Drobničeva je bila vse do izdaje svojega prvenca Drobne stvari, na katerem najdemo devet avtorskih skladb in bonus skladbo Čudež Življenja, s katerim je leta 2006 osvojila naslov najboljše debitantke na Slovenski popevki, znana po delovanju v "ozadju". Pri rosnih šestnajstih letih je začela peti spremljevalne vokale pri Jadranki Juras in Tabujih, pozneje pa je sodelovala tudi s številnimi znanimi glasbeniki, kot so: Neisha, Rok Golob, Katrinas, Rudolf Gas, Društvo mrtvih pesnikov, Jazoo, Andraž Hribar, Imer Traja Brizani, Big band Grosuplje in še številnimi.

Pevka je v otroštvu najprej poprijela za violino, pozneje pa je spoznala, da je petje tisto, kar jo najbolj osrečuje. Začela je študij petja, najprej pri profesorici Ireni Vidic in na to pri profesorici Nadi Žgur na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani - smer džezovsko petje. Tuja pa ji ni niti igralska umetnost. V letu 2009 je sodelovala v filmu režiserja Janeza Lapajneta Osebna prtljaga, kjer je igrala stransko igralsko vlogo Zale. Sodelovala je tudi v romskem muzikalu Stekleno jabolko.

Več pa si lahko preberete v pogovoru spodaj.

Po letih sodelovanja z različnimi domačimi glasbeniki ste zdaj sami stopili v ospredje z vašim prvencem. Zakaj ste se odločili za ta korak prav zdaj?
Po nastopu na Slovenski popevki 2006, ko sem prejela nagrado za naj debitantko, sem se odločila za solistično kariero. V štirih letih sem sestavila svojo ekipo, izbrala svoja besedila, jih uglasbila in odšla v studio. Zdaj je napočil moj čas.

Koliko časa je nastajal material, ki se je znašel na albumu? Kaj je pripomoglo k temu, da ste ga izdali?
Material je nastajal dalj časa. Pri izdaji albuma je največ pripomogla moja volja. Album sem enostavno morala izdati. To je bila od nekdaj moja velika želja in svoje želje vedno uresničujem.

Se boste zdaj popolnoma posvetili samostojni karieri ali boste še z vašimi vokali pomagali drugim izvajalcem?
V studiih še vedno zelo rada snemam spremljevalne vokale, vendar pa v tej vlogi ne nameravam več nastopati v živo.

Kako oni gledajo na ta vaš nov korak na glasbeni poti?
Izvajalci mojo solistično kariero zelo spodbujajo.

Kaj vam pomeni ta album? Samopotrditev? Neke vrste drago glasbeno vizitko?
Kot sem že omenila, album sem si od nekdaj želela posneti. Še toliko lepše je, ker gre za mojo avtorsko glasbo in besedila, torej za glasbo, ki jo zares čutim. Če tega ne bi naredila, bi bila nesrečna. To je moje poslanstvo. To je tako, kot da pisatelj, poln idej, ne bi zapisal knjige. In seveda priznam, album je zame velika samopotrditev. Posneti album z avtorsko glasbo in vse zorganizirati sam, pač ni lahka naloga.

Koliko je treba danes osebnega vložka, če želiš, da drugi slišijo, kar želiš povedati?
Mislim, da je predvsem treba imeti vizijo in ideje v glavi ter biti iskren do samega sebe. Ljudje ti prisluhnejo, če si jim všeč. Čudovit primer, ki ga zelo spoštujem, je Iztok Mlakar. Ni potrebno, da te ljudje na radiu slišijo vsak dan po desetkrat. Seveda na ta način postaneš v hipu zvezda, kar pa poslušalci tudi hitro pozabijo. Skoraj vsi poznamo besedila Iztoka Mlakarja. Redko kdaj ga slišim na komercialnih radijskih postajah. Njegova sporočila tam tudi ne bi našla pravega mesta, saj večina poslušalcev ne posluša besedil in sporočil.

Kako sami komentirate našo klubsko sceno? Naredijo lastniki klubov dovolj za promoviranje avtorske glasbe?
Nekateri več, drugi manj. Zelo sem vesela, ker opažam, da je vedno več posameznikov, ki zagovarjajo slovensko glasbo in skrbijo za promocijo te. Poznam kar nekaj klubov, ki podpirajo nastope slovenskih glasbenikov in predvajajo slovensko glasbo.