"Danes je poplava t. i. “home made” studiev, kjer je tudi kakovost posnetkov marsikdaj vprašljiva, a številne radijske postaje se na to ne ozirajo, številni glasbeniki pa polnijo glasbeni arhiv ravno s takšnimi posnetki. Zato ni čudno, da so se stare slovenske popevke ohranile, saj so bile posnete z orkestrom, pisali pa so jih skladatelji in pesniki. Da ne bo pomote - tudi danes imamo ogromno kakovostne in dobre glasbe," je bila ostra pevka.

Na MMS jo vežejo lepi spomini in do festivala ima spoštljiv odnos. "To je bil zame vedno čas, ko sem srečala glasbene kolege in prijatelje in nikoli nisem imela občutka, da smo tekmeci. Bili smo tam, se zabavali, ne glede na to, kdo je pobral kakšno nagrado," se je spominjala za MMC.

Pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

MMS za vas ni nobena novost. Številni ljubitelji festivala se vas spomnijo po skladbah, kot sta Zaljubljena v Portorož in Sirena. Od prvega nastopa letos mineva 20 let. Kako hitro so za vas minila ta leta?
Na MMS-u sem prvič nastopila leta 1992, s pesmijo Zaljubljena v Portorož, in menim, da se me ljudje spomnijo ravno po tej pesmi. Še danes me kdo na kakšnem nastopu prosi za to pesem, pa čeprav je od takrat minilo že 20 let. Na tem festivalu sem do zdaj nastopila šestkrat, nazadnje leta 2000. Kot bi mignil, so minila ta leta. Človek kar ne more verjeti. Letos bom tam že pravljičnih sedmič.

Predvsem zadnja leta ste malo manj medijsko izpostavljeni. Kako ste izkoristili ta čas? Res sem v medijih zadnje čase manj prisotna, kar ne pomeni, da počivam ... Enostavno sem nove pesmi pisala za druge izvajalce, tako za že uveljavljene glasbenike pa tudi za svoje učence ... Najbolj sem ponosna na tri učenke, ki so lani na otroškem festivalu Brinjevka osvojile tako prvo nagrado strokovne komisije, pod predsedstvom Mojmira Sepeta, kot tudi prvo nagrado občinstva. Tako še naprej ustvarjam, le zase bolj malo. Imam pa veliko mladih talentov, o katerih bomo čez leta gotovo slišali, če se bodo seveda sami odločili za to pot.

Kaj je tisto, kar vam vzame največ energije skozi dni?
Največ energije in tudi časa mi vzame ravno šola mladih talentov. Vendar moram dodati, da se mi ta energija hitro povrne, ko slišim peti te slavčke (smeh).

Kakšen odnos imate drugače do MMS-a? Kako menite, da se je poznala ta dveletna odsotnost festivala na domačih tleh?
Na ta festival imam zelo lepe spomine in spoštljiv odnos. To je bil zame vedno čas, ko sem srečala glasbene kolege in prijatelje in nikoli nisem imela občutka, da smo tekmeci. Bili smo tam, se zabavali, ne glede na to, kdo je pobral kakšno nagrado. Zelo sem vesela, da bo Televizija Slovenija znova obudila ta prelep festival, saj si zagotovo zasluži vidno mesto.

Zakaj - po vašem mnenju - so se skladbe iz preteklosti, ki so bile predstavljene na podobnih festivalih in na MMS-u, bolj usidrale v spomin poslušalcev, kot se te danes?
Hm, težko vprašanje, a na misel mi je prišel refren pesmi So najlepše pesmi že napisane.

Opažate ta pojav tudi pri vas: da ljudje veliko raje prisluhnejo starim uspešnicam kot novejšim?
Seveda. Iz izkušenj povem, da me na nastopih ljudje vedno znova prosijo za pesmi izpred dvajsetih let. Verjetno je vzrok tudi ta, da takrat ni bilo toliko televizijskih in radijskih postaj pa tudi toliko snemalnih studiev ne. Danes je poplava t. i. “home made” studiev, kjer je tudi kakovost posnetkov marsikdaj vprašljiva, a številne radijske postaje se na to ne ozirajo, številni glasbeniki pa polnijo glasbeni arhiv ravno s takšnimi posnetki. Zato ni čudno, da so se stare slovenske popevke ohranile, saj so bile posnete z orkestrom, pisali pa so jih skladatelji in pesniki. Da ne bo pomote, tudi danes imamo ogromno kakovostne in dobre glasbe.

Kako težko si je izboriti svoje mesto danes - v času instantnih pevcev?
Mladim se je danes po eni strani lažje prebiti na sceno, po drugi pa spet ne. Lažje zaradi številnih tekmovanj, šovov, kjer se lahko že zelo mladi dokažejo. Najboljši dobijo tudi vso medijsko podporo, kar je danes levji delež, ker je samo dobro peti danes premalo. Potrebuješ dobro ekipo za odnose z javnostjo. Težje pa zaradi tega, ker si morajo tisti, ki bi se radi prebili na prizorišče zunaj teh tekmovanj, sami poskrbeti za to medijsko podporo, kar seveda ni poceni.

V zadnjem času smo lahko slišali tudi nekatere duete, ki ste jih posneli. Na primer z Zlatimi muzikanti. Vas zdaj v zrelejših letih bolj vleče v narodnozabavno glasbo ali ostajate zvesti zabavni glasbi?
Narodnozabavna glasba mi nikoli ni bila tuja. Še preden sem stopila na svojo solistično pevsko pot, sem pela pri ansamblu, s katerim smo leta 1989 posneli narodnozabavno kaseto. Je pa res, da sem glasbenica, odprta za vse glasbene zvrsti, in pred nobeno nimam predsodkov. Sicer zame obstajata samo dve zvrsti glasbe, dobra in slaba. Poleg Zlatih muzikantov, ki ste jih omenili, dodajam še Ota Pestnerja, Damjano Golavšek, Nušo Derenda, Ivana Hudnika, Slavka Ivančiča, skupino Hiša, Uroša Periča idr., s katerimi sem posnela res lepe duete.

Na MMS prihajate s skladbo Il tempo passato. Lahko poveste malo več o njej? O čem govori? Bo cela v italijanščini?
Preprosto obožujem to pesem. Že ko sem slišala demoposnetek, so se mi usta veselo raztegnila do ušes. Sploh mi je na kožo pisano besedilo Leona Oblaka. V italijanščini je samo začetek refrena, sicer je pesem v celoti v slovenščini. Pesem govori o času, ki je minil, kako se spominjam preteklosti in pomislim, da ni nič več tako, kot je bilo, pa vendar ni s tem nič narobe, saj so v vsakem obdobju tako slabi kot tudi lepi dnevi, torej je še vse enako, le da smo malce starejši (smeh).

Ciljate na zmago ali želite predvsem predstaviti skladbo?
Moj cilj je samo zapeti po svojih najboljših močeh in uživati na odru Avditorija po tolikšnem času. Če bom zadovoljna z izvedbo, mi bo uvrstitev popolnoma nepomembna. A do sebe se zelo stroga in zahtevna in se bom morala res potruditi ter s tem dostojno proslaviti svojo 21. obletnico nastopanja.