"Točno na današnji dan (10. aprila op. a.) pred natanko štiridesetimi leti so Beatli razpadli. Njih ni več. So pa po tridesetih letih znova tu Hazardi." S temi besedami je po začetni instrumentalni "predigri" Hazardovcev občinstvo in člane skupine nagovoril povezovalec programa Dragan Bulič. Vrnitev, polna nostalgije, je tako združila vse tiste, ki si radi prepevajo Hazardove pesmi: stare, mlade in tudi take, ki se v času njihovega nastanka niti rodili niso.

"Publika prečudovita. Nisem pričakoval. Imel sem krizo. Verjetno se je to videlo zaradi tega, ker sem bil tako vzhičen. Jaz sem čustven človek in težko sem zadrževal in solze in vse," je takoj po koncertu za MMC komentiral svoj nastop pevec Dominik.

In vzhičen ni bil le Dominik: generacijsko raznoliko občinstvo je za svoj denar dobilo več kot le koncert. Za en večer so bili priča ponovnemu križanju življenjskih poti bobnarja in saksofonista Jožeta Doblekarja - Braca, bobnarja Mira Čakerliša, vokalista Dominika Trobentarja, kitarista Dareja Petriča in klaviaturista Danija Gačeva. Skupaj z njimi so se ob prepevanju zimzelenih melodij vračali v preteklost in zrli v prihodnost ob poslušanju njihovih otrok, ki so se jim posebej za to priložnost pridružili na odru.

Življenje Hazardov na odru
Začetni kitarski duo je tako pripadel Dominikovemu sinu Jerneju (mlajšemu občinstvu bolj znan kot član skupine Leeloojamais), ki je skupaj z Daretom ob prvih taktih Najlepše pesmi preusmeril pozornost na prvi glas skupine - svojega očeta. A ne le otroci, svoje zahvale in poklone so izkazali tudi posebni glasbeni gostje. Prvi med njimi je bil pevec Saša, ki se je zahvalil svojemu "glasbenemu 'fotru'" Dominiku za to, kar je postal z njegovo pomočjo. S skupnimi močmi sta nato odpela Vrtnarja.

Vsak je sam in kdo drug kot Alenka
Bas in vsem znana melodija je naznanila prihod pevke, ki je s svojo zadnjo ploščo poskrbela, da so tudi mlajše generacije spoznale delček glasbene zapuščine Hazardov. Alenki Godec je tako uspelo tisto, kar ji na zadnjem koncertu v veliki Gallusovi dvorani ni - na nogah je bila celotna Ledena dvorana. Vsak je sam se ni končal z Alenko, temveč je odmeval iz grl tisočih. Dani in Dominik sta se ji kavalirsko zahvalila s šopkom in Alenka je prejela rože še pred Elzo.

Prav Rože za Elzo, ki so jih popestrile Bracove vragolije na saksofonu, je spravil mlajše občinstvo k poplesavanju, starejše k udarjanju noge po taktu in miganju z glavo. Dominikov močno načet vokal je dvorano peljal čez spomine prek Otroci pankrtov do My Oh My, med katero so pevca glasovne višine občasno močno "zdelale".

Mlade moči prišle na pomoč
Toda okrepitve so prišle kmalu - bolje rečeno mlada Kim Kozlevčar, ki ga je spremljala najprej na čelu, nato pa s svojim glasom pri s čustvi najbolj nabiti skladbi večera Ni cvetja brez trnja - pesmi, posvečeni v spomin njegovemu sinu Tadeju. A izpostavljena ni bila le družina Trobentar. Za popolno tolkalsko poslastico sta poskrbela Miro in njegova najstniška hči Minea, ki je z neverjetno lahkotnostjo udarjanja po bobnih pripravila občinstvo k ploskanju na ritem skladbe Dance With the Devil.

Popolni odmerek rock'n'rolla za konec
Oder bi bil prazen, če bi ostal brez glavnih krivcev za številne najlepše pesmi Hazarda - Tadeja Hruševarja in Dušana Velkaverha. V kratkem glasbenem premoru sta si z Buličem izmenjala nekaj besed in napovedala Neno. Popolnoma evforična dvorana je pospremila še Danijevo virtuoznost na črno-belih tipkah in padla v nostalgično ekstazo ob prvih ritmih Kopalnico ima.

Đuro za par minut ukradel šov
Nekje sredi ponavljanja "Kopalnico ima, kopalnico ima" pa je pozdravila še zadnjega gosta večera - igralca, ki zna prav vse prave poteze - Branka Đurića - Đura na kitari. Čeprav ni bilo divjaškega skakanja, ki smo mu sicer priča na rockkoncertih, so tega nadomestili številni aplavzi in žvižgi, ki so skupno še enkrat privabili na oder. Množica, željna zlatih časov slovenskih popevk, se je od znova vstalih legend (za precej krajši čas kot tri desetletja, obljubljajo Hazardovci) poslovila ob prepevanju večne uspešnice - Vsak je sam.