Vsaj se tiče organizacijskega vidika. Še nikoli prej se namreč ni zgodilo, da bi na enem mestu - in to tako majhnem, kot je ljubljanski Orto Bar - stali predstavniki festivalov, kot so srbski Exit, hrvaški Terraneo in madžarski Sziget, ter poslušali domače medijsko manj odmevne bende, ki so se prebili skozi sito 150 prijavljenih glasbenikov za nastop na prvem STG-ju.
Njihovo ključno sporočilo, ki so ga z novinarji in redkimi predstavniki domačih skupin delili omenjeni predstavniki, je bilo, da je za organizatorje pomembno, kako se tuja skupina izkaže na njihovih odrih. "Zoran Predin mora na Hrvaškem peti v hrvaščini," je nazorno pojasnil hrvaški predstavnik Luka Pavić. "Pomaga, če skupine pojejo v angleščini. Đ, ž, č ni rokenrol," ga je dopolnil njegov srbski kolega Darko Flego. Še boljšo primerjavo pa je ponudil madžarski gost András Berta, ki je zbrane vprašal, koliko skupin, ki pojejo v madžarščini, uspe na naših tleh.
Vsi omenjeni predstavniki tujih festivalov - na odprti razpravi je bil tudi domači predstavnik, oče Rock Otočca Franci Kek - so izpostavili, da so oni tisti, ki iščejo nastopajoče. Različni neutrudni bendi, ki se trudijo s pošiljanjem svojih biografij in posnetkov, le redko naletijo na to, da njihovo elektronsko sporočilo ne roma v koš.
Tako so imele slovenske skupine sinoči odprto pot do vseh omenjenih predstavnikov festivalov, da jim osebno v roko stisnejo vizitko, mimo posrednikov in običajnih poti, a ti niso izkoristili svoje priložnosti - vsaj ne v takšnem številu, kot so se nadejali organizatorji.
ŠKM Banda pustila glasbi svojo besedo
Na drugi tekmovalni dan se je dogajanje iz Centra urbane kulture Kina Šiške preselilo v središče prestolnice in okrnjeni publiki postreglo s tremi skupinami: inštrumentalno Štefan Kovač Marko bando (ali krajše ŠKM Banda), rokenrolsvobodnjaki Dandelion Children in garažnimi rokerji Barely Modern.
Prebijanje ledu v prestolnici je pripadlo samozavestnemu prekmurskemu kvartetu, ki je preprosto pustil, da glasba govori namesto njih. Dinamična postrockovska interakcija obeh kitar in nikoli predvidljiva ritemsekcija je peščico zbranih gnala v odkrivanje neznanega. Menjavanje tem in tempa s skoraj matematično natančnostjo pri poslušalcu pušča občutek spontanosti. A za glasbo stojijo tehnično podkovani basist Jernej Koren, kitarist Mito Sušec, kitarist Iztok Koren in bobnar Jernej Sobočan, ki gradijo identiteto skupine prav na dovršenem igranju, zato težko posebej izpostavimo kakršno koli pesem, saj je njihov nastop (kot vedo njihovi oboževalci) zaokroženo zvočno potovanje.
"Ponesrečeno dobri" Dandelion Children
Po zahvali kvarteta na koncu nastopa se je na odru nato postava še zmanjšala, saj je nanj stopil ljubljanski trio Dandelion Children. Bratovsko-sestrska naveza pevca in kitarista Jureta, bobnarke Katje ob vložkih basista in kitarista Anžeta je sinoči pokazala največjo širino rokenrola s primesmi funka, soula, countryja in progresivnega rocka - kar znajo zapakirati kar v eno skladbo - izkazala za največji magnet občinstva. Angleška besedila, Juretove (občasno kričeče) vokalne linije, menjavanje inštrumentov, Katjina bobnarska spretnost, so zbrane držale v šahu.

"Ponesrečeno dobro," je svoj nastop za MMC komentiral pevec. STG je zanje prišel v zelo stresnem obdobju: izdali so album, dva videospota, dogovarjajo se z založbo, in čeprav je na odru delovalo, kot da so se za ves mesec zaprli v klet za vaje, a so se v resnici na nastop pripravljali tri dni.
Skupina je bila v preteklosti reden gost najrazličnejših izborov in tekmovanj, a kot sami opažajo, STG (ki je zanje prišel ob nepravem času) ponuja skupinam nekaj več. "Ko smo se v preteklosti udeleževali podobnih tekmovanj, smo bili omejeni s časom. Predstavili smo lahko eno ali tri skladbe. Tisto ni ničemur podobno. Skupina, kot je naša, preprosto rabi čas, da pokaže, da zamenja inštrumente, da pokažem, da jaz ne uporabljam samo enega vokala," je še dejal pevec in priznal, da je po primerjavah z Jackom Whitom in povezovanju z Nirvano in skupino Muse prav odrešujoče, da lahko pokažejo svojo glasbo, ki je prej kot posnemanje odraz Juretovega mišljenja v določenem trenutku.
Barely Modern pogrešali "vibe"
Repertoar z osmimi skladbami, ki so ga zaokrožile Goalless Goat, Smitten in Maki, je med zbranimi dosegel svoj namen. Za še večjo svežino, kot smo jo lahko slišali prvi večer, pa je poskrbel garažni trio rokenrola iz Logatca in Ljubljane Barely Modern. Žiga Petkovšek (kitara, vokal), Miha Kononenko (bas) in Jan Vihar (bobni) so se tretjič ustavili v Ortu in tudi tokrat - je potarnal Žiga - ni šlo vse po načrtu. "Po pravici? Slab," je ocenil svoj nastop in dodal, da razloga za to ne pozna. "To, da nismo imeli vaj, ni krivo in tudi se mi ne zdi, da smo slabo igrali, samo ni bilo nekega 'viba'," je priznal Žiga. Surovi rock, temelječ na napadalni kitari in hitri ritemsekciji, zbranih ni pustil popolnoma stoječih. Svoj čar pa je dodal tudi pevčev razpon od krikov do suverenih izpovedi v angleščini.
"Mislim, da je treba dolgo igrati, ali pa tudi ne. Po navadi poslušalca prepričaš na prvem in ne na desetih, na katere pride. Tudi če je STG, to ne pomeni, da boš koga bolj prepričal, sam sebi nekaj dokažeš, če te izberejo," je zaključil razmišljanje o tekmovalnem delu Žiga.
V tretji dan Slovenskega tedna glasbe je zbrane v Ortu popeljala hrvaška zasedba My Buddy Moose. Nocoj pa se dogajanje seli nazaj v Kino Šiška (predavanja in okrogle mize) in v ljubljanski K4.