Skupina je po preigravanju v prostorih za vaje, po koncertnih odrih in zasebnih zabavah našla svoj glasbeni izraz in ga leta 2014 predstavila na svojem prvencu. Prepoznavni Škofljančev glas, besedila v slovenščini in ljubezen vseh štirih do heavy metala so rdeča nit skupine.

Toda Ema ni tuja članom skupine. Leta 2000 je Doles nastopil na izboru s skupino By The Way, Rozman pa pred leti z Billy's Private Parking (oz. danes Billysi).

"V rockglasbi je bilo vedno tako, da so do neke mere stvari naštudirane, veliko pa je tudi improvizacije - tako instrumentalne kot vokalne. Smo takšna skupina, ki si privošči veliko te svobode," je dejal Škofljanec.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Včasih na svojih nastopih bolj za šalo kot zares vključite v repertoar kakšno skladbo, kot je Waterloo, zdaj pa šok za nekatere – San Di EGO na Emi. Kakšen izziv je za nekoga, ki se opisuje, da igra pristno glasbo brez presnemavanj, šov, kot je Ema?
SŠ: Ko smo ustanovili skupino, smo rekli, da bo to prava verno rokerska skupina. Ampak navsezadnje vsak izmed nas posluša zelo raznoliko glasbo, nismo omejeni samo na rock. Pa tudi, kot smo že videli, se je na Emi že marsikaj zgodilo. Tudi Lordi so že zmagali na Evroviziji. Pomembno je samo, da je glasba melodična.

Jure, v karieri ste doživeli že pravzaprav vse: od igranja v pihalnih orkestrih do nastopa na Emi. Kako danes gledate na izbor?
JD: V mladosti sem nastopil na skoraj vseh slovenskih festivalih: od Oriona, Melodij morja in sonca, Eme do Slovenske popevke … Ko sem prvič nastopil na Emi, sem si rekel, da sem tudi zadnjič. A že naslednje leto sem nastopil z Rebeko Dremelj kot gost. Nikoli si nisem predstavljal, da me bo kdaj doletela čast, da se bom vrnil na izbor s svojo skupino. Tudi si nisem mislil, da bom kdaj v takšni vlogi, ko bom stal nasproti Nuše Derenda, s katero sem tudi že včasih igral skupaj. Prav tako sem že igral z ManuEllo in snemal z Žanom Serčičem. Ampak na Emo ne gledam kot na tekmovanje.

Pri San Di EGU se mi zdi, kot da ste v drugem življenjskem obdobju pomladili ...
SŠ: Tudi sam tako dojemam našo skupino. Vsi smo v svojih karierah doživeli že veliko, preigrali različne glasbene zvrsti, in ko smo ustanovili skupino, smo začeli z ničle. Mogoče je to dobro, saj smo zgradili nekaj, kar ima trdne temelje.
JD: Čuti se pripadnost skupini. Prej smo vsi delovali kot neki posojeni glasbeniki različnim izvajalcem, tako da se mi je zdaj prvič zgodilo, kot da je skupina naš otrok. Prej nismo imeli takšnega občutka pripadnosti, kot ga imamo tukaj.

Če je v rokenrolu vse dovoljeno, kaj se zgodi, ko nekdo pride na vaš koncert?
SŠ: V rockglasbi je bilo vedno tako, da so do neke mere stvari naštudirane, veliko pa je tudi improvizacije - tako instrumentalne kot vokalne. Mi smo takšna skupina, ki si privošči veliko te svobode.

Kakšna je razlika med nekim mladim rokerjem in vami?
JD: Pa saj mi smo mladi!

Recimo, da ste tri leta starejši od najmlajših.
MR: Stari smo ravno toliko, da smo polnoletni.
SŠ: Počasi prihajamo v to fazo, da ne pijemo več. Že spet (smeh).
JD: Voda je najbolj priljubljena pijača pri nas.
SŠ: Mislim, da smo se s skupino tudi malo kolektivno pomladili, ker smo z ničle začeli ustvarjati glasbo. Zdi se mi, da smo postali malce otročji – značajsko.
MR: No, obenem pa smo postali veliko odgovornejši in resnejši, kar zadeva delo.

Kakšen delež zavzemajo danes vaše avtorske skladbe na koncertih ali je še vedno prevelik pritisk pričakovanja, da boste igrali priredbe?
JD: Veliko je ljubiteljev stare glasbe in moramo jih zadovoljiti s priredbami. Drugače pa igramo vse skladbe z naše prve zgoščenke, pripravljamo pa tudi nov material.

Če želiš preživeti z glasbo, ali si prisiljen, da igraš priredbe?
JD: Nikoli nismo tako razmišljali, da smo prisiljeni. Ustreza nam. Pa tudi nimamo tridesetih skladb, da bi igrali samo svojo avtorsko glasbo. Vse slovenske skupine so začele s priredbami - od Big Foot Mame do Šank Rocka.
SŠ: S priredbami ni nič narobe, ampak bistvo vsake skupine avtorska glasba. Mi imamo za zdaj samo eno ploščo, ampak sčasoma želimo zapolniti repertoar s čim več avtorske glasbe.

Kdaj je bil usodni dan za San Di EGO?

JD: Vprašanje je, kateri dan se ima za začetek. Od takrat, ko smo se v gostilni dobili na pijači, ali od takrat, ko smo posneli prvo skladbo, ali ko smo izdali prvo skladbo. Vse se je dogajalo od novembra 2012, ampak mi štejemo svoje delovanje od februarja 2013.

Kakšna so pričakovanja za Emo?
MR: A moramo biti iskreni? Zmagati hočemo! Ne …
SŠ: Nismo prišli na Emo zato, da zmagamo. Prišli smo predvsem, da se predstavimo malo drugačnemu občinstvu, ki je po navadi na naših koncertih. Opazili smo, da na naše koncerte hodijo zelo različni ljudje: od najmlajših do ljudi, ki so stari več kot 70 let. In vidiš, da rockglasba ni tak bavbav, kot ga želijo prikazati nekateri, ampak je zelo komercialna glasba.
MR: Rock je bil pop v 80. letih prejšnjega stoletja.
JD: Zelo si štejemo v čast, da bomo lahko prisostvovali. No, mogoče še to: veliko se pogovarjam z različnimi glasbeniki, mogoče je naš nastop tudi za spodbudo mlajšim in tem, ki so v bistvu na isti poti kot mi, da vidijo, da je vse mogoče.