Ideja, ki se je začela s preigravanjem jam sessionov v studiu pod taktirko hrvaškega producenta Koolada, potem ko se je seznanil s prvim mojstrom tolkal takrat še izrazite "funky-pop" skupine LeeLooJamais Iva Rimca, se je razcvetela s prihodom še ženskega vokala, do tedaj članice skupine Panda in starega obraza Hri-Barja Saše Danilov.

Z njenim soulovsko naravnanim glasom, s "talk box"/elektrovokalom Koolada in z ritmiko inštrumentalnega dela zasedbe, ki variira nekje med ujetostjo modernega popa s klasičnim funkovskim zvokom 80. let prejšnjega stoletja in elektroniko, ugnezdeno v preigravanje v živo, predstavljajo unikum na domačem glasbenem prizorišču. In prav to so še enkrat potrdili sinoči, v sicer akustično neprizanesljivi kavarni na obrobju prestolnice.

Zmagovalci Slovenskega tedna glasbe, takrat še pod imenom London, so tam predstavili trinajst svežih (sicer že preizkušenih na občinstvu) skladb, ki so se znašle na njihovem prvencu. Rdeča nit je preprosta: interakcija temačnejšega vokala Koolada z barvitim glasom Danilove. A vsa vokalna interakcija se gradi postopoma. Za uvrture v njih večinoma skrbi mojster črno-belih tipk Erik Marenče. S konstantno ritmsko linijo v postavi Rimca na tolkalih in Jerneja Kržiča na basu ter s kitarskimi pribliski Andraža Mazija so protiutež vsem kičastim matricam, ki pa se jim sami kljub inštrumentalni samozadostnosti ne izognejo.

Četudi so za zdaj z novega albuma postregli le s singlom Walking on a Chance, je to le šibek predogled, kaj ponujajo z novim albumom. Preprostost besednega poigravanja, ki se gradi okoli - v veliki večini - ponavljajočih se besednih zvez v refrenu, vas popelje tako po poti spominov vse do obdobja Bee Gees kot po stezi futurizma - v idealistično obdobje, ko se bo Guetta znebil varovalnih ventilov svoje produkcije.

Spodaj si lahko preberete pogovor z obema glasovoma skupine in si v galeriji ogledate nekaj utrinkov z njihove sinočnje predstavitve prvenca.

Anja Rupel je na hrvaški nacionalni televiziji v eni izmed pogovornih oddaj, ki so jo predvajali v nedeljo, ko so jo vprašali, kako to, da so bili z Videosexom popularni povsod, le doma ne, odgovorila, da smo Slovenci takšni. "Vse, kar je domače, ni preveč dobro. Vse, kar pride od zunaj, je boljše. Oziroma, če komu od domačih uspe zunaj, potem je že na malce višji stopnički," je pojasnila Ruplova. Če vzamemo to tezo za izhodišče in jo prezrcalimo na Zebra Dots: kako osvojiti slovensko občinstvo? Imate kakšno strategijo?
Koolade: Iskreno povedano, ni nikoli obstajala strategija. Naša želja je, da z našo skupino napišemo dolgo zgodbo. Mi enostavno delamo svojo glasbo, in kar bo, bo.
Saša: Tako je. Naša skupina se ni ustanovila zato, da bi uresničevala kakšno strategijo. Pri delu smo izhajali iz sebe.
Koolade: Temaljna ideja je bila, da ustanovimo mednarodni projekt. To nam je uspelo, ker smo slovensko-hrvaška skupina. Tudi jaz sem mednarodni producent. V preteklosti sem delal tako po Evropi kot po Združenih državah Amerike. Moja ideja ni bila niti, da bi bili slovenska skupina. Sploh je ne obravnavam tako.

Začetno zgodbo bolj ali manj poznamo že vsi: začela se je s tabo (Koolade op. a.) in z Ivom Rimcem. Kako pa sta pozneje sestavljala ostale delce mozaika?
Koolade: Začelo se je s preigravanjem v studiu. Jaz sem želel posneti bobne. In sem rekel: "Dajmo še malo 'jammati' v studiu." Poklicali smo basista Jerneja Kržiča. Potem je prišel Erik Marenče.

Torej so člani kar prihajali na vaje?
Koolade: Da. Mi smo preigravali na jam sessionih, ki sem jih jaz posnemal. Multi-channel recording (sočasno snemanje dveh ločenih avdiokanalov na istem računalniku op. a.) - snemal sem cel bend, kot bi ga v studiu, le da je šlo za jam session. Rekel sem si: "Kar se bo zgodilo, se bo". Iz tega so prihajale nove in nove ideje - nekaj jih je celo pristalo na albumu. Počasi smo zbrali ekipo glasbenikov. Nekaj časa smo iskali kitarista. Našli smo kitarista Mazija. Potem smo nekaj časa razmišljali, da bi bili le inštrumentalna skupina. A ideja nam je postala malce dolgočasna čez čas, ker si s tem omejen na en žanr, tj. zvok funka iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Ne moreš preveč eksperimentirati s tem.
Zadali smo si nalogo, da postanemo malo bolj mainstream, a s težo. Da ni poppy pop, ampak mainstream z globino. Začeli smo premišljevati o vokalu. Jaz sem med temi sessioni že nekajkrat uporabil talkbox, ampak rabili smo vokal. Po nekaj vajah in treh dekletih, ki so se preizkusile kot pevke za našo skupino, smo slišali Sašo na YouTubu, ko je nastopila na Hri-Barju. Super se nam je zdela, ker je pela pop, ampak dobro - prepričljivo. Rekli smo si: to je to. Jaz sem malo bolj temačni vokal, Saša je bolj barvit. Dopolnjujeva se. Začeli smo pisati in tako je nastal prvenec.

Saša, na YouTubu pa vas niso slišali le člani Zebra Dots. Tu je bila tudi Panda v igri, ki si jo morala zapustiti, ko ste s skupino podpisali pogodbo z Universal Records. Kako težki so bili tisti trenutki, ko ste vedeli, da se morate posloviti od ene zasedbe, da bi bili lahko z drugo?
Saša: Naporno. Super mi je bilo sodelovati s Pando. Ampak na koncu se odločiš - če že pride takšna stvar na poti -, ker si prisiljen v to. S Pando smo se čisto sporazumno razšli. Tudi oni so našli pevko, ki je morda bolj za njih - gre za mojo prijateljico - tako da so se kar našli z njo. V končni fazi se je zgodilo vse prav.

Širša javnost vas je lahko pobližje spoznala s spremljanjem oddaje Hri-Bar. Kako se je začela vaša glasbena pot? Ste se bolj videli kot solistka ali kot pevka obkrožena s skupino?
Saša: Nisem niti razmišljala o tem. V meni je bila le želja, da pojem že od malega. Vse, kar mi je prišlo na pot, sem delala iz veselja do glasbe. Izkušnje so me pripeljale do mesta, na katerem sem zdaj. Sem pa zelo vesela, da imam lahko tako hud bend.

Koolade, pri vas pa je zgodba malo drugačna. Vedno ste bili človek v ozadju. Sodelovali ste z drugimi izvajalci. Zdaj pa ste postavljeni v položaj, kjer ste del benda, ki preigrava v živo, s katerim boste vlekli stalnico.
Koolade: To je prišlo spontano. V začetku sploh nisem razmišljal, da bi bil jaz frontman. Cela zgodba se je začela s sessionom, jaz sem iskal ideje za sample. Vedel sicer sem, da to znam početi, da je v meni. Nikoli nisem bil le avtor aranžmaja in producent. Vedno sem bil tudi avtor glasbe. Včasih celo avtor besedil. To je bilo nekaj običajnega zame. Toda pojavljanje na odru je nekaj novega zame, ker se nikoli nisem izpostavljal na takšen način. Še več: bolj mi je bilo všeč, da sem bil v ozadju. Ampak zdaj se je zgodilo, in to je to.

Koliko ste pri pisanju besedil na tem albumu upoštevali Sašine interpretacijske zmožnosti? Koliko je bilo interakcije med vama, ko so nastajale skladbe?
Koolade: Sodelovati s Sašo je bilo super, ker glasbe ne samo sliši, ampak jo razume. Precej sva delala pri dikciji. Super je delati z njo, ker lahko prenese veliko (smeh). Kar koli ji rečeš, posluša in poskuša tako narediti. Včasih ne more in naredi po svoje. Tudi jaz sem ji v tem podoben. Včasih narediš kaj po svoje. Ampak Saša je zelo prilagodljiva in sposobna narediti veliko. Samo delo je bilo naporno, ker je zahtevalo veliko časa in koncentracije. Veliko moraš ponavljati. Toda kar se tiče kreativnega procesa, mi je bilo v užitek. Najbolje pa je, ker se vokalno izjemno ujameva.
Saša: Ja, odlično se zlijeva.

Skupina združuje šest različnih značajev. Kako to deluje v praksi? Kako so videti vaše vaje? Kako ste se ujeli?
Saša: (Smeh) Hvalabogu smo vsi odrasli (smeh) in smo se kar znašli. Za sabo imamo že toliko izkušenj, ki so nam pomagale pri snovanju odnosov. Seveda prihaja do nesporazumov ...
Koolade: ... Seveda, seveda ...
Saša: ... Ampak znamo najti kompromise. Mislim, da nam gre kar dobro.

Kdo ima glavno besedo, ko se vsi preveč razživijo? Kdo umirja strasti?
Saša: (Smeh) Mi sploh nismo eksplozivni značaji. Imamo samo enega, ki je malce bolj vročekrven. Ampak tudi on je pomemben, da poganja energijo.
Koolade: Ampak tako kot jo poganja, jo zna tudi umirja. Vse, kar si zakuha sam, tudi poje. Jaz sem drugače precej potrpežljiv in razumen. Moj moto je: manj ega, več ustvarjalnosti. Če si ti ustvarjalen, tu ni prostora za ego.

Pozornost pa ste nase privabili tudi z nastopom na Slovenskem tednu glasbe (STG). Kaj poleg nastopa na Waves Vienna vam je zmaga še prinesla?
Saša: Nastop na Waves Vienna (smeh). To jemljemo kot veliko.

Kako je bilo v Avstriji, kjer ste kot eni izmed zmagovalcev letošnjega STG-ja dobili priložnost nastopa na Waves Vienna?
Saša: Odlično.
Koolade: Jaz imam rad Dunaj, rad se vračam tja. Soočeni smo bili s precej nenavadnimi okoliščinami. Na večer, ko bi morali mi nastopiti, je začelo deževati. Na koncu smo prestavili nastop na naslednji večer. Mogoče celo bolje (Saša prikima). Nastopili smo v malem klubu, toda bolj nam je ustrezal.
Saša: Bile so res smešne okoliščine. Obstajala je desetodstotna možnost, da bo deževalo tisti večer. In takoj ko smo razstavili svojo opremo, je začelo deževati. Potem smo pospravili opremo in je nehalo deževati. Ko smo jo postavili nazaj, je spet začelo deževati (smeh). To smo vzeli kot manjši znak (smeh). Naslednji dan smo igrali v klubu in ljudje so nas lepo sprejeli. Za naš zvok je bilo morda še bolje, da smo igrali tam.
Koolade: Prvotni načrt je bil, da bi mogli zaigrati na avtobusu, kar nam ni najbolj ustrezalo. Mi smo težki bend (smeh). Šest nas je in vsi imamo težko opremo, da bi vse to postavili na en avtobus, se ne bi dobro končalo.

Pred izdajo albuma je za vami približno leto in pol nastopanja tudi pred občinstvom. So torej skladbe že prej bile preizkušene na občinstvu?
Saša: Do neke mere že, ampak saj nismo imeli toliko predpromocijskih koncertov. Nekaj pa smo jih imeli. Na koncu pa nismo delali na podlagi tega albuma, ampak smo izhajali čisto iz sebe. Mislim, da če čutiš projekt, ki ga ustvarjaš, slej kot prej najdeš svoje občinstvo.