Moby, ki 26. maja prihaja v Slovenijo, kjer bo nastopil na Gospodarskem razstavišču v sklopu festivala MARS, bo še pred prihodom 16. maja izdal nov studijski album Destroyed. O njem je spregovoril v spodnjem intervjuju.

Najprej se ustavimo pri naslovu vašega novega albuma: zakaj je ta beseda, ki je ujeta na naslovnici zgoščenke, izpisana na letališkem LED-zaslonu, postala naslov plošče?
M: Zadnjih 20 let sem večino časa preživel na turnejah, pri čemer sem veliko časa preživel na letališčih. Prav tako sem bil od desetega leta fotograf. Zadnjih deset ali petnajst let nosim fotoaparat sabo kamor koli grem. In pred kakšnimi tremi leti je imel moj polet zamudo – letel sem v Toronto in moj polet je neskončno zamujal na letališču La Guardia. Tako sem se sprehajal po stranskih ulicah La Guardie. Hodil sem po nekem zapuščenem hodniku. Tam je bil zaslon, na katerem je pisalo: "Unattended luggage will be destroyed." (Neprijavljena prtljaga bo uničena.) Bil je majhen zaslon in je lahko izpisal samo eno besedo naenkrat. In "destroyed" (uničena) je bila videti tako kul sama po sebi z ozadjem hodnika.

Potem sem stal tam in čakal kakšnih pet minut, da sem fotografiral vsakič, ko se je pojavil “destroyed.” In ta naključna fotografija zaslona, na katerem piše “destroyed” z neskončnim belim hodnikom v ozadju, mi je postala všeč in primerna za kar koli: naslovnico albuma ali naslovnico knjige. Prav tako pa se mi je zdel “Destroyed” zanimiv naslov albuma. Zdi se mi, da se ujema tudi tematsko z mojo glasbo. Vsak, ki je veliko potoval, in tudi tisti, ki niso veliko potovali, so že doživeli, kako je na letališču ali v hotelu, kjer je vsa okolica medlo domača, ampak neprijetna, morda prav zaradi te domačnosti.

Glasba vsekakor daje nekakšen večeren, nočni občutek. V vaših zapiskih smo prebrali o tej ideji o spečem mestu in nekakšnem nespečnem načinu pisanja in skladanja. Bi lahko malo razložili ta proces dela, medtem ko preostanek sveta spi.
M: No, veliko časa preživim na poti in sem neke vrste potujoči glasbenik. Nekateri prijatelji, ki veliko potujejo, lahko letijo iz Los Anglelesa v London in se takoj prilagodijo britanskemu časovnemu pasu. Ali gredo iz Singapurja v San Francisco in se takoj prilagodijo časovnemu pasu San Francisca. Na žalost, ko grem jaz iz New Yorka v London, ure in ure in ure sedim v svoji hotelski sobi in ne spim. Tako me skoraj vsak dan muči nespečnost. Lahko ležim v postelji in sem nesrečen zaradi nespečnosti, ali pa vstanem in počnem stvari. Ena izmed stvari, ki jih počnem, ko ne morem spati, je, da prek interneta kupujem stare mehanične bobne. Poleg tega tudi delam na glasbi in zdi se mi, da ustvarjanje glasbe ob dveh zjutraj, v mestu, ki spi, prida glasbi nekakšen duh hoje v spanju. Ko si v hotelski sobi, muči te nespečnost, si izjemno utrujen, a ne moreš spati. Ko ustvarjaš glasbo ob takšnem času, ne moreš ustvariti pozitivne, zabavne glasbe, ki bo ljudi pripravila do skakanja. Vsaj zame je glasba, ki jo ustvarim takrat, tišja, bolj ambientalna, malce neprijetna, ampak upam, da nekako topla in tolažilna, tako lepa kot neprijetna naenkrat.

Veliko skladb na vašem novem albumu se začne nekako razbito, skoraj skrb vzbujajoče. Začetek je dokaj minimalen, a te potem premami atmosfera in zgradi tiho melodično raven ponavljajočih se refrenov in tako dalje. V tem je duh samote in razmišljanja, pa tudi ekstaze in trpljenja. Album bi lahko imenovali "Ekstaza in trpljenje" ("Rapture and Torment" ). To je spet neke vrste jin-jang. Je to prišlo zavestno ali je pač produkt ustvarjalnega okolja?
M: Ni zavestno. To je ena zelo zanimivih stvari pri izdelavi albuma – ko ustvarim album, imam pri sebi idejo o tem, kaj pomeni zame, a nimam objektivnega pogleda nanj, ker sem ga delal eno leto. In potem ga daš v svet. Kar naenkrat začneš dobivati reakcije drugih ljudi. To je res zanimivo. Vi ste mi, denimo, ravnokar pokazali, da je bistvo večine skladb rezultat hotelske nespečnosti. Začne se neprijetno, potem pa se sprijazniš. In dlje kot traja, dlje ugotavljaš, da ni neprijetno, ampak pravzaprav še kar zanimivo.

Spet si v hotelu v Nemčiji, ne moreš spati. Vse, kar si želiš, je, da bi lahko šel spat. Pomiriš se z dejstvom, da ne moreš spati. Ko vstaneš, ugotoviš, da je pravzaprav veliko zanimivih stvari, ki jih lahko počneš. Če čisto obrneš svojo nespečnost, vidiš čudovite sončne vzhode. Greš na sprehod po zapuščenem mestu in vidiš stvari, ki so skrite pred spečim svetom. In zdi se mi, da je ta občutek velik del tega albuma. Kot ste rekli, veliko pesmi se začne minimalno in zlomljeno, potem se počasi gradi in polni. Vsaj upam, da se. Prav zares nimam objektivnega pogleda, ko nanese beseda do moje lastne glasbe, ker sem vse življenje ustvarjal glasbo, ki se je meni zdela super, a ni bila všeč nikomur drugemu. In glasba, ki se je meni zdela banalna, je bila drugim kar všeč. Torej sem najslabši kritik svoje glasbe.

Vedno ste bili nočna oseba, saj ste še vedno didžej v svojih prostih nočeh, kajne? Po vseh teh letih imate to še vedno radi in je še vedno del vašega pogleda na svet glasbe. Še vedno hodite in obiskujete nastope didžejev ob štirih zjutraj in podobno?
M: Ja, še posebej na turnejah, če imaš prosto noč so tvoje možnosti omejene. Še posebej, ker ne pijem več. Prej sem na turnejah večkrat šel ven in se napil. Zdaj je moja možnost sedenje v hotelski sobi, gledanje CNN-a, tuširanje in branje, kar je v časih prijetno. Ampak, če to počneš prepogosto, se ti lahko malo zmeša.

Ali snemate tudi na turneji? Ste odstranili kakšne stvari? Kako je to delovalo?
M: Že pred časom so vsi v glasbenem svetu odkrili, da se da glasbo snemati na prenosnih računalnikih. Jaz sem to odkril šele pred kratkim. Prej sem vedno mislil, da je studio edini kraj, kjer lahko snemam svojo glasbo. A končno sem dobil profesionalne programe za svoj prenosnik, kar pomeni, da lahko zares snemam. Tako sem na zadnji turneji imel programe, majhno klaviaturo in majhen mikrofon. Tako sem od časa do časa na turnejah enostavno snemal ideje, ampak na še kar osnoven način. Potem pa sem jih prinesel nazaj v studio, kjer sem jih dokončal.

Vokoder ima še kar veliko vlogo na tem albumu. Je to nekaj, kar vam je bilo od nekdaj všeč? Je nekako 'loaded' inštrument, kajne, saj spominja na Kraftwerk.
M: V vsem svojem profesionalnem življenju glasbenika sem se trudil ugotoviti, kako premostiti svoje pomanjkljivosti. Ena mojih največjih pomanjkljivosti je, da nisem prav dober pevec. Če bi torej imel čudovit pevski glas, ne bi nikdar uporabljal vzorcev vokalov. Razlog, da uporabljam vzorce vokalov, vokoderje in gostujoče vokaliste, je preprost - ne znam prav dobro peti. Torej, če delam skladbo ob dveh zjutraj in želim imeti vokale, imam nekaj možnosti: lahko pojem sam in končam z naivnimi, preprostimi vokali; prižgem vokoder; najdem vzorec vokala; ali čakam, da mimo pride kakšen krasen pevec. A ker sem nestrpen in včasih želim imeti končano vokalno skladbo ob dveh zjutraj in ne morem ravno poklicati prijatelja, da pride k meni ob dveh zjutraj, je to torej eden izmed razlogov, zakaj je toliko vokoderja na tem albumu. Saj sem želel vokale na albumu, a mi moj glas ni preveč všeč. In prav tako mi je zelo všeč zgodovina vokoderja, Kraftwerk so bili mojstri vokoderja. Sicer prižgeš vokoder, pustiš skozi svoje vokale in sliši se kot Kraftwerk, rečeš si: "Veš kaj, vokoder je bil uporabljen že milijonkrat, vsi so ga že uporabili in če ga uporabim še jaz, bom primerjan s tistimi, ki ga uporabljajo bolje." A po drugi strani mi je zelo všeč. In zakaj ga ne bi uporabil? Ravno sem slišal novi singel Davida Lyncha in on je prav tako uporabil vokoder. Rekel sem si: "Vau, v dobri družbi sem – jaz, Kraftwerk in David Lynch."