In to počnejo na turnejah in v snemalnih studiih. "Po eni strani se trudimo ohraniti pošast pri življenju. Po drugi strani pa se trudimo tudi, da se premika naprej," je v pogovoru za MMC dejal Dan McCafferty. Markantni pevec se skupaj s Petom Agnewom, Jimmyjem Murrisonom in Leejem Agnewom vrača v Slovenijo po 17 letih.

Nazareth, ki ga je svet spoznaval skozi leta, je dodobra prevetren. Seznam nekdanjih članov je daljši od četverice trenutno delujočih. Toda, kot pravi McCafferty, pomembna je skupina. "Nihče ni pomembnejši kot sama skupina. Dokler sta pravi kemija in atmosfera, bi lahko skupina preživela tudi brez mene."

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Zdaj prihajate v Slovenijo z repertoarjem, ki sega od vašega prvega albuma Nazareth do zadnjega Big Dogz. Med njima pa je 40-letna razlika. Z vašim materialom bi v bistvu lahko zgradili cele turneje le na preigravanju starih uspešnic, ampak ste se odločili nasprotno. Zakaj ste se odločili za drugačno pot?
Mislim, da zato, ker vsi v skupini - Jimmy, Lee in Pete - pišemo skladbe. Imeli smo toliko materiala in se nam je zdelo škoda, da nismo nič počeli z njim. Hoteli smo čim bolj izkoristiti svoje znanje in čas. Zato smo se odločili, da spravimo material v obliko plošč in ga pošiljemo založbam. Zabavno je ustvarjati nove stvari. Vesel sem, da smo ji. Vsaka skupina se mora namreč razvijati. Če se ne razvija, ne more rasti. Zato se mi zdi dobra stvar, da pišemo naprej.

Prebrala sem, da so vam založbe ves čas govorile, da ste prestari, da bi še naprej snemali plošče.
(Smeh). Založbe niso več tisto, kar so bile v 70. letih prejšnjega leta. Založbe izgubljajo moč, a tega še niso spoznale. No, prepričan sem, da so spoznale. Skratka nimajo več moči, ki so jo imele nekoč (smeh). Ne morejo diktirati glasbe in govoriti, kdaj bo skupina ustvarjala in kdaj ne. Glasbo najdemo danes na spletu. Časi so se spremenili in tako je zdaj.

Pa je bil odnos založb dodatna motivacija, da ste se vrnili v studio?
Po eni strani je bil. Nihče nas ni preganjal, da moramo posneti novo ploščo. Rekli smo si, zakaj pa ne. Zelo smo uživali v ustvarjanju novega materiala in snemanja.

Zadnjo ploščo, ki jo je izdal Nazareth, to ni bil Nazareth izpred 40 let. V njem je nova moč. Se vam zdi, da vsakič, ko se vrnete v studio, začnete nekaj novega, svežega?
Ja, na dva načina lahko to gledamo. Po eni strani se trudimo ohraniti pošast pri življenju. Po drugi strani pa se trudimo tudi, da se premika naprej. Zato tudi snemamo. Pri Nazarethu ves čas pišemo - vsi. Napišemo številne skladbe, ki jih pri Nazarethu ne moremo niti uporabiti. A zaradi novih stvari, skupina še diha.

Družina Nazaretha se je precej razširila v vseh teh letih. Ali ohranjate stike z nekdanjimi člani?
Ja, seveda. Skupina sicer dela ves čas. Zdaj je prvi odmor, ki smo ga imeli po dolgem času. Ampak ohranjamo stike zdaj v času svetovnega spleta. In tudi v prihodnosti bomo. Namreč vsak, ki kdaj zapusti skupino, to stori, ker se je naveliča ali najde kakšno boljšo zaposlitev. Vedno je bila prioriteta v naši skupini, da so vsi v njej srečni. Nihče noče nesrečnih ljudi okoli sebe, in to je bila naša politika. Ne rečem, da stvar deluje pri vseh, ampak deluje za nas.

Torej ni bilo nobenih scen Axl-Slash?
Ne. To je pravzaprav žalostno. Ker imam oba fanta rad. Ampak preprosto se ne razumeta. Poleg tega pa nismo tako veliki, kot so oni. Oni so doživeli množični uspeh. Obstala sta na dveh popolnoma različnih straneh kompasa, kar je nesrečno. Sam sem videl nove Guns N'Roses pred približno letom dni v Pragi in Axl je bil res čudovit. Dobra skupina so, napolnili so prizorišče in ljudje so noreli. Rad pa imam tudi, kar dela Slash. To sta dva talentirana otroka, ampak se na žalost ne strinjata v določenih stvareh (smeh). Precej preprosto: če si nesrečen, ne shajaš (smeh).

Ste si kdaj želeli, da bi Nazareth postali tako veliki, kot so Guns N'Roses?
Niti ne. Želel sem si, da imajo radi naše skladbe. Rad hodim v lokalni pub in v trgovino pa nihče ne ve, kdo sem (smeh). To je dobro, ker lahko počnem, kar si želim kada rkoli, in nihče me ne moti.

Kako močno je danes vaše prijateljstvo z Axlom Roseom?
Kadar se vidiva, greva na kakšno pijačo. Videl sem v Pragi. Axl je dober. Srečen, delaven fant. Všeč mi je.

V vajini celi zgodbi je še vedno najzanimivejši dogodek z Nazareth in njegovo poroko.
(Smeh). Ja, mi smo igrali v Kanadi in fantje so nas obiskali. Axl se je pripravljal na poroko s svojim dekletom Erin Everly. Prosil nas je, če bi nastopili na njegovi poroki s skladbo Love Hurts. Rekli smo, da bi radi, ampak smo bili na evropski turneji, zato to ni bilo mogoče. On pa ni mogel spremeniti datuma poroke, mi pa nismo mogli odpovedati koncerta. Na žalost se ni zgodilo, ampak bilo bi pa zabavno.

Ne moremo mimo skladbe Love Hurts, ki ste jo posneli dve leti po izidu Razamanaz. Skladba je v svojem svetu dosegla osmo mesto na lestvici najboljših deset v ZDA. Prav tako je osvojila lestvice v devetih preostalih državah. Več kot 60 tednov se je obdržala na norveški lestvici. Koliko deklet menite, da jo je uporabilo za skladbo, za objokovanje razhodov s fantom?
Kar precej. V nekem obdobju so nas dekleta ustavljale in nam pojasnjevale, da so ob pesmi dale nogo svojim nekdanjim fantom ali obratno. Mame so govorile, kako so hčerke jokale ob pesmi. Fantje so nam govorili, da so se zaljubljali ob tej pesmi. Eni so jo ljubili, drugi sovražili (smeh). Nismo si mislili, da bo pretočenih toliko solz ob Love Hurts.

Vam je kaj žal, da je niste vi napisali?
Seveda. Želel bi si, da sem jo.

Katera je vaša najljubša izvedba pesmi?
Rekel bi Everly Brothers, ker sem jo v njihovi izvedbi prvič slišal. In pa Roy Orbison iz leta 1961. V njihovi izvedbi sem jo slišal prvič in si rekel: "Vau, res je dobra pesem."

Ljudje poznajo Nazareth zaradi vaših največjih uspešnic, ki jih znajo na pamet. Toda katero skladbo bi vi izpostavili, da je bila najbolj prelomna v vaši karieri?
Najbolj prelomna? Težko rečem. Na primer prvem albumu smo posneli Morning Dew, ki je privabila veliko ljudi. Takrat so nas opazili. Podobno je s skladbo Razamanaz, s katero smo opozorili nase v ZDA.

Ste zadovoljni z zapuščino, ki jo je pustil Nazareth?
Ja. Počnemo to, kar želimo in v tem uživamo. Koncertirali smo že povsod. Bili smo že povsod, razen v Avstraliji.

Res. Zakaj ne?
Ne vem. Nekajkrat smo že bili na poti tja. Enkrat se nam je zgodilo, da je promotor odšel v zapor, ker ni plačeval davkov. Drugič smo obstali v Združenih državah Amerikah zaradi želja založbe. Pa vedno se je kaj zgodilo. Avstralija nam ni usojena (smeh).

Kaj pa poleg Avstralije, kje bi še radi nastopili?
Na Kitajskem. Rad bi spoznal njihovo kulturo.

Ko že ravno govoriva o Daljnem vzhodu. Kakšno je vaše mnenje o najnovejšem fenomenu korejskega popa - pesmi raperja PSY Gangnam Style?
Videl sem na spletnih straneh. Zdi se mi malce bizarno. Sicer pa se ne čutim dovolj usposobljenega za komenterje, saj nisem v glasbenem svetu to, kar je Simon Cowell, sem le pevec Nazarethov (smeh).

Kaj bi svetovali mladim skupinam, ki začenjajo danes? Je igranje kitar po garažah prava pot?
Počnite to, kar si sami želite. Ne pustite, da vam drugi govorijo, kaj morate delati. Sami si začrtate pot. In ko vam uspe, si zagotovite odvetnika. V vsakem primeru si ga zagotovite (smeh).

Če bi lahko kar koli spremenili v svoji kareri, kaj bi bilo?
Sprejel sem nekaj slabih odločitev glede menedžerjev. To bi popravil, če bi lahko.

Kje je meja za Nazareth?
Midva z Jimmyjem bi lahko igrala še štirideset let v skupini (smeh).

Pa lahko preživi skupina brez vas?
Ja, nihče ni pomembnejši kot skupina sama. Dokler je prava kemija in atmosfera, lahko.