ki nas spremlja med projektom Landings.

Torej stremite k manjšemu, ne večjemu?

DO: Stremimo že k večjemu, a za kaj takega ni možnosti. Pa smo se odločili, da bo prišla gora k Mohamedu, če Mohamed noče h gori. Ljudje so dandanes manj pripravljeni hoditi na koncerte, na katerih gre bolj za glasbo in manj za "žur".
TŠ: Občutek imam, do so prenasičeni vsega. Če ne gremo nekam pit, je brezveze, je prevladujoče stališče. Naši poslušalci, ki imajo praviloma nad 20 in tudi do 40 let, imajo družine in druge obveznosti in niti ne hodijo več toliko na koncerte. Koncert bi moral biti tako kot kino: da greš lahko po njem še nekam na pijačo.
DO: Nismo tiste vrste bend, ki bi ob enih zjutraj še "držal pokonci" publiko.
TŠ: Je pa to tudi stvar kulture. V tujini greš s spočito glavo na koncert, ki se začne ob napovedani uri, se konča ob desetih in imaš potem še naprej lahko lep večer. Pri nas se ga pa vsi že doma napijejo, pridejo na koncert do konca utrujeni in grejo domov mačkasti. Zato bi se mi zdelo zanimivo, glasbo predstavljati ob drugačnih urah. Če zvočno jakost spustiš na oseben nivo in ob desetih zjutraj igraš v antikvariatu, naslednjič pa ob dveh popoldne, bodo ljudje glasbo glede na uro sprejeli drugače. Ne vem, če bomo ravno eksperimentirali, me pa zanima, kakšen bo odziv.

V našem prvem intervjuju smo se bolj v šali kot zares pogovarjali o morebitnih vplivih U2 na vašo glasbo. Tokrat se zdi, da pesem Echoes In Shoes stopa v dialog s Franz Ferdinand oz. posredno nagovarja njihovo uspešnico Do You Want To. Kakšno glasbo ste poslušali med nastajanjem albuma, če sploh kakšno, in bi lahko govorili o kakšnih vplivih?

TŠ: V tej zgodbi – The Tide – nas je pet in vsak je vanjo vnesel svoj vpliv. Sam poslušam Nicka Cavea, ampak to že od nekdaj. Za album smo izbrali bolj mirne pesmi, ker smo le hoteli miren Pristanek … Če smo z albumo Kings of the Hill pokušali pokazati, kako divji smo lahko - kolikor je to v okviru naše glasbe sploh mogoče - je tokrat obratna situacija.
DO: Nekateri komadi nastanejo iz "jammanja", in Echoes In Shoes je bil eden od takih. Takrat se ti podzavesti seveda vrtijo različn pesmi in trendi, in kaj gotovo pride tudi na dan. Na vsaki plošči so gotovo kaki trenutni vplivi, ne počnemo pa tega nikoli namerno. Na prvem in drugem albumu se gotovo sliši tudi rahel coldplayevski ton, ker smo bili takrat nad njimi navdušeni.
TŠ: Enako velja za komad Roll The Dice. Čeprav je nastal v času, ko je bil popularen val rahlo country in etno glasbe, je na albumu osamljena izjema. Zdel se nam je ravno dovolj posrečen, da si je zaslužil mesto na albumu, to je pa tudi vse.

Ima novi album kak singel, ki bi bil po vašem mnenju lahko tako "velik", kot je bil Your River Wild?

TŠ: Tudi o tem sem razmišljal. Little Love Pretender se mi zdi izredno lep komad, za naslednji videospot pa bi ibral Matrix World, ki se mi zdi malo bolj udaren.
DO: Če bi vprašali vsakega od članov benda, bi vsak izpostavil kak drug komad. Tako je bilo tudi s prejšnjimi albumi; singli so bili vedno izbrani precej spontano. Na pesem Your River Wild na primer sploh nismo pomislili, pa si jo je izbral režiser videospota Miha Knific. Težko je v naprej reči, kateri komad bi bil najbolj primeren za singel. Tisti, ki je najbolj všeč nam, občinstvu potm ponavadi ni.

Sta pa na album vključena tudi dva remiksa. V luči tega, o čemer smo se ravno pogovarjali, torej ne moremo sklepati, da imate zanju neke silne klubske ambicije?

TŠ: Tokrat smo v proces nastajanja plošče prvič vključili še "šesto uho", Matjaža Morausa Zdešarja, ki je album tudi zmiksal.
DO: Skozi svoj miks je uspel našo glasbo interpretirati na malo drugačen način. Za drugi remiks smo prosili Alda Ivančiča, ki se je prav tako prijazno odzval. Sicer je pa želja po remiksanju naše glasbe v malo bolj elektronsko smer v nas vedno bila, a je nikoli nismo uspeli zares konkretizirati.
TŠ: Všeč mi je tudi, da se album začne in zaključi z različicama istega komada, Lay Me Down. Po zaslugi Aldovega remiksa zgodba ostane na koncu malo bolj odprta, v zraku. Original poznaš, reimks pa črta besedilo – Kaj je zdaj torej res in kaj ni? Ne vem, morda se s tem odpira tudi vprašanje, kam bo šla glasba The Tide v prihodnosti. Ne ravno v elektroniko … morda pa tudi.

Ta album je, kot ste razložili lani, v večji meri sad skupnih naporov kot prejšnja dva.

DO: Če sta bila na začetku ustvarjalno jedro benda Drejc in Tomaž ter do neke mere jaz, se je to že pri drugm albumu počasi začelo "popravljati". Zdaj je vse, kar nastane, sad skupnih naporov, čeprav so osnovne vokalne in glasbene ideje še vedno bolj delo Drejca in Tomaža. Eden drugemu zdaj puščamo več svobode in aranžmaja nikoli ne zabetoniramo dokončno. Zaradi tega je ustvarjalni proces sicer malo bolj naporen in napet – usklajevati je treba želje petih ljudi – je pa zato tudi rezultat malo drugačen. Več potegne iz tega, kar smo.
Skozi bend poskušamo rasti, in morda je tudi zato prišlo do tega, da smo letos po desetih letih zamenjali enega od ustanovnih članov skupine. Razšli smo se z bobnarjem Martinom Pogačnikom, dobili pa Boštjana Gradiška, ki bo z nami ustvarjal v bodoče.
TŠ: Na začetku procesa ustvarjanja vsakega albuma imamo kakšnih 60 idej, iz katerih moramo nato izluščit tiste uporabne. Sam postopek izbiranja stvari, ki bodo funkcionirale, je res dolgotrajen. Nekatere pesmi ne zaživijo niti potem, ko smo jih že dvajsetič predelali, in na koncu izpadejo iz izbora. V predalu imamo še na kupe starih pesmi, ki pa po moje tudi za kak bodoč album ne pridejo v poštev. Vedno se je treba premikati naprej in če se nas vseh pet ne najde v komadu, ta ne zaživi.

Menjava enega od članov osnovne postave torej v temeljih pretrese cel bend.

DO: Gotovo to ni majhna stvar. Če sem čisto iskren, trenutno še ne vemo, kako bomo v prihodnosti funkcionirali. Gotovo bodo stvri malo drugačne, kot so bile doslej, in vsi upamo, da bodo še boljše.

Tematsko se zdi, da rdeča nit albuma ostajajo medčloveški oz. partnerski odnosi. Se pa zdaj na trenutke odmikate tudi v smer družbeno-kritičnih tematik, npr. v pesmi Matrix World.

TŠ: Pri tej pesmi sem imel pred očmi jasno podobo jezdecev, ne vem, zakaj (Riders of time left us behind, op. n.). 24 miles above we saw a spaceman ready to jump je referenca na Felixa Baumgartnerja in tudi sicer sem hotel uporabiti čim več številk, jih zaviti v nekakšno kodo … Še bolj pa moj osebni pogled na družbo ponazarja Echoes in Shoes. Tak tip sem, da ponavadi ne silim v družbo in nočem biti tam, kjer je gneča. O tem govori ta pesem. Kot posameznik nočeš biti del sistema in ubiraš svojo pot, po drugi strani pa je človek družbeno bitje in bo vedno začel graditi nove sisteme, iz katerih bo prej ali slej kdo hotel izstopiti, in tako dalje.
Komad Little Love Pretender pa je nastal, ko sem neke noči blodil po Kranju, ki je vse bolj zaspano mesto, in očitno je bilo v zraku nekaj prijetnega.

V zadnjem letu ste postali oče. Je to kako vplivalo na ustvarjalni proces?

TŠ: Na album Landings ne, ker je nastal že pred tem. Danes pa ob šestih zjutraj malemu igram svoje komade, malo pojem v slovenščini, malo v anglečini, on me posluša in imava se super. Premišljujem o tem, da bi se enkrat v prihodnosti morda posvetil tudi slovenskemu jeziku oz. pisanju pesmi v slovenščini. Bo pa to dolgotrajen proces, v katerem se moram še najti. V zraku in odprto je tudi, ali bi the Tide to sploh počeli z mano.

Torej ne izključujete možnosti samostojnega projekta?

TŠ: Seveda ne. Enkrat bi si želel narediti tudi to. So določene stvari, ki bi preveč odstopale od tega, kar pomenimo The Tide.
DO: Če se ne najdemo v glasbi vsi, ne more delovati. Nikoli nismo delovali kot spremljevalni bend oz. Tomaževi plačani spremljevalci. Kdorkoli od nas ima določene ambicije, si lahko da duška s samostojnimi projekti. Drejc ima na primer cel kup idej, ki nimajo prostora v tej skupini, in redno dela samostojne izlete.

Obiskovalcem sobotnega koncerta v SiTi teatru boste za ceno vstopnice podarili še album. Je to reakcija na dejstvo, da v času spletne kraje glasbe tako ali tako nima smisla računati na silno prodajo fizičnih ploščkov? Boste ponudili digitalni download na svoji strani, kot ste to počeli s prejšnjimi albumi? Tomaž, če prav razumem, ne podpirate tega, da glasbeniki svoje albume razdajajo brezplačno?

TŠ: Svojo glasbo smo na spletni strani brezplačno ponujali že od leta 2004, ko se je ta trend pojavil; Love & Trust si je preneslo kakih pet tisoč ljudi. Ampak s temi .zip datotekami glasba izgublja vrednost in kvaliteto, kar se mene tiče. Teh pet tisoč "dolpotegov" ne pomeni, da boš na svojih koncertih videl tisoč ljudi - točno toliko jih bo, kot bi jih bilo sicer. Pri Kings of The Hill smo pravila spremenili v toliko, da smo od ljudi zahtevali brezplačno registracijo, torej to, da nam pustijo svoj elektronski naslov. Takrat je bil album snet samo še štiristokrat.
Ta pristop smo pustili za seboj in danes sem mnenja, da je glasbo treba ceniti. Če je Gramatik rekel, da glasba ni parfum, sam mislim, da je točno to. Pet članov benda je v izdelek vložilo ogromno dela in prav je, da se ga ceni. Že tako je kultura dovolj razvrednotena, zdaj naj pa še sami pljuvamo v lastno skledo? Na tem svetu ni nič zastonj – razen očitno glasbe in filmov, ki jih vsi brezplačno snemamo s spleta.

DO: Prepričani pa smo, da bodo vsi, ki si našega albuma ne bodo mogli ali hoteli privoščiti, našli pot do njega na spletu. Danes se temu ne moreš izogniti, ampak ne nameravamo pa ljudem več pomagati.
TŠ: To, da nekdo podpiše pogodbo, kakršno so U2 nedavno sklenili z Applom, se mi zdi razvrednotenje glasbe in na nek način grda poteza. Še dodatno rušijo nekaj, kar je v tej kulturi že tako ali tako zlomljeno. Zdaj se pa ljudje pritožujejo, da imajo kar naenkrat na računalnikih album U2-jev in ga skušajo vrniti.
DO: Nastopili so časi, ko se bo treba odvaditi zastonjkarske kulture. Pa ne zato, ker bi si kot ustvarjalci želeli bajno zaslužiti – bi si pa želeli neka sredstva, s katerimi bi lahko ustvarjali naprej.