Leta 2009 so basist Tine Matjašič, bobnar Niko Rakušček, kitarista Jernej Metež in Martin Potočnik ter pevka Pija Tušek posneli svoje prve demoposnetke. "Ni diktature v našem bendu, ampak nekdo, ki ima najmočnejši karakter v bendu - če se tako izrazim - vleče glavno nit," je v pogovoru za MMC dejal Tine.

Prvo ploščo What’s your story? so posneli in izdali v samozaložbi. Odločili so se, da ga z drugimi delijo brezplačno prek svoje spletne strani in tako so začeli širiti svoje ime. S singloma Dance in Once Again so štajerski poppankerji potrkali na vrata velikih skupin na področju Balkana. In če se jim uspe prebiti čez sito vseh drugih nominirancev, obljubljajo, da bodo skočili v Ljubljanico. "Če bi v Dravo skočili z manjšega mosta, bi bilo brez veze. Naš glavni stari most v Mariboru pa je vseeno malo previsok, če tako gledamo," še pove Tine.

Pogovor z Tinetom in Jernejem si lahko preberete spodaj.

Bobni so bili posneti pri bobnarju doma. Vse ostalo je bilo posneto v vašem prostoru za vaje. Nato pa je nastal album, s pomočjo katerega ste dobili nominacijo za MTV-jevo nagrado Best Adria Act. Ko je prišla nominacija za nagrado, kakšen film oz. scenarij se je odvrtel v vaših mislih? Na kaj vse ste pomislili?
Tine: Mi nismo tega izvedeli z enim stavkom: "Nominirani ste." Pogovori so potekali okoli novega videospota, za katerega so nam govorili, da ga moramo izdati čim prej. Mi pa smo govorili, da ne, da še ni tak, kot ga hočemo. Potem so nam enostavno morali malo prej povedati, da smo nominirani. Ampak 'fora' je bila v tem, da nam niso povedali, zakaj smo nominirani. Dva tedna nazaj pa so nam povedali. In mi smo bili vsi: "Neee." Tak občutek je bil. Ni nas udarilo neposredno, ampak nekaj smo vedeli. Dva tedna smo bili v čistem pričakovanju, zakaj gre. Bili smo živčni.
Jernej: Bilo je zelo veliko presenečenje.
Tine: Se ti zgodi. Si kar vesel. Mogoče to ne pokažeš s histerijo. Se pa potrdi ves trud, ki si ga vložil v bend.

Rekli ste, da ste malce "trši", ampak istočasno se lepo vklapljate v kalup MTV-ja. Vas bo to predalčkanje kaj omejevalo enkrat, ko se boste res želeli izkazati s poppankom, ki ga radi poudarjate?
Jernej: Mislim, da to ne vpliva toliko. Če gledamo naše žive nastope, je vse bolj surovo. Energično. Mislim, da nas to bolj rešuje.
Tine: V živo imamo precej bolj močen zvok, kot ga imamo na albumu. Tistim ljudem, ki nas imajo radi v malo mehkejši obliki, je album bolj všeč. Potem pa, ko pridejo na koncert, so presenečeni nad tem, da v živo malo drugače zvenimo.
Jernej: Imamo pankovske korenine.
Tine: Nikoli nismo rekli, da smo pankerji. Tako so nas vedno drugi popredalčkali. Je pa res, da smo zrasli na tej glasbi. Tega ne moramo zanikati in iti iz tega. S tem se sploh ne obremenjujemo.

Ker ste združili pank in pop, bi lahko nekateri rekli, da ste izdajalci, drugi, da ste inovativni. Kaj pravite sami?
Tine: Če se pank ne bi skomercializiral, tega sploh ne bi mogli reči. Konec koncev, če pogledamo skoraj dvajset let nazaj, se je pankrock začel vrteti na mainstream radijskih postajah. Na primer Green Day. Takrat so jim rekli, da so izdajalci punkrocka. Ampak če ne bi bilo njih, marsikdo ne bi spoznal tistih underground punkrockerskih bendov, ki jih je spoznal zaradi tega, ker je spoznal Green Day.

Koliko ljudi danes še vedno misli, da bodo prišli na thrash metalski koncert, ko sliši ime Trash Candy?
Jernej: Razlika je v tistem h-ju (smeh).
Tine: Smo že imeli takšne primere. Znajdeš se na kakšnem forumu in vsi pričakujejo, da smo mi thrash band. Mi se s tem ne obremenjujemo. Mi smo tako ime dali iz čisto drugega razloga. Ker znamo biti prijazni in na zunaj lepi. Znamo pa še malo zbosti. Na tak pozitivni način.

Britanski alternativci The Subways so v enem izmed pogovorov za MMC dejali, da je ključ do uspeha skupine, da se v njej znajdejo ljudje, ki se razumejo in so med sabo najboljši prijatelji. Po kakšnem ključu pa delujejo Thrash Candy?
Jernej: Mi se poznamo že res dolgo časa. Skupaj smo delovali že v različnih bendih. Smo zelo dobri prijatelji in funkcionira.
Tine: Smo že našli eno novo povezavo s The Subways.
Jernej: Se pozna, da smo v tako dobrih odnosih, tudi v naši glasbi.
Tine: Da si vse povemo. Lažje je neke stvari, ki včasih niso najboljše, rešiti med sabo. Mogoče je zaradi teh stvari že marsikateri bend razpadel. A je veliko lažje, če si prijatelj že od prej. In imaš isto vizijo.

Kdo ima glavno besedo?
Tine: Ni diktature v našem bendu, ampak nekdo, ki ima najmočnejši karakter v bendu - če se tako izrazim - vleče glavno nit. Ostali pa ... Pri nas ni tako, da morajo vsi narediti, tako kot jaz rečem.

Jernej kar molči (smeh).
Tine: (Smeh) Ne. Če ne bi imeli njega, ne bi imeli takšne glasbe, kot jo imamo. Vsak prispeva svoj delež. Eden pa je tisti, ki vse deleže združi in jih vleče naprej.

Zanimivost vaše skupine je tudi ženski vokal. Kako se dekle znajde med številčno prevlado fantov? Je ena od fantov ali je preprosto Pija?
Tine: Če povzamemo po turneji iz Portugalske, ko se nismo niti enkrat sprli, potem je bolj na naši strani (smeh). Verjetno da pa se, ko je v družbi svojih kolegic, to malo obrne. Je razlika, seveda je. Malenkost drugačen način prilagajanja, delovanja benda. Ampak se razumemo. Ni nekih večjih težav s tem.

"Poparčkani" niste med sabo.
Tine: Ne, ne, ne ... U, to pa ne.
Jernej: Ne, ne. Tega ne bi smelo biti nikoli.

Imate kakšen dogovor glede tega?
Jernej: Nenapisano pravilo. Tudi na splošno smo vsi zasedeni in ne bi prišlo do tega.
Tine: To je bilo verjetno prvo nenapisano pravilo, ki se ga držimo. Enostavno to ne zdrži. Ker v trenutku, ko pride do neke zamere, gre cel bend, ne samo tista dva.

Katera nenapisana pravila še sodijo med prve tri?
Tine: Da se pije po koncertu. Res. To je lahko usodno.

Govorite iz lastnih izkušenj?
Tine: Seveda, absolutno.
Jernej: Večinoma si povemo, kar si imamo povedati.
Tine: Ja, povedati si moraš v obraz vse. To sodi v top tri: ne pij pred koncertom, povej si vse v obraz in brez "parčkanja".

Za vami je turneja po Portugalskem. Kako so vas sprejeli tam?
Jernej: Sprejeli so nas super. Odziv publike je bil nad pričakovanji.
Tine: Tam je scena malo drugačna. Sploh tam, kjer smo mi nastopali, je več stoner bandov. In se vprašaš, od kod stoner? Potem pa potegneš vzporednice, zakaj imajo toliko tega in toliko malo pankbendov. Mi smo sicer pričakovali boljši odziv v Španiji. Portugalska je pa čisto drug svet. Veliko bolj podobna Sloveniji. Razen način dela je bolj ... Da ne bo napačno zvenelo - organizacijsko vse teče. Pa pravijo, da so kot narod alkoholiki. Potem ko so izvedeli, da imamo mi zdravico za himno, smo bili mi večji alkoholiki, ampak ne. Drugo nas je res presenetlilo. Če je tonska vaja ob šestih, je vaja ob šestih in ne ob osmih. Takšne stvari so nas presenetile. Mogoče je bilo to zato, ker smo za njih tujci. In drugače ni tako.

Zdaj, ko ste nominirani za nagrado, je več povprašanja za vas ali so klubi ob imenu Trash Candy še vedno zadržani?
Jernej: Mislim, da je že z nominacjo MTV bend, zelo veliko spremenilo v odnosu organizatorjev do nas.
Tine: Posledično je to prineslo kar nekaj nastopov in tudi turnejo po Portugalski.

Že kaj vadite sprehod po rdeči preprogi (smeh)?
Tine: Uff ... Konkurenca je težka. To bi bilo super. Mi ne gledamo na to - vsi bodo začeli pljuvati, vi ste pank, ampak glasbo vrtijo na MTV-ju - če se s tem ubadaš, potem si zelo nezanimiv človek, namesto da bi poslušal glasbo.

Koliko je realna obljuba, da boste v primeru nominacije skočili v Ljubljanico?
Tine: Stoodstotno. Čeprav je danes naša znanka rekla, da nam bo uredila neoprenske obleke. Pa smo rekli: "Čakaj, zakaj neoprene? Mi smo rekli, da bomo skočili v Ljubljanico, ne da bomo oblekli neoprene."

Zakaj ravno Ljubljanica?
Tine: Ja! Zakaj ne Drava?! Če bi v Dravo skočili z manjšega mosta, bi bilo brez zveze. Naš glavni stari most v Mariboru pa je vseeno malo previsok, če tako gledamo.
Jernej: Jaz bi bil rad še cel. Roke bi še imel na svojem telesu.
Tine: Ljubljanica je vseeno manjša in zato, ker je to center Slovenije. Tisti, ki bo hodil okoli, ima več možnosti, da vidi pet idiotov, kako skočijo v Ljubljanico.