Pisalo se je leto 1986, ko je Panda s pomočjo takrat močnega sita za kakovostno domačo glasbo – Pop delavnice – ponudila prvo večjo uspešnico Lino. V 25-letni zgodovini je izdala devet avtorskih projektov, dvakrat osvojila Melodije morja in sonca, se pojavljala na Emi in za svoje oboževalce pripravila več kot 400 koncertov. "Jaz ne bom rekel, da smo potegnili za sabo množice oboževalcev, kot sta to storila na primer Jan Plestenjak ali Siddharta. Tudi nismo toliko delali za to. Nas držijo tisti ljudje, ki nas pridejo pogledati. Oni pojejo tvoje komade, oni so zraven," je za MMC dejal Pompe.

Uspešnice, kot so Sive ceste, Nepremagljivi, En korak, Tok, tok, Ljubimec brez imena …, vse to so skladbe, ki niso nikoli odšle v pozabo. "Dajejo nam tri predznake: en predznak je izvirnost, drugi je glasba, ki ni narejena za hitro potrošnjo – ima elemente, tiste, ki jim lahko rečemo kakovost – in tretja stvar je vsebina. Ker pri besedilih se velikokrat zatakne – če so banalna, gredo hitro noter in hitro ven," je razmišljal klaviaturist.

A poleg tega, da so se vedno znali s svojo svežino in besedili – za katere je večinoma kriva njihova prva pevka – dvigniti kot feniksi iz pepela, so to počeli vedno v drugi formaciji. Prav ironično je, da so ob nestalni zasedbi ostali stalnica v glasbi. In nehvaležna "tradicija" se je nepričakovano zgodila tudi ob njihovi obletnici. Njihova zadnja pevka Saša Danilov je zaradi obveznosti, ki jih je prinesel nastop na Slovenskem tednu glasbe, ko so z njeno drugo skupino London, prepričali organizatorje Waves Vienna in si priigrali nastop na njihovem festivalu, morala zapustiti skupino. Panda je tako po Suzani Jeklic, Katji Obleščak, Suzani Werbole in Danilovi znova ostala brez pevke. A bolj kot o iskanju zamenjave člani skupine razmišljajo o velikem koncertu v Kinu Šiška.

Praznino za mikrofonom bodo ob 25-letnici zapolnili Katja Koren, Darja Švajger, Trkaj, Lara Baruca, Hamo Šalehar, Marko Hatlak, Karin Zemljič, Tjaša Perigoj in Matjaž Kajzer ter ogrodje Pande skupaj s Obleščakovo in Jeklicevo.

Dva tedna pred koncertom Pande v Kinu Šiška, 14. aprila, smo se pogovarjali s Pompetom.

Panda ste in niste. Vedno prisotni, zadnje čase manj v ospredju. Zdaj ste spet nazaj v malce pomlajeni zasedbi, in sicer s posebno misijo: ovekovečiti 25-letnico delovanja s koncertom.
Panda ves čas smo. Vendar, kot ste rekli, smo malo naprej in malo nazaj. Včasih pridejo obdobja, ko ne pride nov vokalni solist, ampak pride kakšen drugi vzrok vmes, da česa ne počnemo. Toda kontinuiteta je ostala. Zdaj bom povedal eno žalostno dejstvo: tudi z našo zadnjo pevko, ki je hkrati pevka Londona, smo se zaradi njenega podpisa pogodbe z mednarodno založbo, morali posloviti. Ta pogodba ji prepoveduje udejstvovanje drugje.

Kako je to vplivalo na Pando?
To je bila čudovita hladna prha za nas. Ampak smo zadevo rešili - v smislu obletnice - tako da bo na koncertu res obilica gostov. Številne pevke in tudi pevci. Tudi Marko Hatlak (smeh). Seveda bomo začeli s hitom iz blaznega leta 1986. Kot eno presenečenje bo nastopila tudi naša prva pevka – Suzana Jeklic, ki je tudi glavni poetski biser naših besedil. Ona je napisala večino dobrih besedil, kar mi je super. Sodelovala bo naša tretja pevka – to je Katja Obleščak, s katero smo posneli dva albuma. Žal ne bo naše druge Suzane – z njo žal nismo imeli najlepšega konca. Žal. Včasih se kakšne stvari ne izidejo, kot bi si želeli. Saša bo pa med publiko.

Torej, zdaj ste v fazi iskanja nove pevke?
To je prišlo tako hitro. In prišlo je pred enim tednom. To ni bilo načrtovano. Mi smo se še pred enim tednom fotografirali za promocijske plakate, da jih bomo lahko distribuirali naprej. Ampak že naslednji dan je prišla alarmantno grozna novica in smo se morali hitro reorganizirati. O tem, a že iščemo novo pevko ali ne, nismo še niti besede rekli, ker gradimo nov koncept, ki bo v bistvu še boljši. Ne mislimo pa propasti in ne mislimo nehati delati. Bomo poskušali navezati stik s kakšno pevko.

Jaz sicer ne gledam televizije, ampak sem slučajno preteklo nedeljo pogledal glasbeni šov na komercialni televiziji in moram priznati, da sem bil šokirano navdušen nad nekaterimi dekleti, ki so tam pele nad vsemi pričakovanji. Mene zdaj sploh ni strah, da ne bi našli nekoga, ki bi bil z nami. Je pa super, da ljudje, ki niso tako glasbeno izobraženi, da nam vedno pravijo, da vse naše pevke zvenijo enako. Odgovor na to je zelo enostaven: glasba ima tako močen vpliv in tako je značilna, da je konec koncev že vseeno, kdo jo stvari zapel. No, ni čisto vseeno. Mora se zliti z našo filozofijo, načinom razmišljanja in dela.

V poplavi resničnostnih glasbenih šovov, ki po tekočem traku producira pevce in pevke, kako na primer reprogramirati nekoga za petje v skupini, kot je Panda?
Kadar koli smo kogar iskali – in Katja je na tak način prišla, Sašo smo našli na Hri-Barju – je bila prva stvar, ki smo jo od njih "zahtevali", ta, da se nauči kakšni dve skladbi ali tri. Mi takoj vemo, ali jih poje točno tako, kot jih je zapela naša originalna pevka, ali jih poje že malo po svoje. Meni se zdi, da vsak pevec mora imeti svoj jaz. Ta jaz se lahko pokaže zelo hitro. Če se ne pokaže, je pa samo še džuboks.

Ste morda spremljali Misijo Evrovizijo? Sami ste se preizkušali tudi na Emi, kakšen se vam je zdel letošnji izbor?
Šlo je za nekaj izvirnega. Ene stvari je treba še popraviti. Sama zamisel – in tudi da se je našel voditelj, kot je Klemen – super. Kar se tiče izbora, je vedno isto vprašanje. Nam se vedno dobro zdijo stvari, ki jih pošljemo, kako jih bodo drugi sprejeli, pa ne vemo. Slišim, da je podobno Molitvi. Slovenci imamo malo težav, ker smo malce pod vplivom tega, kar je bilo 50 let nad nami. Ampak če je to postalo del naše kulture, nimam nič proti tem. Dekle je pa mlado in dobro poje in ji želim v imenu cele Slovenije, da bi uspelo.

Je bila Panda kdaj obremenjena s težo jugoslovanskega trga?
Ne, hvala bogu ne. Mi se sploh ne obremenjujemo s tem. Mi, ko smo bili na kakšnem festivalu, se nam je najbolj smešno to, da so bili drugi toliko živčni. Mi pa nič. Tudi na Evroviziji – ko smo predstavili Sama proti vsem – smo dobili tudi tri 12-ke. Nismo šli naprej, ampak zdelo se nam je 'fajn', da smo se pojavili nekje, kamor nismo sodili. Mi nismo nikoli sodil na MMS, ampak takrat smo celo zmagali. Naša glasba ni hitro pokvarljiva roba, kar se je izkazalo v 25 letih.

Na začetku sva omenila, da niste vedno navzoči, a kljub temu ste. Je to morda tisti razlog, zakaj so na primer Sive ceste, Nepremagljivi in podobne skladbe ostale tako v podzavesti poslušalcev, da ko jih slišijo danes, se jim zdijo kot hit od včeraj?
Jaz moram priznati, da sem se podobne stvari spraševal že večkrat. Prav to, kar ste me vi zdaj vprašali. Zdaj se ne bom spomnil, kdo mi je to rekel, ampak je rekel: 'Glej, to je predvsem iz enega samega razloga - vaša glasba ne spominja na nič. Ni mainstream. Oziroma vi ste sami sebi mainstream. Zato so vaše skladbe vedno sveže.' In zaradi tega imamo to srečo, da smo zelo prisotni na radijskih valovih.

In ok … Dajejo nam tri predznake: en predznak je izvirnost, drugi je glasba, ki ni narejena za hitro potrošnjo – ima elemente, tiste, ki jim lahko rečemo kakovost – in tretja stvar je vsebina. Ker pri besedilih se velikokrat zatakne – če so banalna gredo hitro noter in hitro ven.

Koliko pa je vaša usmerjenost, da niste bili podobni ne temu ne drugemu, pripomogla k razvoju skupine? Da niste sami obtičali na enem mestu, ampak ste si postavljali lastne izzive.
Dobro vprašanje. Mi smo imeli obdobja, ko je kakšen član skupine rekel, dajmo se mi že odločiti, kaj bomo igrali. In pri tem je mislil, dajmo se že odločiti, kaj bomo igrali: ali bo to džez, rock'n'roll, pop … Jaz vem, da sem takrat vedno en in isti odgovor dajal. Rekel sem: 'Glej, ko jaz pišem večino glasbe, jaz ti ne morem reči, kako se bom počutil jutri. Jaz tudi ne morem reči, da sem privrženec kakšne zvrsti. Glasba je nedoločljiva. Njene zvrsti ne določajo tisti, ki igrajo, ampak tisti, ki poslušajo.'

Zato sem spodbujal, da smo igrali tisto, kar je bil naš navdih v določenem trenutku, kakšna je situacija, in mislim, da bo to prava stvar. In se je pokazalo kot prav stvar. Tudi če mi zdaj naredimo zdaj zelo poppy ali zelo džezy 'štikelc', je to še vedno Panda. Še ena stvar je tu zelo pomembna: v skupini, kjer so vsi glasbeno izobraženi, nekdo vedno prevzame vodstvo in aranžiranje. Napiše in ljudje igrajo, kar je nekdo drug napisal. Jaz pa o skupini razmišljam podobno, kot je Miles Davis: če ti z nekom igraš in on igra en inštrument, ki ga ti ne igraš tako dobro kot on, mu ne rečeš, kaj bi on moral igrati, ampak mu rečeš, da on zna to tako bolje, in mu pustiš, da igra tako, kot misli, da je bolje.

Kaj pa so slabosti tega razmišljanja?
Mogoče res na koncu traja malo dlje, da kakšna skladba nastane. Ampak je pa absolutna naša. To je en drug princip kot delajo drugi bendi.

Zdaj, ko ste zrelejši, je kaj drugače, kot je bilo včasih?
Jaz bom rekel, da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Tisti, ki so nekoč bili paničarji, so tudi zdaj paničarji. Tisti, ki pravijo, da bo vse dobro na koncu, so isti. Večina stvari se ne spremni. Je pa res, ko na odru udarimo prvi ton, se 25 let zelo pozna. V bendu se vidi, če ljudje dihajo skupaj. Lahko tudi 'fušajo', ampak bo 'fušanje' usklajeno in ljudje spodaj ne bodo niti slišali tega. Ne bom rekel, da je to tako kot zakonski par, je pa tako kot dva ali trije dobri partnerji v firmi, ki se energijsko res dobro ujamejo.

Kaj poleg energije vas je še obdržalo skupaj?
Publika – ljudje. Jaz ne bom rekel, da smo potegnili za sabo množice oboževalcev, kot je storil na primer Jan Plestenjak ali Siddharta. Tudi nismo toliko delali za to. Nas držijo tisti ljudje, ki nas pridejo pogledati. Oni pojejo tvoje komade, oni so zraven. Eden zadnjih nastopov, ki smo jih še imeli s Sašo, je bil v Cerknem. Igrali smo popolnoma nove skladbe, Morda in Kakšno sonce, kakšen dan. Ljudje so ga takoj peli poleg in ne vem, kje so ga že lahko slišali. To je tisto, kar te napaja in največ, kar lahko narediš v glasbi. Če je že kaj več, že smetana teče čez.

V nasprotju z nekaterimi slovenskimi skupinami ste obdržali svojo navzočnost na radijskih postajah. Velika večina današnjih glasbenikov se pritožuje, da zanje ni prostora na radijskih valovih. Vaše skladbe sicer slišimo na komercialnih radiih v nočnem času, lokalni jih zavrtijo tudi čez dan. Kako vi gledate na našo radijsko politiko?
Kot čisto mladi 'mulčki' smo naredili skupino Predmestje - v '70 letih. Bili smo zelo znani. Tudi najskupina leta smo bili. Ko smo mi na dvokanalni magnetofon posneli prve skladbe in se po dolgem oklevanju napovedali pri gospodu Sepetu na Radiu Slovenija, smo mu tresočih rok oddali tisti trak in čakali kar nekaj časa, da je odgovoril. Na koncu je rekel, da je kar v redu, ampak nekatere stvari so malo zamaknjene. Ker je poslušal na napačnem magnetofonu, mi pa smo na posnetek nekaj nasnemavali. A kljub temu nam je dal priložnost. Za štiri skladbe nam je dal štiri ure, z miksom vred. Mi smo morali v studiu več kot perfektni, genialni, da smo odpeli, odigrali in zmiksali skupaj, da so se stvari lahko začele lahko vrteti. Pot do tega, da si lahko prišel na radijski val, je bila obupno težka. Šel si skozi sito ljudi, ki so imeli akademsko izobrazbo.

Vem, da so se spremenile razmere. Meni je včasih res hudo, ko slišim dobre skupine, ampak jih ne slišim drugje kot na kakšni spletni strani. Jaz mislim, da ena selekcija pa mora biti. In to je slabost pri nas. Včasih je bila Pop delavnica. Mladi bendi so se lahko uveljavili in začeli svojo glasbo vrteti. Tudi mi - kot Panda - smo tako prišli ven.

To, kar se dogaja s komercialnimi radijskimi postajami, se mi zdi malo manj kot bogoskrunstvo. Ampak, ok, oni nas vrtijo ponoči, ker nas morajo – vem, da je zadaj en čisto drug motiv: njih glasba sploh ne zanima, ampak reklame in kako čim ceneje do glasbe. Jaz jih razumem kot supermarket. In glasbo, ki jo vrtijo, ne morem več jemati kot nekaj resnega. Čeprav se tudi dobri komadi vrtijo. Ali pa se vrtijo slovenski, če so plačani. Verjetno.

Kar se tiče pa teh lokalnih radijskih postaj, pa kolikor jaz poznam, nikoli niso imeli težav z vrtenjem česa novega. Podobno je s Popevko tedna na Valu 202. Tam slišimo tudi popolnoma nove stvari in vrti se ves teden. Jaz sem zagovornik dobre slovenske glasbe. Eni pravijo, da samo ko slišijo slovenski komad, prestavijo na drugo postajo. Morda pa je zato, ker včasih pride v eter, kar ne bi smelo. Na žalost imamo veliko izdelkov 'copy/paste'. Tu bi morali imeti neko sito. Tudi če bi šlo nekomu v nos, kdo je privilegiran in kdo ne. Da bi vedeli, da tam obstajajo ljudje, ki so kompetentni, ki ne dajejo kuvert v žep in enostavno rečejo; to je dobro in to slabo.

To je včasih na neki način bilo. Iz svojih izkušenj pa morem reči, da tako kot se je razvila slovenska glasba v zadnjih 20 letih, se nikoli ni. Toliko dobre glasbe nikoli ni bilo. Prepričan sem, da bi bilo lahko tudi štirideset odstotkov slovenske glasbe čez dan in ljudje ne bi imeli nič proti.

Kaj pa pravite na tiste izvajalce, ki trdijo, da se v slovenskem jeziku ne morejo izražati in zato posegajo po angleščini?
To je izgovor – beg iz tega, da se ne da pisati besedil v slovenščini. Besedila v slovenščini ni lahko napisati. To je res. Naše besede nimajo tako hitrega zvena kot angleška in italijanska. Ampak da se narediti čudovita besedila. Da se čudovito peti. Lahko koreliraš tako kot Rihanna. Tudi če se gremo dance glasbo. Saj so to dokazali Francozi, Španci, celo Nemci. Eni pravijo, da ko slišiš nemško skladbo, je to ostudno, to sploh ni res! Jezik ne sme biti ovira, note so pa za vse iste.

Panda čez pet let ...
Če bomo v enaki energiji in v enakem 'moodu', potem bomo še. Če ne, se bo zgodilo pa kaj drugega. Jaz zase vem, da le če mi nekdo roko odreže, da ne bom mogel več igrati, bom nehal igrati. Drugače pa bom vedno igral in imam še veliko načrtov. Mislim, da naši fantje tudi.