Bodo? Ne bodo? In seveda so skupaj izvedli uspešnico, ki je proslavila tako skupino Toto kot pozneje Perpetuum Jazzile (PJ) zaradi njihove vokalne predelave skladbe. Polna velika dvorana Hale Tivoli (res je, da so zaradi posebnega odra, ki je bil podaljšan do te mere, da so lahko nanj prišli še vsi člani PJ, samevale tri vrste sedežev na tribunah vzhodno in zahodno) je prišla na svoj račun na koncu. Zavesa za Totom je padla in PJ so se vrnili na svoja mesta. "Poskusili bomo izvesti novo skladbo," je dejal kitarist in pevec Steve Lukather.

Lenny Castro je še enkrat tisti večer ogrel roke na tolkalih, Keith Carlock je dopolnil ritem sekcijo na bobnih in oglasili sta se klaviaturi Davida Paicha in Steva Porcara, toda še preden je Paich začel vokalno izmenjavo z Josephom Williamsom, so se oglasili PJ v ozadju. A za konec ni samo Williams lovil visokih not, PJ in Totu je uspelo med Africo ustvariti manjši vokalno-instrumentalni "jam session" (na neki točki so dvorano dvigovali le ritem sekcija Tota in beatboxer Sašo Vrabič). V vlogo animatorjev sta se postavila tudi spremljevalna pevca Jenny Douglas Foote in Mabvuto Carpenter. Hala Tivoli je z njimi prepevala, se spustila v vzklikanje in s PJ po kakšnih desetih minutah obstala z rokami v zraku.

Prav izvedba Africe je morda še najboljši povzetek triurnega glasbenega popotovanja v preteklost, ki so ga sinoči začeli PJ s skrajšanim repertoarjem, prilagojenim za tuje obiskovalce. Ti so lahko prisluhnili njihovim priredbam skladb Titanium, Blame It On The Boogie, venčkom skladb skupine Abba, Will You Be There, ki so ga obogatili z izsekom dela skladatelja Jakoba Petelina Gallusa, Footloose, Jump in Jump For My Love.

PJ brez izvedbe Rosanne
Precej manj kot običajno je bilo solističnih vložkov - še največje breme teh je znova padlo na Aleksandro Lamut - medtem ko so bile njihove priredbe slovenskih skladb izpuščene iz repertoarja. Nastopili so v ozadju, tako da je kolektiv (ki se je na odru malo bolj stiskal kot običajno) animacijo vzel dobesedno v svoje roke - s ponazarjanjem določenih delov besedil.

"Živijo, Ljubljana. Kje ste rokerji," je v slovenščini nagovoril zbrane pevec PJ Jan Trost in kmalu začel poizvedovati, koliko tujih gostov je v občinstvu. "Ne slišim vas," je Trost v angleškem jeziku spodbudil vzklike in dodal: "Hvala, ker ste prišli. Ljubljano in Slovenijo ste naredili zelo vročo."

Neuničljivi "rokerji"
Dvorana se je do 21. ure, ko so na oder stopili Toto, lepo napolnila in po padcu zavese pozdravila neuničljive prijatelje še iz srednje šole, ki so bili z leti prisiljeni, da se okrepijo z nadarjenimi inštrumentalisti. Vokalni "vlak" Tota na odru danes vlečejo naprej Lukather - podoba bogatega losangeleškega rokerja dobrega zdravja -, človek s klobukom in mojster za klavirjem Paich ter Williams za mikrofonom, ki skrbi za vse odpete visoke note. Ob tem pa velja omeniti še neutrudljivega Porcara - skoraj karikaturo, ki nikoli ne preneha izvajati plesnih gibov za klaviaturami.

Možje, ki se bližajo 70. letu starosti, so preprosto živi prikaz obdobja, kjer se je moč na odru merila z velikostjo bobnarskega seta, dolžinami kitarskih solaž in rapsodij za klavirjem.

Ironično začenjajo svoj repertoar na zadnji turneji, kamor jih je spravila tudi promocija novega albuma Toto XIV, izdanega marca, s pesmijo Running Out of Time. Toda na vprašanje, zakaj so še vedno navzoči na odru in zaželeni med občinstvom, podajo odgovor s skladbami, kot je Burn (rokerska balada s poudarkom na tolkalih), Hold the Line (ena izmed njihovih radijskih uspešnic pri nas, ki so jo sinoči prepevali s Halo Tivoli), Great Expectations (novejšim "modelom" skladb Tota, kjer se spogledujejo z elektroniko, toda njene elemente so vnesli le za toliko, da lahko na nastopih dokažejo, da je bistvo še vedno pri glasbi, odigrani v živo), Rosanna (z menjajočimi ritmi in neskončnimi solažami) ter seveda z Africo.

Čeprav na papirju ponudijo le s 17 skladbami, poskrbijo na odru, da je njihov nastop doživetje. Naj bo to s šaljivimi vložki Porcara, ki je po pozdravu Paicha odigral nekaj taktov tematske skladbe s filma oz. serije Misija nemogoče. Ali pa na drugi strani s spontanimi improvizacijami, ki se zgodijo znotraj skladb, kot so naredili pri Pameli, kjer so iz mešanice funk-bluza preskočili na hitrejši tempo. Zgodba zase pa so tudi kitarski vložki Lukatherja, ki ima na tokratni turneji svojih "pet minut slave", ko se postavi tik ob rob odra s svojo izvedbo Little Wing (v izvirniku skladbe Jimija Hendrixa). Njihova tehnična dovršenost, ki jo je sinoči malce ovirala akustika v Hali Tivoli (predvsem prve vrste in tribune ob strani so lahko poslušale precej izrazit basboben), pa pride do izraza pri baladah.

Z ljubečim spominom na stare člane
"Ko smo bili stari 15 let in smo igrali v garaži svojih staršev, smo imeli noro idejo, da ustanovimo svojo skupino. In vi ste nam to omogočili," je poudaril Lukather. Ob zavedanju, da več kot 35-letne zgodovine niso spisali samo zdaj še obstoječi člani. Tako se je poklonil z balado The Road Goes On prvotnemu bobnarju Jeffu Porcaru, ki je umrl leta 1991, pevcu Fergieju Frederiksenu, ki je umrl lani, in baskitaristu Miku Porcaru, ki se je poslovil letos.

A Toto se ne ustavljajo. V vseh letih muziciranja so resda postali osladni, morda celo v zaostanku s časom, toda nečesa jim ne gre zameriti: koncert še vedno odigrajo, kot da bi se zabavali na enem izmed njihovih "jam sessionov". In predvsem z večjo mero improvizacije, kar na primer pri kakšni skupini, kot je Whitesnake (ti so se mudili v Hali Tivoli leta 2011), ni več mogoče zaslediti.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate spodaj.