MRFY tvorijo Gregor Strasbergar, Tomaž Zupančič, Lenart Merlin in Rok Klobučar. Do zdaj so javnosti predstavili Tretje oko, Anakin, Tidam, Klic, Sweet Sugar in Always (Če te najdem), vse razen zadnje pa so tudi del njihovega prvega avtorskega EP-ja A side of the Story.

Čeprav so prvo zgoščenko šele izdali, pa so z mislimi že pri "pravem" studijskem albumu, katerega izid načrtujejo septembra letos. "Ničesar nočemo forsirati, če bo zaradi tega manj pesmi, ne bo nobene težave. Smo pa zdaj v procesu vsega tega ustvarjanja," pojasnjuje pevec Gregor in dodaja, da skladbe Always (Če te najdem) tja niso uvrstili, ker jim preprosto ni sodila v koncept drugih, niso je pa želeli tam zgolj zato, da bi bila ena skladba več. "Ta skladba je v živo nekaj popolnoma drugega kot v studijski verziji in tega posnetka nismo čutili v povezavi z vsemi drugimi."

Po izdaji prvega EP-ja se odpravljajo tudi na prvo pravo turnejo po Sloveniji, ki jo bodo začeli 13. aprila v Novem mestu in končali 24. maja v Ljubljani. Vmes jih boste lahko poslušali še v Ajdovščini, Izoli, Idriji, Mariboru in v sklopu oddaje Izštekani.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru s celotno zasedbo. Ta je gostovala tudi na Radiu Slovenija (videu lahko prisluhnete na desni).

Kakšna je največja razlika med MRFY pred enim letom in MRFY zdaj?
GS: Rekel bi, da po prepoznavnosti, a ne v tem smislu, da nas na ulici kdo prepozna. Ampak v smislu, da vedno več ljudi pride na koncerte, ko igramo po različnih koncih Slovenije. Sploh zadnjih nekaj mesecev oziroma odkar smo izdali Anakin, odkar smo igrali na Mentu in odkar ste nas vi označili za novince leta 2017. Poleg glasbe se je zgodilo še ogromno drugih stvari. Igrali smo na Vrhniki in je bilo polno, igrali smo v Kamniku in je bilo polno - se mi zdi, da je največja razlika ravno pri koncertih.

S katerega vidika poleg prepoznavnosti pa ste najbolj zrasli vi kot skupina?
TZ: Se mi zdi, da ravno z vidika koncertiranja, ker je res velik poudarek tudi na tem, koliko in kako vadimo. To se potem močno odraža tudi na koncertih. Kot je povedal že Gregor, smo igrali v res veliko krajih v zadnjem času, denimo na Ravnah na Koroškem v KMKC-ju in so rekli, da tja sicer pride bolj malo ljudi, pa je bilo vseeno kar polno in ljudje so bili zadovoljni. Res je lepo videti, da nas pridejo poslušat in potem verjetno to povejo tudi naprej.
GS: Se strinjam, da predvsem v igranju in pa tudi v poznavanju drug drugega. Ko skupaj delamo vse stvari od glasbe do koncertov in tudi videov - v zadnjem času smo recimo naredili dva videa, pa se nam zdi, da je drugi veliko boljši od prvega. V vseh vidikih, ki jih delamo, rastemo.

Kaj vam pomeni to, da vam je uspelo pred kratkim izdati prvi samostojni EP, čeprav ste ploščo obljubljali že do konca leta 2017?
GS: Ploščo obljubljamo že dolgo, pa še to, kar smo zdaj izdali, ni cela plošča. Počasi nam gre, pa tudi v današnji glasbeni industriji je tako, da se zdaj izdajajo singli in to smo do zdaj delali tudi mi, kar se je izkazalo za dobro. Tudi zdaj se nismo takoj lotili cele plošče in ljudem dali 12 novih skladb, ampak smo malenkost počakali, da malo zrastemo in imamo več časa, da se to naredi tako, da bo nam všeč in da bo dobro. Ampak napovedujemo ploščo za september, to je gotovo.

Zakaj na EP-ju ni singla Always?
GS: Ker nam ni spadal v koncept. Ta skladba je v živo nekaj popolnoma drugega kot v studijski verziji in tega posnetka nismo čutili v povezavi z vsemi drugimi. Lahko pa bi ga dali na EP in bi imeli šest skladb namesto petih, ampak tega nismo želeli narediti.

Kako daleč ste s pripravo albuma? Boste pripravili čisto nove skladbe ali boste nanjo uvrstili tudi že izdane single?
GS: Ne vemo še čisto točno, koliko pesmi bo, ampak zagotovo vsaj deset. Zagotovo bomo vključili tudi kakšno že znano skladbo, bomo pa poskušali večji poudarek dati novemu materialu. Znova bomo želeli narediti nekakšen skupek, da se bodo stvari dobro prilegale druga drugi. Ničesar nočemo forsirati, če bo zaradi tega manj pesmi, ne bo nobene težave. Smo pa zdaj v procesu vsega tega ustvarjanja, zato so okrog postavljene tudi vse stvari za snemanje.
TZ: Tudi ko je skladba že narejena, se včasih od nje malenkost distanciramo in jo potem aranžmajsko še enkrat premečemo.

Kje se po vaših dosedanjih izkušnjah najhitreje zalomi, ko hočeš posneti studijsko ploščo?
GS: Pri snemanju so vedno neke takšne stvari, kot je vokal, koliko sta boben in bas skupaj, glede samih priprav je pa tako, kakor se dogovoriš. Mi smo do zdaj delali z Igorjem Iličem, ki ima svoj proces, ki ustreza tudi nam. Zdaj pa bomo delali na podoben način, edina razlika bo v tem, da bomo ekipo malenkost razširili.

Gregor, katere skladbe vam pri izvajanju v živo predstavljajo največji vokalni izziv?
GS: Če je pravo vzdušje, če je dober koncert (kar se zgodi v večini primerov), potem nimam težav z nobeno skladbo, razen če sem bolan. Če smo mi med seboj povezani, če ustvarjamo glasbo, je vse v redu. Če pa tega ni, kar se morda res včasih zgodi, potem pa kakšna skladba zna biti težavna. Je pa to iz drugih vzrokov in ne iz vokalnih.

Kaj vam pomeni vizualna plat umetnosti, ki jo izražate predvsem s pomočjo videospotov?
LM: To nam pomeni veliko, sploh z vidika družbenih omrežij in spleta. Tudi za ta članek bo veliko stvari vizualnih, bodo fotografije, bodo videi in to je tista prva stopnja, prek katere te bo človek opazil. Podobno je, če greš v trgovino kupit CD ali ga prodajaš na koncertu - kupec najprej vidi ovitek ali recimo plakat za koncert, šele potem bo poslušal glasbo. To je en vidik, drugi je pa to, da tudi če že pozna glasbo, če bo še dobra vizualna podpora z videospotom, bo še toliko bolje. Če imaš na videospotu dobro sliko in dobro zgodbo, bo skladba zvenela še toliko bolje. To je vse povezano in ravno to poskušamo narediti - celostno podobo MRFY. Ne samo glasba, ampak cela znamka, ki je podprta z vseh branž umetnosti.
TZ: Morda se skupine dandanes premalo zavedajo pomena družbenih omrežij. Mi imamo vedno tudi najrazličnejše šale na Instagramu in Facebooku, zaradi česar nas ljudje ves čas spremljajo, poleg tega pa vzpostavljamo neposreden stik.
LM: Vmes, ko ne izdamo skladb nekaj mesecev, za oboževalce še vedno objavljamo druge vsebine, ki niso glasba, ampak je nekaj vizualnega.
GS: Tudi to je del nas. Ko sem na začetku rekel, da se razvijamo na vseh področjih, da ne delamo samo glasbe - ukvarjamo se predvsem z vizualijami. Delamo z Instagramom in Facebookom ter na neki način sklepamo posle. Zdaj smo ravno v tem območju oziroma na tej ravni, ko se pogovarjamo že bolj resne stvari in potem moraš rasti tudi v tem, drugače te lahko kakšna stvar pohodi.

Torej se vam zdi, da ta imidž v današnjem času glasbenik brez družbenih omrežij težko doseže?
LM: Ti lahko še vedno delaš glasbo in ignoriraš družbena omrežja. Glede tega sploh ni težav. Ampak v tem ne vidim smisla. Kajti tako kot je produkcija vse glasbe in vse umetnosti hitra, tako mora biti tudi doseg ljudi hiter. Če posnameš ploščo in je ne deliš po spletu, v današnjem času ne dosežeš ljudi.
TZ: Gre tudi za bazo, katere poslušalce dosežeš. Že če pogledamo mestne avtobuse - vsak posluša glasbo s pomočjo slušalk, nihče ne posluša radia.
GS: Nekdo, kot je Iztok Mlakar, tega ne potrebuje. Neka takšna zasedba, ki je bolj sveža, pa vidiš, da ima Facebookovo stran s čisto brezvezno naslovno in profilno fotografijo ter eno objavo vsaka dva meseca, navadno ni ravno uspešna. Seveda so izjeme, ampak v večini primerov, če skupino vidim nekje na Facebooku, kliknem in vidim, da imajo dobro vizualno podobo, imajo navadno tudi dobro glasbo.
LM: Jaz bi rekel, da je vizualna podoba skupaj z družbenimi omrežji takšna stvar, s katero lahko tudi zavedeš ljudi. Če imaš te strani dobro vzpostavljene in dobro oblikovane videoposnetke, jih zelo hitro privedeš do tega, da mislijo, da imaš tudi dobro glasbo, kar pa ni nujno.

Ali skladba Tretje oko napoveduje vaš premik v bolj "mainstream" vode?
GS: Jaz v bistvu sploh nimam občutka, da bi bila to skladba, ki je bolj na prvo žogo. Naredili smo jo tako kot vse druge, izdali smo jo na enak način kot Anakin. Se mi zdi dobro, da je ljudem všeč prej kot morda ostale, ampak nismo delali čisto nič drugače z namenom, da bi jo bolj približali ljudem. Seveda smo želeli narediti čim boljšo skladbo, nismo si pa rekli, da bomo to naredili bolj mainstreamovsko.

Turneja: kdaj, kam, zakaj? Česa se najbolj veselite?
GS: Ideja je zrasla v nas, potem ko nam je nekdo rekel, da moraš, ko izdaš CD, pa res narediti turnejo. Ta ideja je potem ostala v naših glavah, ko smo dobili EP, smo pa rekli, da bomo poskusili narediti nekaj svojega. Prej se nam morda ni dalo toliko ukvarjati s tem, kje in kako bomo igrali, zdaj pa smo se tega lotili resno in verjamemo, da nam lahko uspe. Odigrali bomo šest koncertov plus Izštekane. Turneja se začne 13. aprila v Novem mestu in konča 24. maja v Ljubljani v Gali hali, vmes pa bomo delali še Izštekane. Imeli bomo tudi predskupine ter ob petkih igrali električne koncerte, ob sobotah akustične in ob tem seveda promovirali svoj EP. Zdi se mi, da smo si dobro zastavili, zdaj pa bomo videli, kaj se bo dejansko zgodilo.

Katere predskupine ste izbrali in zakaj ravno njih?
GS: Predskupine smo izbrali skupaj, pomembno je bilo, da so iz okolice kraja določenega koncerta, da so nam kul, da so perspektivni, in da nam je všeč njihova glasba in to, kar delajo, ter da se nam zdi, da bodo obogatili naš program in bomo skupaj lahko naredili bolje, kot če bi bili sami. Povabili smo Zalo Kralj in Gašperja Šantla, Noair, Infected in Jakoba Kobala.

Kako komunicirate z oboževalci? Kdaj za njih pripravite tudi kakšno bolj noro oziroma smešno stvar?
GS: Ljudem nočemo ničesar vsiljevati. Ljudem je všeč, da smo takšni, kot smo, in od sebe dajemo vse. Nismo samo žalostni ali samo smešni ali samo jezni. Imamo Klic in različne šale na Instagramu, potem imamo eno jezno skladbo in se ne omejujemo s tem, da nekaj moramo narediti, ker bi bilo ljudem všeč. Preprosto vse, kar vedno dajemo od sebe, je resnica, naša občutja, misli in naša umetnost. In potem ljudje, ki smo jim všeč zaradi ene stvari, vzamejo celoten paket. Vedno dobimo nazaj odziv v kontekstu tega, kar sporočamo in se ljudje lahko s tem poistovetijo ter jim postane všeč. Pred časom smo imeli na Instagramu šalo "Dobar dan, izlazim", kar je bilo nekaj čisto brezveznega, ampak smo dobili ogromno odzivov, ljudje so začeli ponavljati to šalo, ki smo jo mi naredili in nekako spodbudili, da se je razširila. In tako je pri nas, da vse, kar je, je trud. Vse, kar damo pred ljudi, je vedno resničen odraz nas.

Se je v zadnjem času na slovenski glasbeni sceni kaj spremenilo? Je za novince bolj ali manj prijazna kot takrat, ko ste začenjali vi?
GS: Jaz bi rekel, da smo še vedno novinci. Še vedno smo del tega, kar se gradi in zdi se mi, da vedno bolj prijazna, čeprav je bila že za nas zelo prijazna. Ta celoten novi val in novo gibanje, ki se je zgodilo z nekaj novimi glasbeniki, pa tudi druge platforme od Vala 202 do MMC-ja in Kina Šiška ter Menta - to je ogromno enih stvari, ki so v zadnjih nekaj letih začele dobivati legitimnost in vse to skupaj tvori sceno. Tako mi kot skupina kot drugi akterji se mi zdi, da skupaj rastemo.
LM: Slovenska glasbena scena je v procesu prenove in močno raste. Smo v času, ko to morda še ni jasno vidno, ampak morda bomo čez pet let lahko pogledali nazaj in videli, da se je to zgodilo ravno v tem času.
GS: Morda pa tudi ne bomo. Velikokrat razmišljamo o kakšnih skupinah, ki so bili pred desetimi leti na taki ravni, kot smo zdaj recimo mi, pa so verjetno razmišljali enako, da se scena prebuja in potem se ni zgodilo nič.

Kakšno se vam zdi razmerje med glasbeno ponudbo in povpraševanjem?
TZ: Zdi se mi, da se na začetku veliko skupin ustraši tega, da moraš delati vse. Se pravi moraš iskati koncerte, se za njih dogovarjati, počasi si moraš izboriti tudi neko ceno, nekaj moraš tudi izdajati. Za vse si sam, kar je tudi zelo obremenjujoče za tistega, ki ustvarja, ker se temu ne more toliko posvečati. To pri nas najbolj ve Gregor.
LM: Sploh zaradi tega, če samo dodam, ker je vedno več neke birokracije.
TZ: Dobre glasbe in dobrih skupin pa je vedno bilo, ampak več ponudbe, kot je je zdaj, ne bo več. Je pa ravno to obratno sorazmerno - danes je največja ponudba in najmanj možnosti distribucije oziroma tega, da glasba pride do ljudi. Ogromno je enih rešetk in filtrov, prek katerih je treba priti na tak ali drugačen način.
GS: Jaz bi morda bolj rekel, da na začetku glasbeniki teh stvari ne vejo. Ko se skupina ustvari v neki pozni srednji šoli oziroma na začetku študija, malo igraš, malo te obletavajo dekleta, potem izdaš eno skladbo, en mesec si potem malo višje, narediš dva koncerta in potem se znajdeš še nižje, kot si bil prej. Prvi zagon, ki ga ima vsaka skupina, ki je malenkost boljša oziroma izstopa iz povprečja, jih močno "napumpa" za kratko obdobje. Ko pa to popusti, nastopi totalna beda. Šele potem se začnejo dogajati prave stvari, ker ravno takrat moraš trdo delati. Veliko skupin pride do tega in potem ali se jim ne da več ali se skregajo in ne gre naprej. Ko pride do tega, začnejo kritizirati sceno, radie, klube in ljudi, da ne poslušajo več prave glasbe.
LM: Ni pa težava samo v skupinah, ampak tudi v državi, ki postavlja zakone, ker morajo tudi vsi klubi skrbeti za to, da bodo vstopnice prodajali z davčno blagajno, obvezno morajo biti prisotni varnostniki, treba je plačevati SAZAS-u, če hočemo mi na koncertu prodajati majice, moramo imeti davčno blagajno, se pravi je že to komplikacija, ne moremo zgolj prodati majice za deset evrov. Kot skupina posluješ pod enakimi pogoji kot kdor koli drug. Moraš ustanoviti ali društvo ali SP, da ima klub lahko dokazilo, da te je plačal.
GS: Z vsemi temi stvarmi smo se mi ogromno ukvarjali zadnjih šest mesecev in zaradi tega je bil moj ustvarjalni proces oziroma ustvarjanje glasbe zelo uničeno. Veliko časa sem moral posvetiti temu, ko bi vse te ure in vse te misli posvetil sami glasbi.