Že prvi singel istoimenskega albuma Ni dovolj! je ponudil kitarski zvok, kot bi padel v film Dire Straitsov sredi bluzovske rokenroljade. Eskobars so z novo pridobitvijo, kitaristom Teom Colorijem, naredili velike korake stran od začetnih šolskih prikazov garažnega zvoka (čeprav je Cosmo Blues za zdaj še vedno tisti zmagovalni konj, na katerega stavijo svoj denar na koncu).

Svoj pečat, ki je zvok popeljal še bližje t. i. "mainstreamu", je pustil tudi producent Dejan Radičević. "Z njim delujemo že kot družina. Na odru že ves čas delujemo kot garažni bend, toda na albumu smo zveneli mehkejše. Zdaj pa tudi na albumu zvenimo tako - z Dejanovo pomočjo," je pojasnil kitarist in pevec Jure Lesar.

Toda ob naboru desetih novih skladb z albuma Ni dovolj! je tudi Cosmo Blues sinoči dobil nadgradnjo. Ta - tako kot v primerih celotnega zvoka na albumu - sloni na kitarskih izmenjavah in spevih Colorija in Lesarja, ki ju v živo odnese v seanse "jammov", stran od naštudiranih prehodov.

Zvok simpatizerjev bluza (Ni dovolj!) in kantrija (Hodim naprej) bodo cenili privrženci nostalgičnih posnetkov Don Mentony Banda in vsi sanjači o slovenskem približku Arctic Monkeys (v poslušanje priporočamo njihov novi singel Dej povej! in še naprej Ocean) z "la-la-la" momenti in začetkov z udarci na bas boben. Trik je v konstantni ritem sekciji bobnarja Bogdana Sojiča in basista Roka Druscovicha, ki pripravlja teren za kitarske plejade, te pa varirajo od funka od panka.

Lesar se je v skladbah, ki so nastajale od izida prvenca Eskobars, odmaknil od političnih tem in se raje posvetil tematiki, ki je zaznamovala zadnja štiri leta njihovega delovanja. "Rad imam vse. Rad jezim ljudi, ki imajo radi samo alternativo. Moraš poznati vse. Ozka usmerjenost mi ni všeč. Rad imam Bruna Marsa in Britney Spears, poleg Velvet Underground in Queens of the Stone Age," je razlagal po nastopu Lesar. Prav to njegovo spogledovanje s komercialo se še najbolje sliši v skladbi Bele zastave, v kateri se na popnačin lotijo strukture rokerske "uspavanke".

"Mi smo delali to skladbo pol leta - samo besedilo. Naredili smo ga na tri različne načine, celo na kantri način. Jaz sem bil tako jezen na samo skladbo. Potem pa sem prišel z enostavnim kitarskim rifom in producent je rekel, da je to to. Jaz sem bil brez inspiracije za besedilo, nočem biti političen niti patetičen. Začeli smo delati skladbo, ampak je nikakor nismo uspeli dokončati. Potem pa nam je pri njem močno dvignil moralo Dejan, ki je najprej predlagal, da samo 'zloopamo' bobne in nato bas. Na koncu so nastale Bele zastave," je razložil Lesar.

Le kitarski zvok ni dovolj
In če lahko brez zadržkov napišemo, da so Eskobars končno prišli do zvoka, ki so ga vsi pričakovali, so še vedno rezerve. Predvsem pri preverjenem sledenju vokalne linije bobnarskim udarcem. Odrezav vokal Lesarja (Potnik) - tudi na račun že tolikokrat slišanih interpretacij Grege Skočirja (Big Foot Mama) - ne izpade tako značilen za skupino, kot bi lahko.

A četudi so se na samem albumu člani skupine približali garažnem zvoku, ga še vedno najbolje predstavijo na albumu. Ni dovolj, če ga poslušate samo v avtomobilu. "Marsikaj ni dovolj. Tudi tisto, kar narediš dobro, ni dovolj. Ni dovolj deset skladb, lahko bi jih bilo 15. Ni dovolj je odgovor na vse, kar traja," je še dodal Lesar.

Več utrinkov s promocije v mali dvorani Kina Šiške si lahko pogledate v videih in fotogaleriji.