Pri Stevu Vaiu kar pozabite na odnos glasbenik - igralec, kitara - ljubimka - drug drugemu sta najboljša dopolnitev. Brez usmiljenja.
52-letni kitarski heroj, vzor mnogim mlajšim rodovom, ni prišel sinoči v ljubljansko prenovljeno Cvetličarno, da bi oddelal svoj repertoar in se pobral v zaoderje, takoj ko bi izsilil tisto pripravljenost občinstva na malce bolj doživeto ploskanje, ki bi vodilo v bis. Ne. Le dobre tri minute čez napovedano uro začetka je prikorakal s svojo "ibanezko" na ramah. Kot metador je s svojimi kričečimi hlačami in klobukom na glavi udaril po prvih strunah v Racing the World. Brez kakršnega koli vidnega napora je - tako kot v nadaljevanju - letel skozi skladbe. Vsako nianso note pa pospremil s svojimi obraznimi mimikami.
Sprehajal se je po vseh mogočih glasbeni pokrajinah. Od globin bluza (Weeping China Doll) do "3D-avantur", kakor jo je sam poimenoval, z The Moon and I. "Ta skladba me spomni na moje sanje. Namreč, ko pišeš skladbe, lahko pišeš o čemer koli. To pa ni bila običajna skladba. V sanjah sem bil sam. Potoval sem s hitrostjo zvoka. Bil sem svoboden. Vse, kar sem videl, je bilo kristalno jasno. Kot 3D-avantura," je nadgrajeval svoje koketiranje z občinstvom pred The Moon and I s pojasnjevalnimi in tudi šaljivimi interakcijami, v katere pa se ni spuščal za vsako ceno. Med drugim je občinstvo pripravil tudi do oponašanja njegovih kitarskih rifov s pomočjo glasu.
Nesporni čarovnik na kitari in prej kot pevec - pripovedovalec oz. interpret besedil, je svoje kitarsko virtuoznost nadgrajeval ob pomoči svoje spremljevalne skupine. Na kitari mu je družbo delal Dave Weiner, Jeremy Colson na bobnih, Philip Bynoe na basu in Deborah Henson - Conant na harpi in klaviaturah, ki so jih pripadle tiste kratke minute, ko je Vai odšel z odra. A ne samo njej, ob vsakem odhodu je kateri izmed članov skupine dobil svoje minute za ekshibicijo svojega znanja.
Ekshibicije najzvestejših "pomočnikov"
Weiner je občinstvu predstavil skladbo nabito z biranjem akordov in serijo naključnih vibracij, ki vedno vodijo nazaj v ustaljeno strukturo iz svojega akustičnega albuma. Edina ženska predstavnica na odru, potem ko je svoj nastop odpovedala Beverly McClellan (vrhunska ameriška pevka, ki je z nastopom v oddaji The Voice ameriške nacionalne televizijske mreže NBC), Henson-Conant je s svojo prenosno harpo, osvetljeno z led-lučkami postavila klasiko ob bok električnim kitaram.
Prav posebno nadgradnjo inštrumentalne zasedbe pa je ponudil Colson s svojim premičnim "one-man-band" bobnarskim setom. "Bolje že pojem kot nek kitarist tu," se je šalil skupaj z Vaiom in z njim ugotavljal, koliko deklet - katere ima bojda naraje nad vsem - je v občinstvu, poleg vseh kitarskih "piflarjev".
Vai, ki se je po vsaki solaži svojih kolegov preoblekel, z njimi v interakciji ni tekmoval, nadgrajevali so en drugega v melodiki, ki je bila že tako visokih tonov in neskončnih razsežnosti, da jih ne bi mogli označiti za nič drugega kot mojstrovine. Vai je ves čas ohranjal očesni stik z enim izmed svojih članov občinstva in se s prsti sprehajal po vratu kitare.
Še posebna pomoč iz občinstva
Pri nadgradnji solaž, ki jih je včasih začenjal sam, včasih ob podpori ritmske sekcije, spet drugič ob igri s harfo, so mu ob koncu pomagale tri dekleta. Ta so odpele posamezne dele inštrumentalistom, ki so potem pred občinstvom ustvarili novo skladbo - ustrezni za film George iz džungle, je pripomnil Vai. Brezkompromisni, vse prej kot surovi kitarski večer, ki se je začel s "skurjenim" ojačevalcem, je za kitarske "piflarje" ponudil nadzemeljsko večerno šolo. Hkrati pa je bilo le predogrevanje za prihod Joeja Satrianija, ki je naslednji od kitarskih velikanov, ki prihaja v Cvetličarno.
Več foto si lahko ogledate spodaj. Kmalu pa bodo sledili tudi videoutrinki.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje