"To je samo en dogodek in žal mi je, da tega ne moremo početi vsak dan," je v enem izmed svojih nagovorov priznal pevec skupine.

Premierni nastop katerega koli izvajalca na stoženskem stadionu je pred samim nastopom prinesel, kar je bilo mogoče pričakovati: razpete mladenke in mladeniče, ki so svoje glasilke pred koncertom ogrevali na avtobusih ljubljanskega potniškega prometa, številne radovedneže ter popolno predanost njihovih gorečih oboževalcev.

Tomi Meglič, vokal in na kitari, Jani Hace na basu, Boštjan Meglič na bobnih, Tomaž O. R. na klaviaturah in Primož Benko na kitari so ob pomoči spremljevalnih vokalistov in glasbenikov pripravili več kot triurni spektakel, kot ga še nismo videli v izvedbi slovenskega glasbenika ali skupine. Čeprav je bil njihov osnovni cilj, da posnamejo material za njihov prihajajoči šesti album (ki bo izšel predvidoma jesen), so člani skupine pripravili raznovrsten repertoar, ki ni takoj na začetku "zamoril" z drugačnim zvokom njihovega svežega materiala za novo ploščo - tako tistih, ki Siddharto poveličujejo še iz dni Poti v X, kot tistih, ki so jo vzljubili šele po plošči Rh-.
Mešanica novih in starih skladb
Mračen uvod z za Siddharto značilnimi efekti so nekaj minut čez deveto nadgradili s prvim pozivom vsem tistim, ki so se še zadrževali v ozadju, skladbo Napoj. Takoj po Generalu so s svojim železnim repertoarjem (za marsikoga je bila Pot v X prehitro "vržena" v program, pozneje pa na primer Orion Lady - skladbo je zapel skupaj z bratom Boštjanom - prepozno) zanimirali zbrane do te mere, da so začeli sodelovati, ploskati in prepevati: Na soncu (kjer so se le redki zadrževali, da ne bi začeli prepevati, kako tudi oni ne "verjamejo v telo"), Samo edini, Ring, Platina (in "Vem, da lahko," iz grl množice) ... Dobesedno pa so ponoreli ob najstarejši skladbi večera (s katere je Siddharta pobrisala arhivski prah in ji dodala delček sebe) Od višine se zvrti.

Prav po tej, 25., skladbi večera pa je koncert zašel v ostrejše vode, kjer je do svojih ekshibicijskih minut po izstopajočih klaviaturskih uvodih v številnih skladbah prišla predvsem kitarska sekcija (s prepoznavno Rave, prearanžirano Le mavrica in novejšo pesmijo Arena). V iskanju prave skladbe za konec po Malih rokah in Orion Lady je sledil veliki zaključek, kronan s Tomijevim razbijanjem kitare. Zadnja skladba večera Vojna idej je bila posvečena vsem, ki so prišli.
Modernejši stadion - modernejša Siddharta?
A osrednji cilj skupine, da na stadionu, ki je v svoji kratki zgodovini že pomagal spisati marsikatero poglavje nogometne pravljice, je bil dosežen. Posneli so enajst skladb (General, Hollywood, Noraterra, Bel labod, Spet otrok, Sam, Postavi se na mojo stran, Indian Boy, Malishka, Bonsaj oz. pesem nekoč znana kot Song #4, Arena) za svoj novi album, ki so predvsem ... drugačne.
Celo zvok je funkcioniral veliko bolje kot na primer v sosednji dvorani - vsaj za tiste, ki so sedeli na sredini tribun, medtem ko so tisti povsem zgoraj na tribunah občasno slišali malce slabše, a vseeno čutili tresljaje basa in bobnov, ko se je najbolj "treslo".

Opazovalec je dobil občutek tiste prave koncertne energije, ki se razvije na velikih stadionih, TODA le, če je sedel na sredini tribune in se ni oziral dlje kot do prve polovice parterja.
Manjši, a zato glasnejši
Stadion namreč ni bil razprodan, tako kot je bil pred osmimi leti bežigrajski, ko se je zbralo 30.000 njihovih oboževalcev, da bi pospremili Siddhartin koncert s simfoničnim orkestrom. Sinoči se je po podatkih njihovega menedžmenta (sporočili so nam jih ob začetku koncerta) tik pod odrom in na tribunah gnetlo okoli 10.000 obiskovalcev.

Če to približno številko pretvorimo v besede, je bil parter nabito poln do polovice igrišča. Sedišča na tribuni desno od odra so bila solidno zapolnjena (razen tistih tik poleg odra), skromnejšo zasedba pa je bila na tribuni desno od odra in najbolj oddaljeni tribuni, kjer je bilo obiskovalcev le za vzorec. Sam obisk je bil za nekatere pričakovan, spet za druge presenetljiv. Sploh za tistega, ki si je še pred samim začetkom ogledoval zasedenost mest na spletnih straneh prodajaln vstopnic, kjer je kazalo, da bo stadion poln vsaj do treh četrtin. Sodeč po mnenjih številnih, so k temu 'pripomogle' predvsem cene vstopnic, ki so se gibale med 29 (za tribune) in 49 evri (za VIP-parter).

Breme prvega med številnim se je znova izkazalo kot dvorezni meč. Do zadnje potankosti izdelan program s številnimi vizualnimi efekti in plesalskimi vložki ter glasbena gostovanja hrvaške dive Josipe Lisac (pri Neonu) in legendarnega Laibacha (pri za koncert veliko bolj avantgardno prearanžirani B Mashini) so pustili grenak priokus oziroma obžalovanje za tistimi, ki jih ni bilo.

Več utrinkov s koncerta (na katerem so bili tudi števlini znani obrazi, med drugim je naše fotografsko oko ujelo rokometaša Aleša Pajoviča, nekdanjega smučarja Jureta Koširja z ženo Alenko, opazili pa smo tudi glasbenika Tomaža Domicelja in Grega Skočirja) si lahko ogledate spodaj.