"Se mi zdi, da je bil tudi tak večer, in publika - kot vedno pri Eroiki - je bila zelo domača. Zelo se vzljubimo tekom koncerta," je takoj po koncertu za MMC nastop ocenil prvi baritonist skupine Matjaž Robavs. Ta je skupaj s tenoristoma Aljažem Farasinom in Metodom Žuncem ob vokalnem poigravanju v dobrih dveh urah predstavil nekatere najlepše zimzelene – tako domače kot tuje – popevke. In prav te priredbe, ki se jih ne bi sramovala niti Aki Rahimovski (Jesen u meni) in Omar Naber (Stop), so počasi, a zanesljivo dvigovale atmosfero.

Sam začetek so fantje izkoristili za preizkus svojega nekajmesečnega dela, saj so predstavili del svojega mednarodnega programa, ki so ga vadili za njihove nastope v tujini. S skladbama, kot sta You Are Always On My Mind in My Endless Love, so tako svojevrstno zaznamovali njihovo enoletno nastopanje. Zaradi tega preizkusa pa so se odpovedali komunikaciji z zbranimi, saj so bili, kot je povedal Matjaž, tako osredotočeni na program, da ga niso želeli prekiniti z besedičenjem.

Matjaž v vlogi povezovalca
"Oder je tudi za vas dovolj velik, če želite," s temi besedami je Matjaž napovedal del koncerta, v katerem so prevladovale nekatere največje uspešnice vseh časov: Solinar, Mati bodiva prijatelja (pred tem voščilo za rojstni dan), Julija, Say Goodbye, Zate in Lahko noč Piran.

Dirigent ukradel šov
Večer opernega petja, vpetega v popularne melodije, je pospremil simfonični orkester (rdeča nit večera) pod vodstvom dirigenta Patrika Grebla. Ta je zbrane pozdravil z začetnim ogrevanjem prvih strun, jih kratkočasili med vmesnim delom koncerta in jim priredili pravo nostalgijo po Abbina na klasičen način. Iz godal, tolkal in klaviatur so odmevale I Have A Dream, Mamma mia, Lovin' You, Lovin' Me, The Winner Takes It All in Dancing Queen.

Gostja s sosednje Hrvaške
Pop-operni večer je na dva dela razdelil prihod posebne gostje – legendarne hrvaške pevke Tereze Kesovije, ki si je takoj pridobila naklonjenost s prvimi toni Katedrale. To je kot stara znanka velikih odrov še povečala z odpetim refrenom pesmi Za prijatelje našega "sivolasega lipicanca" Andreja Šifrerja in s selitvijo med občinstvo, kjer se je prepustila drugemu delu koncerta. Drugi "polčas" je bil posvečen ljudski pesmi ter klasičnemu repertoarju in programu, še posebej pa je izstopala arija Metoda in Aljaža – Nessun Dorma.

Nič novega na drugi strani odra
Tradicionalno zadržano občinstvo v Križankah je, sodeč po skromnih aplavzih na začetku, slutilo, da gre za koncert na dolge proge. Tako se je petju in bučnim aplavzom vdalo šele pri koncu. Trio so nazaj na oder priklicali kar trikrat. Vokalnih presežkov željni obiskovalci so svoje zadoščenje najprej dobili ob skladbi Ko mene več ne bo. Ob drugi vrnitvi na oder so člani skupine v svojo družbo povabili tudi Terezo in skupaj s Križankami zapeli eno izmed največjih uspešnic hrvaške dive - Nono. Veliki finale je sledil ob skromnih kapljah dežja in sprehodu Matjaža, Aljaža in Metoda med občinstvo ob Dnevu ljubezni (skladbi, ki je prepričala tudi gledalce finalne oddaje Parada, ki se je pred kratkim končala na Televiziji Slovenija).

Vrhunsko, a vseeno …
Vse prej kot klasična operna predstava torej. Zamisel, da so plastični sedeži v poletnem gledališču oblazinjena sedišča v kakšni izmed opernih hiš, je namreč kar izpuhtela, ko so se člani skupine začeli po vrsti zahvaljevati svojim sponzorjem. Kar naenkrat so sedeče Križanke postale tiste množice, ki z domačih naslanjačev pričakuje najbolj dramatični del televizijskega programa in se pri tem ne more izogniti seriji reklamnih blokov. Visoka kultura v poskusu približanja množici z napako, bi lahko rekli.