DNA D, kakor so naslovili nov izdelek, je zmes zvokov, ki so zaznamovali jugoslovanski rok v 80. letih prejšnjega stoletja, in neposrednih besedil. "Glede na pristop k snemanju, je to res projekt, s katerim nismo naredili koraka vstran, ampak nazaj," je v pogovoru za MMC pojasnil pevec in kitarist skupine Tomislav Jovanović - Tokac.

Komur so se dolenjski rokerji prikupili z ljubezenskimi besedili in rokerskimi serenadami, bo razočaran ali presenečen. Vmesne poti ni in tega se zavedajo tudi člani skupine. Enajst skladb, kot jih prinaša nov album - tri izmed njih so sicer že znane (Kozlam in Kurbin sin vsaj z besedili in priredba Lep dan za smrt) - zdrvijo hitro do konca. "To je posledica tega, da si za razmislek nismo vzeli več kot deset minut," je dejal pevec.

Album so v živo prvič predstavili na istem mestu, kot so začeli popotovanje s Tiho - v Orto baru, kjer se je hkrati z njihovim koncertom začel tradicionalni Ortofest, ki bo trajal vse do konca meseca.

Cel pogovor s Tokcem in nekaj utrinkov s koncerta najdete spodaj.

Kakšen je DNA Dan D?
DNA je vrnitev h koreninam oz. vpogled v to, ali smo se kaj spremenili v petnajstih letih delovanja. Glede na pristop k snemanju, je to res projekt, s katerim nismo naredili koraka vstran, ampak nazaj. Ploščo smo posneli zelo hitro – v našem prostoru za vaje smo si vzeli pet minut za razmislek in pet minut za izvedbo. Brez tehničnih nadgradenj: nismo uporabljali nobenih posebnih zvokov. Samo vključili smo ojačevalce in odigrali – z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. S tem smo želeli preveriti, ali je v bistvu ostalo še kaj nas. In tako je prišel DNA.

Ne morem se znebiti občutka, kot da gre za neke vrste preobrazbo iz umirjene akustike spet v pank. Koliko me občutek vara?
Je. Ampak to je le del ene zgodbe. Je prvi del plošče, drugi pride novembra in bo precej drugačna, kot je ta. Vse moči smo vlagali v novembrski del in na poti se je nenadno zgodila ta plošča. Nekaj nam ni dalo miru, zato smo naredili njegovo nasprotje. Naredili smo malo drugače, malo obarvano pankersko, z vplivi 80. let prejšnjega stoletja, nonšalantnostjo, ki danes manjka. V ploščo niso vložene vse sile, ampak po načinu kot včasih: če si imel kaj povedati, si to naredil relativno hitro.
Zakaj vrnitev nazaj? Ker je težko povedati kaj novega? Ker so to preverjeni načini?
Vsaj zdi se nam, da bo novembrska plošča drugačna - tako za nas kot za razmere v glasbi pri nas. Vrnitev je bila spontana. Nekaj, kar smo želeli na novo odkriti v nas samih. In se neizmerno zabavamo ob tem. To je pomembno: da je zabavno in ni obremenjajoče.
Kako to, da sta skladbi Čuti se kot konec sveta in Rekli so dobili električno različico in sta zdaj znani kot Kozlam in Kurbin sin?
Najprej sta bila električna, ampak se je vmes zgodil Tiho, tako da sta zaživeli kot akustični skladbi. Ves čas je bila želja, da ju naredimo v električni različici. Naredili pa smo relativno hitro in veselje, da smo to spravili v elektriko, je veliko. Ali je dobro ali ne, pa bodo ocenili drugi.
Če ostaneva pri skladbi Kurbin sin … Njen naslov je sprožil kar nekaj neodobravanja. Pozneje je – že v akustični različici – postal Rekli so. Zakaj izzivanje?
Tako na drug način označimo grdega brata. Drugi brat bo na novembrski plošči, ampak ta zdaj je bolj umazan, bolj neposreden … In tudi Kozlam je bil na akustičnem albumu Tiho je bil znan kot Čuti se kot konec sveta. Neposredne besede, ki bolj ponazarjajo ti dve pesmi, so zdaj izpostavljene.
Odrešitev in Solze z neba sta samo dve skladbi, pri katerih se igrate z biblijskimi motivi. Zakaj?
Takšen je bil moj navdih. Res je, da gre za biblijske motive, ampak predvsem bo morda izpadlo provokativno pri vernih ljudeh. Toda gre za moje razmišljanje o svetu, v katerem živimo, in o stvareh, ki so preveč pomembne za nekatere, za mene pa premalo.

Odrešitev zveni kot minuta in 21 cerkvenega panka.
Mislim, da je besedilo precej kritično. Je poduhovljeno besedilo, ampak ne poudarja cerkvenih motivov, temveč duhovne. Želeli smo narediti čim hitrejšo pesem – kolikor hitro lahko pridemo do konca skladbe. V novembrski različici se bomo trudili, da bo dolga vsaj deset minut.
Vse je neposredno, vse je hitro. Je to posledica, da ste toliko časa preigravali akustiko?
To je posledica tega, da si za razmislek nismo vzeli več kot deset minut. Če bi si ga vzeli več, bi bolje zgradili kompozicijo. In na srečo nam je bilo to onemogočeno, saj smo delali samo po intuiciji. Tako so nastale skladbe, pri katerih najdaljša traja dve minuti in pol.

Kako to, da se je spremenil vaš odnos do lirskega subjekta? Tu imam v mislih skladbo Ona sanja, ki govori o odhajanju, medtem ko so vaše prejšnje skladbe večinoma – ko je bil v igri ženski subjekt – govorile o zapeljevanju.
Nisem se obračal neposredno "njej", ampak je zgodba, ki jo kot pripovedovalec moram opaziti in o njej pisati. Ne dotika se mene, ampak so v igri drugi akterji. Zdi se mi, da je zaradi tega večji učinek. Šlo je za zanimiv poizkus. Pri panku je pomembno, da govoriš iz prve osebe, pri liričnosti pa je dobro, če pripoveduješ s ptičje perspektive.
Pri skladbah Mama ne dovoli in Hlapec se močno sliši to, kar ste omenili prej, prizvok 80. let prejšnjega stoletja. Ampak če smo natančnejši, zvenijo kot jugorok tistega obdobja.
Veseli smo, da je tako nastalo. 80. leta prejšnjega stoletja so še vedno v nas. Ta DNA je prišel hitro in naravno. Brez razmišljanja. Forma na tej plošči je igriva z elementi zabavnosti in nenavadnosti – vse, ob čemer so se ljudje zabavali v 80. letih. Danes mora biti vse bolj formalno in zapakirano. Tu pa je zgodba sama po sebi - ki jo razumeš, če si umetnik.
Malo ste tudi zamenjali vloge, pri Mama ne dovoli je za mikrofon stopil Obra. Kako vam ga je uspelo prepričati?
Ko sem pisal to skladbo, sem imel v mislih, da bi jo zapel on. Toda nisem bil prepričan, če jo bo. Toda pozneje mi sploh ni bilo treba, da bi ga prepričeval. Preprosto jo je zapel.
Končno je dobila svoje mesto na zaokroženi celoti, kot je album, tudi priredba Lep dan za smrt. Zakaj šele zdaj?
Ta skladba ni zaživela na nobeni naši uradni plošči in se mi je zdela primerna skladba za zaključek tega albuma.
Če ostaneva pri Hlapcu in Brat moj – gre za neposredno kritiko družbe. Je lahko človek, ki je danes mož in oče, kot ste člani Dan D, glas sprememb? Ali pa gonilna sila sprememb, kar bi morala biti naloga mladih?
Upam, da ne. Ne želim, da bi to postali. Besedila in zvok so prišla kot refleksija na to, kar smo bili. Ne želim, da bi bil gonilna sila sprememb. Lahko pa se gledam iz ptičje perspektive, kako to izvajam. Album je zmes duhovitosti, zgodbe in glasbe. Upam, da bodo ljudje to prepoznali. Ampak že dolga leta si želimo, da se pridejo na površje mladi – ne samo pankerski ali "mainstram" izvajalci. Na žalost je za nami že nekaj slabih letin.
Dobro, tudi vam ni uspelo čez noč.
Ni, ampak glede na to, da smo že dolgo na sceni, je bilo takrat veliko več truda vloženega v glasbo. Mi smo se trudili deset let, preden smo sploh splavali na površje. Mislim pa, da si danes mladi ne vzamejo več kot dve leti, da preverijo svoje možnosti v glasbi. Potem pa gredo na računalniške tečaje in se prekvalificirajo, ker se jim bolje izplača.
Se danes izplača, da si glasbenik?
Ne vem, kako je danes za mlade. Zame je bilo to poslanstvo, saj si nisem predstavljal, da bi lahko počel kaj drugega. Vse moči sem usmeril v glasbo in želel sem, da dobim zanjo neko povratno informacijo. To mora biti neko egoistično, samovšečno dejanje.
Mislil sem, da imam nekaj za povedati, in to sem hotel dati ljudem. Za to sem potreboval deset oz. 15 let. Zdaj vem, da komuniciram in da sem odprl kanal do ljudi. Ali se izplača? Meni se, ker sem postal skromen. Moja želja je, da se ukvarjam samo s tem. Druge stvari, kot so nov hladilnik, so mi relativno pomembne. No, potreboval ga bom, drugače ne bo otrok nahranjen (smeh).
Kako ob vsem tem prepričati druge člane, da sledijo tej ideji? Da te ne pustijo sredi poti?
Z leti vsi rabimo svoje obdobje, mir in ne nikogar ne moreš siliti. Manj kot siliš, bolje se odpira naš krog. Bolj se poznamo in bolj se lahko pošiljamo nekam, da ni zamer. Hitreje se dogovorimo. Komuniciramo. Včasih, ko smo bili bolj nabriti mulci, je bilo težje, saj so bili odnosi zgrajeni na podlagi energije.
Kako bi povzeli vaš zadnji izdelek?
Kot hitri vlak Zagreb – Beograd (smeh).

Poi