18-letnica zadnja tri leta živi v Kaliforniji in obiskuje Berklee College of Music. Preden se je začela resneje ukvarjati s petjem, je vrsto let igrala klavir in na nastopih prejemala številne nagrade. Za njo so nastopi v ljubljanski operi, filharmoniji, Cankarjevem domu, San Jose Center for the Performing Arts, California Theatre in Neil Simon Theatre v New Yorku.

Trenutno se pripravlja tudi na izid svojega glasbenega prvenca Nomad EP, ki ga je po uspešni kampanji na Kickstarterju posnela v Los Angelesu.

"Klasična glasba je bila moje življenje. Nisem začela pisati svojih pesmi, dokler se nismo preselili," pravi Kotarjeva.

Več si lahko preberete spodaj.

Še preden je Goat Mug doživel uspeh na Kickstarterju, ste vi zbrali 20.000 ameriških dolarjev, stari 17 let. Če tako postaviva vaš uspeh v kontekst, kakšen nasmeh se vam nariše na obraz? In kako se je zgodila celotna zgodba s Kickstarterjem?
Imela sem napisanih veliko pesmi in sem želela narediti v svoji glasbeni karieri naslednji korak. Odločila sem se, da bi rada posnela nov album, ker sem takrat živela v Silicijevi dolini, ki je središče svetovne tehnologije, sem na neki način želela povezati tehnologijo in glasbo. Kickstarter se je izkazal za odlično priložnost, saj je to spletna platforma, na kateri ljudje z vsega sveta lahko predstavijo svoje projekte in zbirajo denar za njihovo uresničitev. Tako sem prišla na idejo za zbiranje denarja. Vloženega je bilo veliko dela in na koncu je bila to enkratna izkušnja. Danes umetnik ni več samo glasbenik, ampak se mora ves čas zavedati, kaj se dogaja okoli njega: od promocije, psihologije množic, marketinga ...
Ali je nujno, da si podjetnik?
Zagotovo. Glasba je posel. In zdi se mi, da veliko umetnikov ne uspe, ker se tega ne zavedajo. Danes je znanje še vedno najvrednejša valuta in treba je poznati čim več različnih področij poleg glasbe, da se na neki način tudi sam zaščitiš. V znanju je moč.
Pravite, da ste stari 18 let?
Da (smeh).
Po navadi so to leta, ko umetniki še vedno precej romantično gledajo na svet. Kdaj ste spoznali, da ni dovolj, če si samo umetnik?
Ker sem delovala na različnih področjih, sem spoznala, kako je pomembno, da je glasbenik izobražen tudi na področjih, ki morda niso neposredno povezana z glasbo. Dokler sem živela v Sloveniji, sem bila samo pianistka. Klasična glasba je bila moje življenje. Nisem začela pisati svojih pesmi, dokler se nismo preselili. Ampak tam nisem imela klavirja, saj je še potoval do nas. Nisem imela not, da bi igrala Beethovna, Chopina … Šla sem na konservatorij, kjer sem študirala v sobi za vajo in se začela poigravati na klavirju z različnimi akordi in melodijami, tako sem napisala svojo prvo pesem. Potem sem dobila na konservatoriju priložnost, da sem začela peti v muzikalih. Že prej sem v času srednje šole dobila certifikat z Berkleeja in tako že pridobila kreditne točke za faks.
Eden izmed mojih nekdanjih profesorjev na faksu je vedno trdil, da vsa glasba izvira iz džeza. Bi se strinjali s to trditvijo?
Ne, ker če pogledamo Mozarta, je naredil format, po katerem se danes popglasba zgleduje. Zame je klasična glasba jedro vsega in menim, da glasbenik potrebuje močno osnovo za svoje delovanje, to pa ponuja klasika. Tudi džez se je razvil iz klasične glasbe in mislim, da se še danes ravnamo po velikih klasičnih glasbenikih.
Kaj vas je potem privedlo do tega, da ste se prijavili na X Factor, kjer forma ne dovoljuje avtorskega izražanja, ampak je bolj sledenje določenim smernicam?
Takrat še nisem pisala svojih pesmi in je bila klasična glasba moja osrednja okupacija. Petje sem jemala kot hobi. Nikoli nisem študirala petja, ampak sem vedno pela za svoje veselje. Iskala sem neke vrste potrditev. Zame je bilo petje vedno najljubši in najboljši način izražanja, toda nikoli nisem bila v položaju, kjer bi lahko preverila, ali tudi drugi mislijo podobno. X Factor je bil prvi trenutek, ko so tudi starši spoznali, da bi nekoč lahko nekaj nastalo iz tega (smeh).
Koliko te spremeni ameriški način razmišljanja? Koliko je vas v teh nekaj letih?
Mislim, da me je precej. Zdi se mi, da je zelo pomembno ohranjati stik z domovino. V San Franciscu je slovenska skupnost in v okviru nje se srečujemo z drugimi Slovenci v ZDA vsak mesec. Z njimi praznujemo praznike, kuhamo slovenske jedi … Nikoli ne pozabiš na svoj izvor, je pa veliko pozitivnih stvari, ki sem jih lahko vklopila v slovensko mentaliteto. Amerika je kotel različnih narodov, kjer je velik poudarek na strpnosti in sprejemanju različnih kultur, ver in ras. Ena izmed mojih najljubših vrednot, ki je v ZDA, je ta, da ljudje v drugih vedno iščejo pozitivne stvari. Poudarek je na pozitivnosti. In to tudi dviguje kakovost življenja. Pozorna sem na to, da tudi sama to počnem.
Kakšno vlogo ima danes v vašem življenju igra?
Mislim, da to ni bila nikoli moja prioriteta, zato sem tudi šla v muzikal in ne samo v igro. V muzikalu sem lahko združila svojo ljubezen do glasbe in igre. To mi kot umetnici daje širino, saj konec koncev, ko narediš nastop, moraš zgodbo pesmi malo zaigrati. Z vsako novo pesmijo, ki jo napišeš in predstaviš, zajameš drug karakter. Izkušnje v igri zagotovo pripomorejo, da z občinstvom deliš svoj občutek.
Morava omeniti vašo prvo izkušnjo v svetu igre, in sicer v obeh filmih Gremo mi po svoje, ker se veliko omenja. V kateri sekundi vas najdemo?
(Smeh.) Spomnim se, kako sva šla z bratom na avdicijo, ko sva videla razpis za avdicijo na osnovni šoli Trnovo. Brata sem vztrajno prepričevala, da greva in sva mami toliko časa težila, da naju je peljala. Velika ironija je bila v tem, da je na koncu dobil Klemen večjo vlogo kot jaz. Klemen je bil na koncu snemalec Klemen in jaz njegova sestra. Tako so me na igralnem prizorišču ves čas klicali: "Sestra!" In ker nisem imela tako velike vloge, sem dobila priložnost, da sem več časa opazovala, kako vse skupaj poteka. Tako sem postala pozorna, koliko delov in znanja je potrebno, da nastane končni izdelek. Tega mogoče ne bi opazila, če bi imela ves čas samo opravek sama s seboj.
Kakšna so pričakovanja za Emo?
V veliko čast mi je, da si bom lahko oder delila s tako dobrimi glasbeniki. Niti o Emi niti o Poprocku ne razmišljam kot o tekmovanju. To je festival in priložnost za glasbenike, da pokažejo svojo glasbo. Komaj čakam, da slišim druge in da lahko delim svojo glasbo z drugimi.