Nekdanji bobnar skupine Dream Theater je na novo našel svoje mesto na glasbenem zemljevidu, ko je združil svoje moči z nekdanjima članoma skupine Mr. Big, baskitaristom Billyjem Sheehanom in kitaristom Richiejem Kotznom (ta se je le nekaj časa kalil v skupini), v "superskupini" The Winery Dogs.

"Z njima sem moral začeti znova. Čeprav sem zelo ponosen na obdobje Dream Theatra, ne morem tega početi vse življenje. Tudi vi ne morete v restavraciji vse življenje naročati enake hrane," je pojasnil Portnoy.

Na odru ohranjajo "stari zvok" rocka in svoje virtuoznosti na instrumentih združujejo v celoto tako, da še vedno dajo vtis, kot da so del celote in ne le zbirka treh posameznikov z odmevnimi imeni.

Več o svojem življenju in ustvarjanju v skupini The Winery Dogs sta v pogovoru za MMC povedala Sheehan in Portnoy.

Billy, znova v Sloveniji. Morda štejete vaše obiske tu?
BS: Ne spomnim se, s kom in kdaj sem že bil tu, ampak vem, da sem bil že nekajkrat (smeh). Ko ste ves čas na turneji, si je težko zapomniti vse.

Veliko ljudi zavida življenje glasbenikom, kot ste vi – torej vsa potovanja, nastopi, spoznavanje novih ljudi. Malce preseneti izjava: "Ne spomnim se."
BS: Ko veliko igraš, si nekatere stvari zapomniš, druge pa ne. Nikoli si ne zapomnim imena hotela, v katerem sem nastanjen, s katero letalsko družbo letim, kdaj se začne koncert, kako se imenuje prizorišče, koliko stanejo vstopnice … Ker se s tem ne ukvarjam. Jaz pojem in igram. Načeloma se spomnim vsega, ampak včasih potrebujem kakšen namig, da mi začnejo delati možganske celice. Srečen sem, da sem lahko toliko igral, ampak spomin mi malce peša. So glasbeniki, ki si zapomnijo vse. Jaz pa sem tako osredotočen na nastop, da se včasih sploh ne zavedam, kje sem.

Kaj vzbudi vašo pozornost?
BS: Majhne stvari. Včasih pride kdo do mene po nastopu in se po petih letih tega še vedno spomnim.

Prvič ste v Sloveniji s The Winery Dogs. Označujejo vas za 'superskupino', toda večina glasbenikov, ki pristane v takšnih skupinah, ne mara takšnih oznak. Kako je v vašem primeru?
BS: Ne moti me, da nas tako označujejo, ne morem jim preprečiti. Ampak mi ne gledamo tako: smo samo trije fantje. In če bi bila to naša prva ali deseta skupina, bi nanjo gledali enako. Mike na bobnih, Richie na kitari in jaz na basu smo se zbrali samo zato, da bi igrali. Mislim, da je to dobra zmes, in všeč so mi skupine s tremi člani.

Zakaj?
BS: Vse je lažje. Matematika se ne izide, toda s tremi člani v skupini je 75-odstotno lažje igrati kot s štirimi. Pa bi moralo biti le 25-odstotno. Lažje se je gledati na odru. Gledam samo dva fanta. Vedno imam lahko oba na očeh. Pri štirih na odru je težje nadzorovati vse. Vedno mi je bil bolj pri srcu trio. Vsi smo igrali že v različnih sestavah. Nekatere so bile zelo drugačne od The Winery Dogs, druge podobne. In vsi smo našli svoj dom v tej skupini. Kot glasbeniki imamo priložnost, da malce ogrejemo svoje roke in prste ter ustvarjamo nove skladbe. Po drugi strani pa je to priložnost, da se predstavimo kot skupina, ki igra skupaj, in ne kot trije solisti. In to je nekaj, kar druge 'superskupine' nimajo. Drugje so samo posamezniki, ki se znajdejo skupaj na odru. Mi pa smo res skupina. Opazujemo drug drugega. Richie gre naprej, jaz se umaknem, Mike gre naprej ... Vsi smo zelo interaktivni, in to ni odlika 'superskupin'. Po navadi so le združba zelo znanih glasbenikov, ki so skupaj še bolj znani. A z nami ni tako. Zelo smo srečni, da se naši načini igranja zelo ujemajo.
MP: To je zaradi Billyjeve baskitare (smeh). Zvok njegove baskitare je tako bogat, da jo lahko odnesemo samo s tremi instrumenti na odru.

Mike, kako se ujamete s tema dvema fantoma?
MP: Uf, odnosi so tisočkrat boljši kot tisti v moji prejšnji skupini. Kot prvo, samo trije smo (smeh). To pomeni več prostora na avtobusu (smeh). No, in v zvoku glasbe. Billy in Richie sta super fanta. Med nami je izjemna kemija. The Winery Dogs so seveda čisto druga zgodba, kot sem jo živel z Dream Theatrom. To je veliko bolj preprosto. Skladbe so krajše. Vsi pojemo …

Lahko rečemo, da so skladbe bolj popovske?
MP: Mogoče. Bolj je neposredno. Tudi sam igram na manjši komplet bobnov. Za nami je neverjetno prvo leto.

Pogrešate kaj svoje dni kot zvezda metalske scene?
MP: Ne pogrešam članov ali glasbe Dream Theatra, ampak pogrešam njegov mit. Pogrešam, kar sem pomagal graditi 25 let. Pol svojega življenja sem pomagal graditi skupino, da ima danes tako veliko bazo oboževalcev in varno finančno zaledje. Toda veliko srečnejši in zadovoljnejši sem v The Winery Dogs. Z njima sem moral začeti znova. Čeprav sem zelo ponosen na obdobje Dream Theatra, ne morem tega početi vse življenje. Tudi vi ne morete v restavraciji vse življenje naročati enake hrane.

Kako to, da s The Winery Dogs ohranjate tisti zvok stare šole?
MP: Skupino smo zgradili po vzoru 'power' triov iz 70. let prejšnjega stoletja, kot so Cream in Jimmy Hendrix, celo Led Zeppelin in The Who. Nekako smo želeli ta zvok stare šole. Toda vsi trije temu zvoku dodajamo moderen način igranja. Je zvok stare šole z igranjem iz nove šole. BS: Ni namerno. Kar zgodilo se je. Razlog je v tem, da igramo in nastopamo, kot so včasih stare skupine. Mislim - ker sem starejši –, da je to edini pravi način. Seveda v umetnosti ni prav ali narobe. Spomnim se, kako so Beatli ob ustvarjanju novih skladb v studiu spraševali drug drugega: "John, se ti to zdi v redu?" Danes pa so glasbeniki v svojih sobah, ustvarjajo glasbo v programu Pro Tools in jo pošiljajo po elektronski pošti. Včasih je treba tako početi, toda glasbeniki, ki so skupaj in ustvarjajo skupaj, so postali redkost. To sem pogrešal, in zato smo se tako lotili našega snemanja.

Potrebuje 'superskupina', kot je vaša, posameznika, ki izstopa?
MP: Mislim, da nihče izmed nas treh ne izstopa, ni vodja. Pri Dream Theatru sem bil to jaz. Hodil sem med ljudi, se pogovarjal z njimi in novinarji. V The Winery Dogs pa imamo vsi različne značaje. Richie – čeprav je pevec – je verjetno najtišji izmed nas treh. Velikokrat na odru primem za mikrofon in se pogovarjam z občinstvom, ker je to v moji naravi. Richieja pa to ne moti. On je zelo umirjen fant. In nočemo, da bi bil nekaj, kar ni.

Billy, ste glasbenik, ki igra baskitaro in poje. Vem, da imajo nekateri kar nekaj težav pri tem. Kako je v vašem primeru?
BS: To počnem že dolgo, tako da ni tako težko. Poznam pa zelo slavnega baskitarista v ogromni skupini, ki poje glavni vokal in ki mi je povedal, da mora pred turnejo pošteno vaditi. Včasih je koordinacija med igranjem in petjem zelo zahtevna. Nekateri so rojeni talenti. Izjemen bluzkitarist Rory Gallagher je takšen primer. Pri njem se je zdelo, da govori, medtem ko igra. Neverjetno. Če igram kitaro, lahko pojem cel dan. Toda ko se lotevaš strun posamezno, je težko. Kitaristi igrajo in pojejo po istih notah. Zdaj pa poskusite peti po drugih notah, kot jih igrate (smeh) – to počnemo baskitaristi.

Kdo je tisti vaš prijatelj? Lemmy?
BS: Geddy Lee.

Kako je, če si "podporno" društvo bobnarju, kot je Mike Portnoy?
MP: Super. Z Mikom se veliko spogledujeva in imava trenutke, kjer se spogledava in si rečeva: "Vau, to si naredil." Kar ujeta sva v trenutek. To se zgodi med mano in vsemi bobnarji. Prvo navodilo, ki sem ga dobil pred učenjem igranja na baskitaro, je bilo, da moram vedno igrati z bobnarjem. To je osnova mojega igranja. Mike je bolj dejaven in zabaven bobnar. To mi je zelo všeč, ker mi predstavlja izziv. Včasih se umaknem, včasih počnem isto stvar kot on, včasih se izmenjujeva. Zelo je zabavno. To je najin že tretji skupni projekt in veliko sva že skupaj igrala. Več kot igraš skupaj, bolje se poznaš. Sva že kar pod hipnotiziranim vplivom.

Kako dobro pa se poznate v zasebnem življenju? Poznamo namreč skupine, ki se združijo le na odru. Koliko je dejanskega druženja med vami?
BS: Na srečo se lahko precej družimo v tej skupini. Bil sem že v skupinah, ko to ni bilo mogoče in ni bilo zabavno. V skupini je začetek konca, ko se člani ne morejo več družiti med sabo. Bil sem že v skupinah, ko se nismo mogli družiti že od začetka. To je bilo težko. In žalostno. Na srečo pa je tu drugače. Imamo različna zanimanja, toda drug drugemu se zdimo zanimivi. Richie me ves čas kaj sprašuje in tudi izjemen je kot sam svoj mojster – vse popravi. Če želim vedeti kaj o glasbi ali filmu, vprašam Mika, ki je prava enciklopedija. Toda glasba je na prvem mestu. Lahko pretrpim vsa naša nesoglasja, samo da bi omogočil predstavo, ki jo je plačal obiskovalec pod odrom. Včasih pa ne gre.

Mike, od kje ta strast po raziskovanju glasbe in filma?
MP: Že od malega imam obsesivno-kompulzivno motnjo glede zbirateljstva. Moral sem imeti vsako ploščo Beatlov in Led Zeppelinov. Moral sem imeti vse albume in vedeti za vse skupine, kdo je v njih igral. Podobno je s filmi in serijami. Sem oboževalec. Če pogledam občinstvo in vidim med njimi goreče oboževalce, ki imajo tetovaže z mojim motivom, jih razumem. Ker se vedem enako. Na levi roki imam tetovažo v poklon Stanleyju Kubricku, na levem ramenu Johnu Lennonu ... Razumem in lahko se poistovetim s svojimi oboževalci. Enako se vedem.

Katere TV-serije zdaj obsesivno spremljate?
MP: Vse tri najljubše vseh časov, ki sem jih, so nehali snemati. To so Skrivnostni otok, Sopranovi in Kriva pota. Zdaj pa spremljam Sinove anarhije, Žive mrtvece in Oglaševalce.

Če bi imeli to možnost, koga bi spustili v skupino?
BS: Uf … Mislim, da bi bil klaviaturist, kar je zelo bluzovsko razmišljanje. Toda moral bi znati vse. Vendar imam poseben pedal, s katerim igram vse klaviature, torej je poskrbljeno tudi za to. Tu je naš četrti član (pokaže na svojo nogo, op. a.). Mr. Big. Velikosti 47, če že vprašate (smeh).