29-letna pevka je slovensko javnost nase opozorila lani, ko se je udeležila enega izmed resničnostnih šovov na največji komercialni televiziji pri nas in zmagala s svojo interpretacijo skladbe Rolling In The Deep (Adele).

Ko je bila stara sedem let, se je začela učiti klavir in že zelo mlada dobivala nagrade na klavirskih tekmovanjih (med drugim je osvojila tretje mesto v Nišu (Srbija), drugo v Strezzi (Italija) in prvo v Parizu (Francija)). Na glasbeno akademijo v Beogradu je bila sprejeta s 17 leti kot tretja v generaciji med več kot 100 pianisti. Skoraj sočasno je dobila vabilo v znano srbsko pop-rockovsko skupino Neverne bebe.

Skupino je zapustila, ko je dobila leta 2011 visoko štipendijo za vokalistko na glasbeni šoli za moderno glasbo na svetu, Berklee College of Music v Bostonu v ZDA. Diplomirala je lani, zdaj pa nadaljuje študij v Valencii.

Med pripravami na izbor in študijem smo z njo izmenjali nekaj besed.

Jana, zdi se, da gre v zadnje pol leta vse po vaših načrtih. Vse, česar se lotite, se uresniči: od zmage na resničnostnem šovu do prijave za Emo. Koliko je bila Ema vaš cilj oz. sanje, da se nekoč predstavite tudi na njej?
Moje sanje so to, da sem na odru. Glasbo obožujem. Z njo se ukvarjam vse življenje in vsak naslednji izziv, ki se zgodi, je zame največji v življenju. Vem, da so za vsakim mojim podvigom še večji cilji, ki jih je treba uresničiti. To, da sem bila izbrana skupaj še s sedmimi kandidati in imamo možnost predstaviti Slovenijo na Evroviziji, je eden izmed največjih dogodkov v mojem življenju do zdaj.

Ste že imeli čas, da ste strnili vse vtise o dogajanju, ki vas je zasledovalo po zmagi v resničnostnem šovu?
Absolutno nisem imela niti minutke (smeh). Nisem se še usedla v miru in razmislila, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zavedam se, da sem naredila veliko stvar in da so zdaj pričakovanja še večja. Toda to me ne straši, zato ker mi to daje impulz, da lahko delam še več in bolje. Želim upravičiti zaupanje, ki sem ga prejela od občinstva.

Koliko je pomagalo, da ste se takoj po zmagi na neki način »umaknili« iz Slovenije, saj ste odšli spet na študij?
Po sami zmagi sem tu ostala še teden dni in bilo je zelo pestro. Po eni strani mi je bilo všeč, da se je vse skupaj zgodilo okoli božiča in novega leta, saj so bili vsi zasedeni zaradi načrtovanja praznikov (smeh) in so me malo pustili pri miru. Ko sem se za dva tedna vrnila v Valencio, se je takoj začel nov semester, tako da nisem imela časa za počitek. Po prihodu nazaj v Slovenijo za dobra dva tedna pa so že potekale priprave na Emo ... in v takšnem tempu bo potekal moj urnik do nadaljnjega (smeh). Toda poskusila bom vse uskladiti, saj se ne lotim stvari, če je ne morem opraviti stoodstotno. Malo bo težje zdaj, ko bom to poskušala doseči pri več projektih, toda to je nekaj, česar si želim in se ne pritožujem (smeh).

Do zdaj vas je lahko večina slovenske javnosti videla v nastopih na resničnostnem šovu, kjer ste peli priredbe in v silvestrski oddaji na Televiziji Slovenija, kjer ste zapeli z Janom Plestenjakom Soba 102. Toda na glasbenem prizorišču niste novinka. Kaj lahko pričakujejo od vas slovenski poslušalci? Kam vas bo zanesel glasbeni izraz?
Smer je ena: da bom Jana do konca.

Kakšna je ta Jana?
Takšna, kot ste me spoznali. Že v šovu sem dokazala, da se lahko spremenim in veliko naredim. V vsaki pesmi rada s svojim glasom pustim pečat. Kar so gledalci že videli, lahko pričakujejo tudi naprej. Le da še na višji stopnji. In prav takšna bom na Emi.

Kako ste se ujeli z ekipo, s katero ste združili moči pri pesmi za Emo?
Z ekipo, s katero sodelujem pri pesmi, sem se ujela fantastično in sem vesela, da je bila izbrana takšna ekipa. Ujeli smo se že ob prvem srečanju: tako na osebnostni kot glasbeni ravni. Mislim, da so fantastično ujeli in dali v pesem vse, kar lahko prikažem. Ne samo mojega glasu, tudi energijo. Pesem me naslika v resničnem portretu (smeh).

Kakšna je razlika zdaj, ko se predstavljate kot Jana Šušteršič v primerjavi s časom, ko ste se predstavljali kot Jana, del skupine Neverne bebe?
Zavedam se tega, da sem na odru suverena in sem lahko zelo močna samostojna izvajalka. Zelo rada pa sem tudi del skupine. Če bom nadaljevala kariero kot samostojna izvajalka, bom zagotovo imela svojo spremljevalno skupino. Vem, da na odru ne morem brez kitarista, baskitarista, bobnarja, klaviaturista ... Z glasbo se ukvarjam že od sedmega leta in oblikovanje sebe kot glasbenice se ne bo nikoli končalo.

Kako danes gledate na obdobje, ko ste bili dejavni v Nevernih bebah in kako vas je pravzaprav pot privedla do njih?
Preponosna sem na svoj čas v tej skupini, saj sem začela peti pri njih, ko sem bila stara 17 let, brez pevske izobrazbe in pevskih izkušenj. A že takrat so bila pričakovanja do mene velika, tako da sem zelo kmalu šla skozi šolo rokenrola in profesionalizma v šovbiznisu. Sodelovanje se je začelo dober mesec po sprejetju na glasbeno akademijo in po nastopu v televizijski oddaji, kjer so se predstavljali mladi glasbeniki. Že po prvi oddaji so me opazili člani skupine in me takoj naslednji dan poklicali ter povabili k sodelovanju. Seveda sem izstopila iz oddaje, saj sem že zelo kmalu začela snemati prvi album.

Kaj je prišlo prej: ljubezen do petja ali ljubezen do klavirja?
Ko sem bila stara sedem let, sem začela igrati klavir. Takrat sem imela veliko željo postati profesorica klavirja. Ne pianistka, ampak profesorica. To je bil ves moj svet. Če grem res v zgodovino, pa je bilo prvo petje. Ko sem bila stara dve leti in pol, sem ob igranju vedno gledala VH1, najraje poslušala pesmi Cyndi Lauper in poleg pela. Mamica me je že kot otroka učila peti v slovenščini, srbščini in angleščini. Obstaja celo video, kako je pri mojih dveh letih in pol mamica začela peti in sem jaz zamahnila z roko in dejala: "Nemoj ti mama, ja ću." (Smeh). Moja mamica zelo veliko poje, predvsem naj bi veliko pela med nosečnostjo, tako da bi lahko rekla, da se je takrat začela moja ljubezen do petja. Ko sem spoznala rokenrol in predvsem improvizacijo, ki jo vsebuje, pa so se mi odprle nove poti. In takrat se je v meni izoblikovala želja, da v naslednjih letih združim ljubezen do klavirja in petja.

Koliko na nastopih puščate prostor improvizaciji?
Zelo. Zavedam se, da je za kakovosten nastop – in ni pomembno ali gre za snemanje v studiu ali nastop v živo – potrebna pripravljenost. Ravno zaradi vloženega dela verjamem vase in v naučeno, tako da si privoščim pustiti malo več prostora za improvizacijo, da lahko res zaživi to, kar čutim v srcu.

Značilnost Eme je, da tam ni skupine ali orkestra, ki bi spremljal izvajalca. Kako se znajdete pri petju na matrice, v primerjavi s petjem ob skupini?
Povsod se znajdem.

Kakšne so želje za Emo?
Želim si, da bo vsa Slovenija ponosna na to, kar smo pripravili, in da bodo gledalci ob tem zelo uživali, tako kot smo mi med ustvarjanjem pesmi. Rada bi, da občinstvo začuti pesem, za katero sem prepričana, da jim bo všeč.